Jedro

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu morale kot službene poti šteti vse napotitve na naloge, na katere je bil napoten izven Vojašnice A. v B. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da so tožniku odrejene naloge izven Vojašnice A. predstavljale redne delovne naloge, katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah in ne le na eni.

Ne gre za napotitev na službeno pot v primeru udeležbe na izobraževanju, za katerega stranki skleneta pogodbo o izobraževanju in je bil za ta čas delavec odsoten z dela, delodajalec pa mu je izplačal nadomestilo plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo, ustavilo postopek za plačilo razlike med izplačanimi potnimi stroški kilometrine in stroški kilometrine za službeno potovanje (I. točka izreka); v preostalem delu je tožbeni zahtevek za plačilo razlike med izplačanimi stroški kilometrine in stroški kilometrine za službeno potovanje zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženki plačati 1.042,26 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in stroških postopka (II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, da je ugotavljalo in presojalo v postopku nesporno dejstvo o odrejenem kraju tožnikovega dela, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju in da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da je bila tožniku začasno spremenjena lokacija dela, napačno uporabilo materialno pravo, izjav o povračilu stroškov ni dokazno ocenilo, kot tudi ne izpovedi prič. Odločilo je v nasprotju z listinskimi dokazi in sprejelo napačno stališče, da pri napotitvi na usposabljanje ni šlo za službeno potovanje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno uveljavlja tožnik v pritožbi. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge in ne predstavlja sodbe presenečenja. O tej je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, zaradi česar strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je zahteval plačilo razlike potnih stroškov oziroma kilometrine med 8 % in 30 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer za poti na delovne naloge (varovanja, straža, podpora policiji), ki jih je opravil na različnih lokacijah izven Vojašnice A. v B. Za poti na izobraževanja za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti je zahteval plačilo razlike stroškov kilometrine med 8 % in 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. Zatrjeval je, da je šlo v primeru opravljanja nalog izven Vojašnice A. v B. za službena potovanja in da mu je bila odobrena uporaba lastnega avtomobila za službene namene, zato je upravičen do višjih zneskov kilometrine od tistih, ki mu jih je izplačala toženka.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni bil napoten na službena potovanja za opravljanje nalog izven Vojašnice A. v B., da v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi kraj opravljanja dela ni določen in da so tožnikove naloge izven Vojašnice A. v B. predstavljale redne delovne naloge (varovanje, straža, podpora policiji), katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah. Tudi v primeru poti na izobraževanja za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti, za katero sta stranki sklenili pogodbo o izobraževanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za službena potovanja. Zato toženka tožniku za opravljanje rednih delovnih nalog tudi ni izdala potnih nalogov niti ni bil med strankama sklenjen dogovor o uporabi lastnega vozila za službene namene. Za prevoz na delo in z dela je tožniku plačala kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov v skladu z drugim odstavkom 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks, Ur. l. RS, št. 40/12),1 ki je veljal v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni upravičen do 30 % oziroma 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer ter zato tudi ne do plačila zahtevane razlike.

7. Službeno potovanje in povračilo stroškov na službenem potovanju je v spornem obdobju urejal Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 - 174/20). Javnemu uslužbencu se v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUJF povrnejo stroški, nastali na službenem potovanju, na katerega je javni uslužbenec napoten z nalogom za službeno potovanje (potni nalog). Za službeno potovanje se šteje potovanje, na katerega je napoten javni uslužbenec, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo. Enako je službeno potovanje in povračilo stroškov v spornem obdobju opredeljeval tudi prvi odstavek 8. člena Aneksa. V 10. členu Aneksa je bila urejena uporaba lastnega avtomobila za službene namene, ki je bila izjemoma mogoča in samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni bilo mogoče opraviti službene poti oziroma rednega dela (prvi odstavek 10. člena Aneksa). V primeru, da je bila javnemu uslužbencu v službene namene odobrena uporaba lastnega avtomobila, so se mu povrnili stroški za občasno uporabo avtomobila v obliki kilometrine na podlagi potnega naloga (drugi odstavek 10. člena Aneksa). Kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene je znašala 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. Kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi je znašala 30 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer (tretji odstavek 10. člena Aneksa).

8. Tožnik v pritožbi napačno razlaga obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z upoštevanjem oziroma ugotavljanjem nespornega dejstva kraja opravljanja dela in neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve. Sodišče prve stopnje je že v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je bil tožniku do leta 2018 določen kraj opravljanja dela Vojašnica A. v B., kar med strankama ni bilo sporno. To dejstvo je v postopku kot nesporno tudi upoštevalo v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP in ga ni nadalje ugotavljalo oziroma presojalo ali prekoračilo trditveno podlago, kot to napačno navaja tožnik v pritožbi. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zgolj povzelo več dejstev v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo pri toženki in med temi navedlo tudi, da je bil tožniku do leta 2018 določen kraj opravljanja dela Vojašnica A. v B., kar pa ne pomeni, da je to dejstvo ponovno ugotavljalo.

