Jedro

Sodišče mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka, ni obstajala dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva k dopolnitvi navedb ter predložitvi dokazov, še toliko manj, da ji direktno sugerira, kateri konkretni dokaz naj predlaga. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva sicer dolžno stranko vzpodbuditi, da navede manjkajoča dejstva, kar velja tudi v primeru dokazov, toda upoštevajoč zgoraj navedene omejitve. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dejstev samo izbira in strankam sugerira predlaganje dokazov, ki podpirajo njene zahtevke ali ugovore, pač pa jih mora predlagati stranka sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 542.197,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2008 do plačila ter (2.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.808,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožeča stranka v aprilu 2005 po ceni 26,14 EUR za m² od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kupila več zemljišč, med njimi parceli št. 000 in 001, obe k. o. X. Zaradi napake upravnega organa v postopku denacionalizacije je tožeča stranka – če naj bi se izognila tožbi investitorja, kateremu je sporni parceli medtem prodala – za isti parceli morala v letu 2007 plačati dedičem pokojnega denacionalizacijskega upravičenca K. J. 70,00 EUR za m², zaradi česar naj bi ji nastala škoda v višini razlike med ceno, ki jo je za zemljišče plačala sama, in ceno, ki jo je morala plačati dedičem pokojnega denacionalizacijskega upravičenca.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je (1) protipravnost ravnanja Upravne enote A. podana, vendar (2) ni jasno, zakaj je tožeča stranka oškodovana za razliko v ceni med vrednostjo, po kateri je kupila celotno sporno zemljišče (obe parceli 000 in 001, k. o. X) ter ceno, ki jo je plačala dedičem pokojnega denacionalizacijskega upravičenca, (3) zakaj odškodnino zahteva od celotnega zemljišča, torej tudi od zemljišča, ki ga ni prodala oziroma, za katerega ni sklenila predpogodbe z investitorji, (4) ni izkazano, da bi bilo zemljišče res prodano naprej, saj je tožeča stranka predložila zgolj predpogodbo, ki pa ne vsebuje kvadrature parcele 000, k. o. X, (le-ta je v predpogodbi vključena le delno), (5) tožeča stranka ni pojasnila višine vtoževane škode. Sodišče prve stopnje še opozarja, da je bivši župan Občine A. v svojem zaslišanju sicer pojasnil, da se cena, po kateri je občina prodala zemljišče naprej, določi tako, da se nakupna cena poveča za komunalno opremljenost, ker pa tožeča stranka ni navedla, kolikšna je bila cena za komunalno opremljenost, niti tega, koliko zemljišča je bilo vključenega v predpogodbo, sodišče prve stopnje višine škode ni moglo izračunati. Tudi sicer bi tožeča stranka kot odškodnino lahko uveljavljala kvečjemu razliko med ceno, ki jo je plačala denacionalizacijskim upravičencem, povečano za komunalno opremljenost, in ceno, doseženo s predpogodbo, pa še to le za prodani del zemljišča oziroma parcel. Tožeča stranka zgoraj navedene zaključke sodišča prve stopnje (med drugim) izpodbija z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do tega, kaj je štelo kot navedbe stranke in kaj kot njeno izpovedbo. Zaslišani (bivši) župan Občine A. je po navedbah tožeče stranke izpovedoval o dejstvih, ki imajo oporo v tožbi priloženih dokazih, zato ne drži, da tožeča stranka ni navedla, kako je oblikovala ceno, nepravilen pa naj bi bil tudi zaključek, da z izvedenimi dokazi ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih navedb.

Višje sodišče navedbam v pritožbi ne sledi. Dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Stranka, ki zatrjuje, da ima terjatev do tožene stranke, mora podlago in višino te terjatve v postopku dokazovati, če je katerokoli od teh vprašanje sporno (prim. 212. člen ZPP, prvi odstavek 286. člena ZPP in prvi odstavek 7. člena ZPP).

