Jedro

Pogodbeno razpolaganje lastnika z zaščiteno kmetijo je glede izbire nasprotne pogodbene stranke primerljivo z omejitvami, predpisanimi za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, zato pride v poštev smiselna uporaba določb o oporočnem dedovanju. Drugače kot po določbah ZDKZ, lastnik zaščitene kmetije pri pogodbenem in oporočnem razpolaganju po ZDKG ni več omejen s pogoji, ki veljajo za izbiro dediča pri zakonitem dedovanju. Ko gre za izbiro sopogodbenika pri sklepanju pogodb iz 24. člena ZDKG oziroma oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, je bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG.

ZKZ vsebuje specialno in kogentno zakonsko ureditev pravnoposlovnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Tudi za te pravne posle pa velja splošna opredelitev ničnosti, kot jo vsebuje OZ, vključno z določbami 90. člena OZ, ki ureja pogoje za konvalidacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 23. 1. 2002 in za vrnitev nepremičnin v zapuščino po pokojni A. A., ter v stroškovnem delu (I., II. in V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 23. 1. 2002 sklenili toženka in A. A. (I. točka); da je toženka dolžna v zapuščino po pokojni A. A. vrniti v II. točki izreka sodbe naštete nepremičnine ter izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezno listino za vpis (so)lastninske pravice v korist A. A. (II. točka); da se drugačen zahtevek zavrne (III. točka); da se zavrne zahtevek na ugotovitev solastninske pravice v korist tožnika do 42/100 na parc. št. 17/1, 17/2, 17/3 in 17/4 v k. o. ... in izstavitev zemljiškoknjižnim predpisom ustrezne listine za vpis tožnikove solastninske pravice na teh nepremičninah; zahtevek za vračunanje vrednosti darila (189.900 EUR), ki ga je toženka prejela v obliki parc. št. 410/5 in 410/6 v k. o. ...; ter podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 101.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer z naslova povračila vlaganj, ter ugotovitev, da z istega naslova obstaja tožnikova terjatev do zapuščine po pokojni A. A. v znesku 101.240,00 EUR (IV. točka); da vsaka stranka sama krije stroške pravdnega postopka (V. točka); ter zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 45.000,00 EUR zaradi odpovedi nujnemu deležu (VI. točka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se v zapuščino po A. A. vračuna vrednost darila, ki ga je toženka prejela z naklonitvijo parc. št. št. 410/5 in 410/6 v k. o. ...., ter na zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve do iste zapuščine iz naslova vračila vlaganj v znesku 101.240,00 EUR, spremenilo ter v tem obsegu tožbo zavrglo. V preostalem je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo. V obrazložitvi zavrnitve toženkine pritožbe sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična iz razloga po tedanji določbi sedmega odstavka 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj ni bila pridobljena odobritev pravnega posla oziroma potrdilo, da odobritev ni potrebna. Ker je bilo razpolaganje opravljeno v nasprotju z določbami Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), katerih namen je v tem, da zaščiteno kmetijo prevzame dedič, ki ima namen kmetovati (prva alineja 7. člena ZDKG), je pogodba nična tudi na podlagi 24. člena ZDKG.

3. Toženka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka v delu, ki potrjuje odločitev o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vrnitvi v pogodbi zajetih nepremičnin v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče razlago 24. člena ZDKG zmotno opira na II. poglavje ZDKG, ki se nanaša na zakonito dedovanje (konkretno prvo alinejo prvega odstavka 7. člena ZDKG). Zmotno so uporabljene tudi določbe ZKZ. Ker gre za pogodbo, sklenjeno z zakonitim dedičem, odobritev ni potrebna. Čeprav ni pridobila potrdila po tretjem odstavku 20. člena ZKZ, pogodba upoštevaje drugi odstavek 90. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni nična, saj je bila izvršena, prepoved pa je manjšega pomena.

