Jedro

Za izračun takse opredeliti vrednost zahtevka ob vložitvi tožbe s številom točk, tako določena vrednost v točkah pa ostaja nespremenjena ves čas postopka (razen če ne pride do spremembe vrednosti med postopkom po 25. čl. ZST). Takse za vsako posamično dejanje sodišča ali stranke v tem postopku se izračunavajo z upoštevanjem vrednosti točke na dan nastanka taksne obveznosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) svoj sklep z dne 3.10.2002 o prisilni izterjavi sodne takse za sodbo deloma razveljavilo tako, da je znesek 24.000,00 SIT nadomestilo z zneskom 18.000,00 SIT, znesek 9.500,00 SIT z zneskom 4.750,00 SIT, znesek 33.500,00 SIT z zneskom 22.750,00 SIT, znesek 16.750,00 SIT z zneskom 11.375,00 SIT in znesek 50.250,00 SIT z zneskom 34.125,00 SIT; ugotovilo, da taksni zavezanec S. K. d.o.o. ni plačal v predpisanem 15-dnevnem roku dolžne takse za sodbo v višini 18.000,00 SIT in 4.750,00 SIT za taksni opomin; na podlagi 5. odst. 7. čl. v zvezi z 29. in 30. čl. ZST naložilo taksnemu zavezancu še kazensko takso v višini 50 % pribitka v znesku 11.375,00 SIT na dolžno takso 22.750,00 SIT; na podlagi 30. čl. ZST naročilo SKB banki, da s transakcijskega računa taksnega zavezanca, ki je tam naveden, prenese znesek 34.125,00 SIT na račun sodnih taks, ki je tam naveden; 2.) odločilo, da ostane sklep z dne 3.10.2002 v ostalem delu nespremenjen. Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da tožeča stranka takse za sodbo ni dolžna plačati ali podrejeno, da se taksa bistveno zniža. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka plačala v celoti za predlog za izvršbo in izvršilni sklep sodno takso na podlagi naloga z dne 31.5.1996 v višini 12.000,00 SIT. Normalno je, da je takrat znašala sodna taksa za izvršilni sklep polovico takse kot za sodbo. Ker pa je takrat veljal zakon, da se v gospodarskih sporih plačuje dvojna taksa, je tožeča stranka plačala sodno takso za izvršilni sklep v dvojni višini, to je v enaki višini kot za sodbo. To pomeni, da je tožeča stranka že plačala sodno takso v celotni višini že v času vlaganja izvršilnega sklepa tudi za sodbo. To bi moralo sodišče v tej zadevi upoštevati. Kot je razumeti obrazložitev sodišča, naj bi pri sedanjem odločanju upoštevalo ponovno dvojno takso za sodbo, ker naj bi šlo za gospodarski spor (12.000 + 12.000 = 24.000). Navedena določba zakona ne velja več. Narobe je tudi sodišče odločalo glede tega, da je v času vložitve izvršilnega predloga tožeča stranka plačala 6.000,00 SIT za izvršilni sklep, sedaj pa mora plačati znesek 24.000,00 SIT, od katerega se odšteje 6.000,00 SIT. Sodišče ne upošteva, da je potrebno sodno takso obračunati v točkah, ne pa v SIT, ker se vrednost točke spreminja. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po določilu 1. odst. 7.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l.SRS št. 1/90 s sprem. in dop.) se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz. predmeta, izraženem v odstotkih. Višina taksne obveznosti je odvisna od vrednosti zahtevka (tako: 3. odst. 18. čl. ZST), za ugotavljanje te vrednosti pa 2. odst. 18. čl. ZST napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku, ZPP (če ni v ZST drugače določeno). Iz določb ZPP, ki urejajo vprašanje ugotavljanja vrednosti spornega predmeta (39. čl. ZPP in nasl.), je mogoče povzeti časovno komponento ugotavljanja te vrednosti, in sicer je to ob vložitvi tožbe. To povsem jasno izhaja iz 2. odst. 44. čl. ZPP, ki določa, da v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (za primer, ko se tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, je vrednost spornega predmeta enaka znesku, ki ga tožeča stranka uveljavlja v obliki glavnega zahtevka - 1. odst. 39. čl. ZPP). Po določilu 1. odst. 7. čl. in 3. odst. 18. čl. ZST so vrednost zahtevka oz. predmeta in razponi vrednosti določeni s številom točk. Citirana določila ZST in ZPP napotujejo na zaključek, da je treba za izračun takse opredeliti vrednost zahtevka ob vložitvi tožbe s številom točk, tako določena vrednost v točkah pa ostaja nespremenjena ves čas postopka (razen če ne pride do spremembe vrednosti med postopkom po 25. čl. ZST), takse pa se za vsako posamično dejanje sodišča ali stranke v tem postopku izračunavajo z upoštevanjem vrednosti točke na dan nastanka taksne obveznosti (4. odst. 7. čl. ZST). Upoštevaje zgoraj predstavljeno stališče, je taksna obveznost za sklep o izvršbi na dan 30.5.1996 in glede na vrednost zahtevka (419.439,00 SIT), znašala 500 točk (vrednost zahtevka= 419.439,00 : 12,00 SIT vrednost ene točke; vrednost zahtevka = 34.953 točk; taksa = 500 točk skupaj po tar.št. 1/2 in 1/5 ZST). Sodba v obravnavani zadevi pa je bila izdana 16.11.2000 in znaša taksa zanjo 1.600 točk (po tar.št. 2/1 in 2/6, preračunana glede na vrednost zahtevka 34.953 točk). Po določilu tar.št. 2, pojasnilo pod tč. e), se taksa za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine všteje v takso za odločbo. Kot je bilo navedeno zgoraj, je taksa za sklep o izvršbi znašala 500 točk, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka plačati za sodbo še takso v višini 1.100 točk x 19,00 SIT (= vrednost 1 tč. na dan izdaje sklepa z dne 3.10.2002 o prisilni izterjavi takse, po 5. odst. 7. čl. ZST) = 20.900,00 SIT. Ker pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo takso za sodbo le v višini 18.000,00 SIT, s tem ni odločilo v škodo taksnega zavezanca, pritožbeno sodišče pa v odločitev tudi ni posegalo, glede na izrecno določilo 359. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP. Utemeljena pa tudi ni pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo za sodbo upoštevati dvojne takse, ker da takšno določilo ne velja več, saj gre za to, da so bile spremembe ZST, s katerimi je bilo navedeno določilo črtano, uveljavljene šele 8.12.2001 (Ur.l.RS št. 93/2001), torej po izdaji sodbe v obravnavani zadevi, skladno z 38. čl. ZST-I pa se taksa plačuje po stari tarifi, če je taksna obveznost nastala pred uveljavitvijo ZST-I. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.