V tem odškodninskem sporu je bila (poleg protipravnosti) sporna predvsem višina škode, s tem pa višina tožbenega zahtevka. Tožena stranka je izrecno ugovarjala, da iz predloženih dokazov tožeče stranke ne izhaja, da je nepremičnine res prodala naprej po ceni 63,40 EUR, z ničemer pa naj ne bi bile dokazane niti (pavšalne) navedbe, da je v denacionalizacijskem postopku dedičem pokojnega denacionalizacijskega upravičenca odškodnino plačala, ker se je s tem izognila tožbi investitorjev. Kljub takšnim izrecnim ugovorom tožene stranke, je tožeča stranka šele na naroku 15. 10. 2013 podala navedbe o načinu oblikovanju cene in pojasnila, zakaj je potrebno za izračun škode od cene 70 EUR za m² odšteti ceno 26,14 EUR m². Niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi pa ni predložila dokazov o prodaji zemljišča investitorjem, niti o izplačilu odškodnine. Javni pozivi, objavljeni v Uradnem listu RS št. 50 z dne 20. 5. 2005, št. 37 z dne 7. 4. 2006 in št. 90 z dne 25. 8. 2006, prodaje z zatrjevano vsebino ne dokazujejo, saj bi le-to dokazovala zgolj prodajna pogodba. Tožeča stranka ni predložila niti dokazov o plačilu zatrjevane odškodnine upravičencem. Odločba o denacionalizaciji Upravne enote A. št. DEN-111 z dne 18. 5. 2007, ki je po svoji naravi odločba o vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem ter hkrati poravnava za plačilo odškodnine, samega plačila v zatrjevani višini ne dokazuje. Gre zgolj za pravni naslov za izplačilo odškodnine, ne pa dokaz o plačilu v zatrjevani višini, kot to zmotno meni pritožnik.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, je bilo po zaključku višjega sodišča v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka navedbe o oblikovanju cene podala prepozno (prim. 286. člen ZPP), tudi sicer pa vprašanje pravočasnosti teh navedb v odsotnosti relevantnih dokazov za odločitev ni bistvenega pomena.

Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) ter dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer: (1) konkretno protipravno dejanje (ki je v obravnavanem primeru podano), (2) nastanek in višino škode, (3) obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter (4) odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode.

12. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja Upravne enote A. na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, tožbeni zahtevek pa je kljub temu pravilno zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala škode oziroma njene višine, po zaključku sodišča prve stopnje pa ni podana niti vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Pritožnik s pritožbenimi navedbami (glej tč. 9. te sodbe) ni izpodbil pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da je bilo zemljišče dejansko prodano naprej. Tožeča stranka je v dokaz navedb, da je v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek, zemljišče prodala investitorju, predložila zgolj predpogodbo z dne 6. 10. 2006 (ki ne vsebuje kvadrature parcele 000, k. o. X, in je v predpogodbi vključena le delno), čeprav je bila kupna pogodba kasneje sklenjena (izpoved bivšega župana). Zakaj tožeča stranka kupne pogodbe ni predložila, ni pojasnjeno. Že zgoraj je obrazloženo, da javni pozivi, objavljeni v Uradnem listu RS, prodaje ne dokazujejo, še najmanj, da je bilo zemljišče prodano po ceni, oblikovani na način, da se je nakupna cena povečala za komunalni prispevek. Predloženi javni pozivi dokazujejo zgolj to, da je tožeča stranka javno zbirala ponudbe za prodajo, ne pa tega, da je zemljišča v območju industrijske cone T. prodala za zatrjevano ceno.