Razlogi izpodbijane sodbe o tožnikovem namenu obdelovati kmetijo oziroma obdelovanju kmetije so v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. O toženkinem namenu obdelovati kmetijo izpodbijana sodba nima razlogov oziroma je navedba o tem, da tega namena ni zatrjevala, v nasprotju z listinami v spisu.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: pokojna mati pravdnih strank A. A. je 23. 1. 2002 s toženko sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in tako v korist toženke razpolagala s svojim deležem na zaščiteni kmetiji. V času sojenja je bil v teku zapuščinski postopek po A. A., umrli 5. 5. 2006. Pravdni stranki sta njena edina zakonita dediča. Nepremičnine in premičnine, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, so bile (z izjemo nekaterih) do očetove smrti v solasti obeh staršev. Po očetovi smrti 4. 8. 1999 je zaščiteno kmetijo podedovala mati. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen 19. 6. 2002. Zahteva za odobritev pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma za izdajo potrdila, da odobritev po določbah ZKZ ni potrebna, v času sklenitve pravnega posla ni bila vložena. Zahteva, vložena po smrti A. A., pa je bila zavrnjena. Vsaj od 1999 pa do smrti zapustnice je z zaščiteno kmetijo gospodaril tožnik. Toženka ni obdelovala zaščitene kmetije in se ni ukvarjala s kmetovanjem, ima pa status kmeta.

7. Revizijski očitek neskladnosti razlogov izpodbijane sodbe o tožnikovem namenu obdelovati obravnavano zaščiteno kmetijo z vsebino izvedenih dokazov je po svoji vsebini ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 370. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ta revizijski očitek je bilo zato treba zavrniti že na tej podlagi. Ker toženkin namen obdelovanja zaščitene kmetije, upoštevaje v nadaljevanju pojasnjeno materialnopravno naziranje revizijskega sodišča, ne pomeni pravnoodločilne okoliščine v tej zadevi, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do s tem povezanega revizijskega očitka protispisnosti izpodbijane sodbe.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki se nanaša na zaščiteno kmetijo, presojali tako po določbah ZDKG kakor ZKZ, vendar sta zmotno uporabili določbe navedenih zakonov.

9. Po določbi 24. člena ZDKG s pogodbami o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja in pogodbami o dosmrtnem preživljanju (darilnimi pogodbami za primer smrti) ni mogoče razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona. Sodišči sta s tem v zvezi veljavnost pogodbe zmotno presojali z vidika 7. člena ZDKG, ki ureja kriterije za določitev dediča zaščitene kmetije, ko gre za zakonito dedovanje. Pogodbeno razpolaganje lastnika z zaščiteno kmetijo je glede izbire nasprotne pogodbene stranke primerljivo z omejitvami, predpisanimi za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, zato pride v poštev smiselna uporaba določb o oporočnem dedovanju(1). To nenazadnje potrjuje tudi umeščenost 24. člena ZDKG v III. poglavje zakona, ki ureja tovrstno dedovanje. Drugače kot po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (v nadaljevanju ZDKZ), ki je veljal pred ZDKG in ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, lastnik zaščitene kmetije pri pogodbenem in oporočnem razpolaganju po ZDKG ni več omejen s pogoji, ki veljajo za izbiro dediča pri zakonitem dedovanju(2). Ko gre za izbiro sopogodbenika pri sklepanju pogodb iz 24. člena ZDKG oziroma oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, je bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG. Gre namreč za to, da je zaščitena kmetija lahko v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa le, če sta si ti dve med seboj v točno določenem razmerju (zakonski par ali osebi, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali eden od staršev z otrokom ali posvojencem oziroma njegovim potomcem). Zakon s tem zasleduje cilj ohranjanja enotnosti zaščitene kmetije, določen v 1. členu oziroma prvem odstavku 2. člena in 5. členu ZDKG. Skrb za izbiro ustreznega prevzemnika zaščitene kmetije, ki bo nadaljeval z gospodarjenjem na kmetiji, pa prepušča lastniku. Obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero mati pravdnih strank ob svoji smrti prepušča svoj tedanji solastniški delež toženki, zato ni nična, ker toženka po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni izkazala niti zatrjevala namena obdelovati kmetijsko zemljišče(3). Za presojo ničnosti ni pomembno niti dejstvo, da je bil v času omenjenega razpolaganja že v teku zapuščinski postopek po pokojnem očetu pravdnih strank, saj se je ta končal tako, da je mati dedovala očetov solastniški delež, s čimer pa ni bila ustvarjena situacija, ki bi bila v nasprotju z opredelitvijo zaščitene kmetije po prvem odstavku 2. člena ZDKG.

10. Izpodbijana sodba ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljuje tudi na ugotovitvi, da ni bila izdana odločba o njeni odobritvi po določbah ZKZ oziroma potrdilo, da odobritev ni potrebna. Sporna pogodba z dne 23. 1. 2002 je bila sklenjena še pred odločbo U-I-266/98, objavljeno 28. 3. 2002, s katero je Ustavno sodišče (z enoletnim odložnim učinkom) razveljavilo celotno III. poglavje ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči. Tedaj veljavni sedmi odstavek 20. člena ZKZ je določal, da so nični pravni posli, sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila ali v nasprotju z njima (sedaj veljavni ZKZ takšne sankcije ne predpisuje več izrecno).

