Jedro

Po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz predhodne pisne informacije ZPIZ Slovenije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ki je upošteval znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke, izhaja, da bo tožnica pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnila 23. 11. 2019, ko bo dopolnila starost 58 let, 8 mesecev, 0 dni ter 40 let, 3 mesece in 23 dni pokojninske dobe. To pomeni, da je tožnici v času podaje odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, tožena stranka pa ni pridobila njenega soglasja za odpoved. Ker tožena stranka ni upoštevala tožničinega varstva pred odpovedjo, je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi tako, da se izpodbijana sodba: - v 1. in 2. točki I. odstavka izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, iz poslovnih razlogov z dne 19. 2. 2016 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 5. 2016 in ji traja do 2. 11. 2016 z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo.'' - v preostalem delu pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2014, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, iz poslovnih razlogov z dne 19. 2. 2016, nezakonita in se razveljavi. 2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 5. 2016 in ji še vedno neprekinjeno traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja pisarne in jo za čas od 2. 5. 2016 do datuma odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ tako, da se tožeči stranki prizna delovna doba tudi od 2. 5. 2016 dalje, v roku osmih dni. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 5. 2016 do ponovnega nastopa na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.834,81 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter ji po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati neto zneske ter plačati vse pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za posamezni mesec do plačila, v roku 8 dni. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 33.026,58 EUR bruto, od bruto zenska obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter ji po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati pripadajoči neto znesek, v roku osmih dni od pravnomočnosti sodbe, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo." (I. odstavek izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 114. člen ZDR-1. Napačno je presodilo, da tožnica ne sodi v kategorijo varovanih delavcev po tej določbi. Ni upoštevalo izračunanega datuma izpolnitve pogojev za priznanje starostne pokojnine pristojnega zavoda - 23. 11. 2019. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, da se pri presoji dejstva, ali delavec izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev upošteva znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke po 28. členu ZPIZ-2. Zavzelo je napačno stališče, da uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroke ne predstavlja objektivne okoliščine, ki bi jo delodajalec lahko upošteval v času podaje odpovedi. Zato je napačno ugotovilo, koliko let delovne dobe manjka tožnici do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Posledično je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 102/2015. Tožena stranka bi morala pred odpovedjo pridobiti podatke od pristojnega zavoda o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za upokojitev, ki ji zagotavljajo varstvo pred odpovedjo. Takšno stališče je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče v zadevah Pdp 1027/2015 in Pdp 1191/2015. S tem, ko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo uveljavljene sodne prakse, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno.

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 2. 2016 napačno uporabilo 114. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker ni pravilno upoštevalo okoliščine, da bi tožnica pri uveljavljanju starostne upokojitve lahko uveljavljala znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke po 28. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.).

6. Četudi je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne pokojnine iz navedenega razloga, pa to še ne pomeni, da gre za okoliščino, ki je delodajalec ob odpovedi ne bi mogel upoštevati, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba se s tem v zvezi utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS iz primera VIII Ips 102/2015, kot tudi na zadevi tukajšnjega sodišča (Pdp 1027/2015, Pdp 1191/2015). To, da sodišče prve stopnje teh primerov sodne prakse ni upoštevalo, ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za pomanjkljivost, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe. Zato pritožba s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka. Utemeljeno pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede določbe 114. člena ZDR-1. 7. Po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz predhodne pisne informacije ZPIZ Slovenije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 24. 3. 2016, ki je upošteval znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke, izhaja, da bo tožnica pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnila 23. 11. 2019, ko bo dopolnila starost 58 let, 8 mesecev, 0 dni ter 40 let, 3 mesece in 23 dni pokojninske dobe. To pomeni, da je tožnici v času podaje odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, tožena stranka pa ni pridobila njenega soglasja za odpoved. Ker torej tožena stranka ni upoštevala tožničinega varstva pred odpovedjo, je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano odločitev v točki 1/I in 2/I spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je odpoved nezakonita in tudi zahtevku, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 5. 2016, ampak ji je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 2. 11. 2016. 8. Sodišče prve stopnje je v posledici ugotovitve zakonitosti odpovedi zavrnilo tudi preostali zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, na priznanje pravic iz delovnega razmerja ter tudi na plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Ker je zaradi napačnega materialno pravnega stališča sodišča prve stopnje ostalo v zvezi s tem delom zahtevka dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dokazni postopek ter ponovno odloči o navedenem delu zahtevka.

9. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).