13. Prav tako ni izkazana trditev, da je bila tožeča stranka „prisiljena“ dedičem denacionalizacijskega upravičenca izplačati odškodnino v višini 70 EUR m², ker je na predmetnih zemljiščih že izvedla vse dejanske in pravne postopke za oblikovanje industrijske cone T. in imela z investitorji sklenjene že vse predpogodbe. Tudi če slednje drži, zgolj te navedbe ne dokazujejo trditev, da je bil to edini način za zmanjševanje škode, saj zgolj teoretična možnost, da bi tožeča stranka morala plačati odškodnino investitorjem, odškodninskega zahtevka v zatrjevani višini ne dokazuje. Drži sicer, da bi lahko bila tožeča stranka onemogočena pri sklenitvi glavne kupoprodajne pogodbe z investitorji, v kolikor bi v posledici nične kupne pogodbe s Skladom njena lastninska pravica na nepremičninah prenehala, vendar višje sodišče na tem mestu ponovno opozarja, da tožeča stranka kupne pogodbe z investitorji ni predložila. Na ravni posplošenega zatrjevanja so zato njene navedbe, da bi ji nastala „še večja škoda“, če bi od predpogodbe odstopila, kar velja tudi za trditve, da je imela „visoke“ stroške s samim projektom IC T. 14. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do razlike med ceno, ki jo je plačala dedičem denacionalizacijskega upravičenca, povečano za komunalno opremljenost (v kolikor bi plačilo v zatrjevani višini dokazala), ter ceno, ki jo je dosegla s prodajo (v kolikor bi prodajo v zatrjevani višini dokazala). Pa še v tem primeru bi bila upravičena le do razlike v ceni za prodani del zemljišča, saj ji škoda pri zemljišču, ki ni bil predmet prodaje, ni mogla nastati. Tudi sicer ne drži pritožbena navedba, da je bilo pojasnjeno in dokazano, kako je bila cena sestavljena, saj je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je te navedbe tožeča stranka podala prepozno. Zgolj zaslišanje bivšega župana Občine A. zatrjevane cene nepremičnine ter stroškov komunalnega urejanja ne dokazuje, kot to zmotno meni pritožnik.

15. Tožeča stranka niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj zahteva odškodnino od celotnega zemljišča, torej tudi od tistega dela, ki ga ni prodala oziroma za katerega ni sklenila predpogodbe z investitorji. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da bi jo moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da svoje navedbe dopolni, česar pa ni storilo oziroma ni razkrilo svojega pravnega naziranja zadeve. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Na dejstvo, da tožeča stranka vtožuje odškodnino tudi za parcelo, za katero niti ne trdi in ne dokazuje, da bi jo sploh ponudila v prodajo, še manj, da bi jo prodala, je v postopku na prvi stopnji izrecno opozorila tožena stranka. V takšnem primeru ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni potrebno, saj razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena, pač pa je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka.

16. V primeru vsebinskih, materialnopravnih pomanjkljivosti bodisi tožbenih, bodisi ugovornih navedb, se mora sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnevalne dolžnosti oziroma materialnega procesnega vodstva. Ta dolžnost zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na tožbeni predlog ter skrb za dopolnitev nepopolnih navedb in navajanje odločilnih dejstev in / ali dokazov glede navedb strank ter skrb, da se podajo tudi pojasnila, ki se nanašajo na obravnavo pravnih stališč. Meja, do kod naj sega materialno pravdno (procesno) vodstvo je včasih težko določljiva, predvsem ker ima stranka odločilno vlogo pri zbiranju trditvenega gradiva. Dolžnost sodnika je lahko le njen korektiv.

17. Kje je meja, do katere seže obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. Zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano (prim. Galič A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke. Sodišče torej mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prim. II Ips 96/2006).

18. Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka, ni obstajala dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva k dopolnitvi navedb ter predložitvi dokazov, še toliko manj, da ji direktno sugerira, kateri konkretni dokaz naj predlaga. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva sicer dolžno stranko vzpodbuditi, da navede manjkajoča dejstva, kar velja tudi v primeru dokazov, toda upoštevajoč zgoraj navedene omejitve. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dejstev samo izbira in strankam sugerira predlaganje dokazov, ki podpirajo njene zahtevke ali ugovore, pač pa jih mora predlagati stranka sama. Pomoč sodišča prve stopnje, kakršno v konkretni zadevi pričakuje tožeča stranka, bi bila po oceni višjega sodišča prekomerna, posegla pa bi tudi v pravico tožene stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

19. Po določbi 212. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki mora dokazati dejstva, na katera opira zahtevek. Če torej zahteva odškodnino v vtoževani višini, je dolžna dokazati obstoj premoženjske škode – dokazati je dolžna, da je bilo njeno premoženje ob zaključku glavne obravnave res zmanjšano za vtoževani znesek (prim. 132. člen OZ). Tega tožeča stranka v tem postopku ni storila, zaradi česar so zaključki sodišča prve stopnje, kot so navedeni na str. 9 izpodbijane sodbe, pravilni.

20. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.