Gre za specialno in kogentno zakonsko ureditev pravnoposlovnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Tudi za te pravne posle pa velja splošna opredelitev ničnosti, kot jo vsebuje OZ, vključno z določbami 90. člena OZ, ki ureja pogoje za konvalidacijo(4). Pritrditi je sicer treba tožniku, da določbe ZKZ o postopkih in pogojih za odobritev pravnega posla izražajo močan javni interes pri urejanju razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Pri presoji, ali je bila prekršena prepoved manjšega pomena, pa je tudi v takem primeru treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera(5). Razlaga, ki bi ničnost utemeljevala zgolj na ugotovitvi, da ni bilo pridobljeno formalno potrdilo, da odobritev pravnega posla ni bila potrebna, bi bila v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava, ki stremi k ohranjanju pogodb v veljavi.

11. Toženka zato v reviziji utemeljeno opozarja, da sodišči navedenega ničnostnega razloga nista presojali z vidika določb 90. člena OZ. Gre za uporabo materialnega prava, na to pa sta sodišči prve in druge stopnje dolžni paziti po uradni dolžnosti. Tožnik v svojem odgovoru sicer trdi, da ta revizijska graja predstavlja novoto v dejanskem stanju obravnavane zadeve, ne pove pa, katere revizijske trditve naj bi imele takšno naravo. Poleg dejstva, da gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med materjo in hčerjo, dejanski stan drugega odstavka 90. člena OZ predstavljajo še dejstva, pomembna za presojo vprašanja izpolnjenosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, to je zlasti izvršitev pogodbe v smislu skrbi za pokojno mater pravdnih strank in prenosa lastninske pravice na toženko z vknjižbo v zemljiški knjigi. Prvi sklop dejstev toženka izrecno zatrjuje že v odgovoru na tožbo, na drugem pa temelji sam tožbeni zahtevek za vrnitev nepremičnin v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank. Slednjega pa toženka v obsegu na njo izvedenega prenosa lastninske pravice ne prereka.

12. Ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči prve in druge z navedenimi pravnoodločilnimi dejstvi, ki so pomembna za uporabo 90. člena OZ še nista ukvarjali, ugotovljeno dejansko stanje ni popolno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 23. 1. 2002 in za vrnitev nepremičnin v zapuščino po pokojni A. A., ter posledično v stroškovnem delu (I., II. ter IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če se bo sodišče, glede na izid ponovnega sojenja v prej navedenem obsegu, v nadaljevanju ukvarjalo tudi s podrejenim tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da se pogodba šteje za darilo in da se na tej podlagi prejeto premoženje všteva v zapuščino po pokojni A. A., revizijsko sodišče opozarja na svojo novejšo prakso glede vprašanja (ne)enakovrednosti dajatev pogodbenih strank v tovrstnih pravnih poslih, in sicer v zadevah II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011 in II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014. 13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 62/94 z dne 13. 9. 1995 in II Ips 839/93 z dne 23. 3. 1995. Op. št. (2): Drugače kot sedaj veljavna ureditev je ZDKZ v drugem odstavku 21. člena, ki se je nanašal na oporočno dedovanje, smiselno pa se je uporabljal tudi za razpolaganje s pravnimi posli iz 24. člena ZDKZ, vseboval izrecno zahtevo, da tudi oporočni dedič izpolnjuje pogoje po 11. členu ZDKZ, ki je vsebinsko ustrezal sedanjemu 7. členu ZDKG. Prim. tudi že prej navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča po ZDKZ: II Ips 839/93 z dne 23. 3. 1995 in II Ips 62/94 z dne 13. 9. 1995. Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 570/2003 z dne 28. 10. 2004. Sodna praksa Vrhovnega sodišča po ZDKZ pa je sicer tak namen celo izenačevala s statusom kmeta, prim. sodbo II Ips 62/94 z dne 13. 9. 1995. Op. št. (4): Prim. sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na kogentne specialne ureditve pravnoposlovnega razpolaganja: II Ips 566/2004 z dne 8. 6. 2006, II Ips 556/2000 z dne 25. 1. 2001 in sodbo II Ips 233/2001 z dne 7. 2. 2002. Op. št. (5): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 727/94 z dne 3. 4. 1996, II Ips 365/97 z dne 9. 9. 1998, II Ips 566/2004 z dne 8. 6. 2006 in II Ips 556/2000 z dne 25. 1. 2001.