9. Napačna je v pritožbi tudi tožnikova razlaga, da je v pogodbah o zaposlitvi (prilogi A1 in A2) določen kraj opravljanja dela, saj to iz predloženih pogodb o zaposlitvi ne izhaja kot tudi ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje jasno zapisalo ugotovitev, da lokacija opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi ni bila določena, da je tožnik redne delovne naloge opravljal tudi na terenu, v drugih delih Slovenije in ne zgolj na lokaciji Vojašnice A. v B. ter da vsakokratni odmik iz Vojašnice A. na drugo lokacijo ne predstavlja oziroma ne pomeni, da gre za službeno potovanje, za katero bi bil tožnik upravičen do višjega zneska kilometrine. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva ugotovilo tudi z zaslišanjem prič C. C., D. D. in E. E. ter njihove izpovedi dokazno ocenilo. Dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj iz nje povsem jasno izhaja, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva ter na tej podlagi oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, saj vsebuje jasne razloge za odločitev, med katerimi ni nasprotij. Sodišče prve stopnje glede nespornega dejstva o odrejenem kraju opravljanja dela tudi ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnega procesnega vodstva, zato ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP.

10. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu morale kot službene poti šteti vse napotitve na naloge, na katere je bil napoten izven Vojašnice A. v B. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da so tožniku odrejene naloge izven Vojašnice A. predstavljale redne delovne naloge, katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah in ne le na eni. Glede na navedeno je tožnikovo sklicevanje na odločitvi VDSS Pdp 127/2020 in Pdp 288/2020 neustrezno, saj se odločitvi ne nanašata na redno delo delavca, zato za obravnavani spor nista uporabljivi.

11. Obrazložitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, to je rednimi oziroma dodatnimi izjavami o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj beseda "dodatna" izjava ne pomeni, da gre za opravljanje izrednih nalog na drugi lokaciji, ki bi utemeljevala plačilo stroškov za službeno potovanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih izjav o povračilu stroškov ugotovilo in argumentirano obrazložilo (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik za povračilo stroškov prevoza na lokacijo Vojašnice A. predložil redno izjavo, če pa mu je bila odrejena druga lokacija dela, pa je predložil dodatno izjavo. Šlo je torej zgolj za spremembo lokacije dela, na kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje kaže tudi dejstvo, da je tožnik oziroma so tudi ostali pripadniki v takšnih primerih svoj prihod in odhod evidentirali na lokaciji, kjer so na določen dan opravljali delo. Sodišče prve stopnje je listinske dokaze pravilno upoštevalo in napravilo pravilno dokazno oceno ter navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Če se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, še ne pomeni, da je ta nepravilna.

12. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da iz trditev strank in dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil med strankama sklenjen dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene. To dejstvo je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo in ni bilo potrebno, da v tej zvezi posebej dokazno ocenjuje izpovedi zaslišanih prič o tem, da službena vozila pripadnikom niso bila na voljo. Ne gre torej za pomanjkanje dokazne ocene ali za napačno ugotovljeno dejansko stanje ali kršitve določb pravdnega postopka, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Neustrezno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 417/2019, ker se nanaša na napotitve javnega uslužbenca na službene poti, zato za obravnavani spor ni uporabljiva. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo v obravnavanem sporu za opravljanje rednih delovnih nalog na različnih lokacijah, zato tožniku niso bili izdani potni nalogi, ker ni šlo za službena potovanja v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUJF in prvim odstavkom 8. člena Aneksa.

13. Zmotno je tudi stališče tožnika v pritožbi, da je šlo za službeno potovanje v času napotitve tožnika na usposabljanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik z ukazom napoten na izobraževanje za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti, za kar sta stranki sklenili pogodbo za strokovno usposabljanje (priloga B37), na podlagi katere je bila tožniku omogočena odsotnost z dela in mu za ta čas izplačano nadomestilo plače. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na stališče, zavzeto v sodbi VDSS Pdp 306/2021, da ne gre za napotitev na službeno pot v primeru udeležbe na izobraževanju, za katerega stranki skleneta pogodbo o izobraževanju in je bil za ta čas delavec odsoten z dela, delodajalec pa mu je izplačal nadomestilo plače. Ker v obravnavanem sporu v primeru napotitve tožnika na izobraževanje za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti ni šlo za službeno potovanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik tudi v primeru napotitve na navedeno izobraževanje upravičen do kilometrine v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, zato je zahtevek za plačilo razlike do višine 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer neutemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do višje kilometrine, kot mu jo je toženka že izplačala, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 158. člena ZPP je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, zato so pritožbene navedbe o napačni odločitvi o stroških postopka neutemeljene. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Drugi odstavek 5. člena Aneksa določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.