Jedro

Predmet tega upravnega spora je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe o prekinitvi dobave vode, pri čemer se preizkuša ali so bili v času izdaje te odločbe izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo takšne odločbe. Ti pogoji pa so navedeni v prvem odstavku 33. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo, in sicer med drugim tudi, da uporabnik ni poravnal dveh računov za dobavljeno pitno vodo, kar pa v obravnavani zadevi med strankama ni sporno. Tožnik pa v obravnavanem obdobju ni poravnal dveh oziroma več računov, ki jih je tožniku izdal koncesionar, v katerih so bile tožniku zaračunane obveznosti za porabljeno vodo in s tem povezani prispevki in dajatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je izvajalec občinske gospodarske javne službe, družba A. d.d., kot koncesionar (v nadaljevanju koncesionar) izdala po uradni dolžnosti na podlagi 33. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Krško (v nadaljevanju Odlok) odločbo o prekinitvi dobave vode tožniku na odjemnem mestu … z dne 15. 12. 2015. Kolikor tožnik do 15. 12. 2015 do 8.00 ure ne bo dostavil dokazila o plačilu obveznosti, je dolžan poravnati stroške priprave na prekinitev dobave vode v višini 35,38 EUR. Če se odjemno mesto zapečati, je tožnik dolžan pred ponovnim priklopom poravnati stroške prekinitve dobave vode v višini 35,38 EUR in stroške ponovnega priklopa priključka v višini 35,38 EUR. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik uporablja pitno vodo iz vodovodnega priključka in vodovoda v najemu koncesionarja. Ker tožnik ni poravnal dveh ali več računov v katerih so mu zaračunane obveznosti za porabljeno vodo in s tem povezani prispevki in dajatve, mu na podlagi določbe 33. člena Odloka koncesionar napoveduje prekinitev dobave vode 15. 12. 2015. Skupna višina dolga znaša skupaj s stroški opominjanja 9.071,56 EUR. V primeru, da bo tožnik navedenega dne do 8.00 ure dostavil dokazilo o plačilu obveznosti, preknitev dobave vode ne bo izvedena. Kolikor pa koncesionar ne bo prejel obvestila o tožnikovem plačilu obveznosti, bo strokovna ekipa koncesionarja na dan, ki jo določen za prekinitev dobave vode prišla na kraj sam z namenom prekiniti dobavo vode, za kar bo koncesionar tožniku zaračunal stroške priprave za prekinitev dobave vode v višini 35,38 EUR. Če tožnik do roka, določenega za izvedbo prekinitev dobave vode svoj dolg koncesionarju poravna, pa se bo postopek ustavil. 2. Župan Občine Krško je kot pritožbeni organ pritožbo zavrnil. Navedel je, da koncesionar, družba A. d.d. tožniku zaračunala porabo vode iz vodovodnega priključka in vodovoda v najemu koncesionarja. Ker tožnik ni poravnal več računov za porabljeno vodo in s tem povezanimi prispevki in dajatvami, mu je koncesionar na podlagi 33. člena Odloka pravilno izdal odločbo o prekinitvi dobave vode, kar je v skladu z veljavno zakonodajo. Pritožbeni organ zavrača očitke glede koncesionarjevega neupoštevanja pripomb tožnika na Smernice za pripravo uredbe v letu 2012. Uredba je bila sprejeta na državnem nivoju in v skladu z evropskimi direktivami. Pritožbeni organ poudarja, da mora koncesionar za opravljanje svoje dejavnosti slediti sprejeti zakonodaji in delovati v skladu z zakonom, podzakonskimi akti ter v skladu s sprejetimi akti na lokalni ravni. Vsakršna odstopanja od navedenega pa so nedopustna. Pritožbeni organ se strinja s tožnikovim ugovorom, da je v izpodbijani odločbi naveden napačen pravni pouk, vendar pa se na podlagi četrtega odstavka 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranka v primeru napačnega pravnega pouka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pravnem pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, pa ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic. Pritožbeni organ je preizkusil izpodbijano odločbo tudi po uradni dolžnosti, vendar ni ugotovil nobene kršitve procesnih pravil in niti ne kršitev materialnega prava.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in pri sodišču vlaga tožbo ter po pozivu sodišča tudi pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je bila konec leta 2012 sprejeta Uredba o metodologiji za oblikovanje cen, storitev, obveznih občinskih gospodarskih javnih služb, varstva okolja (v nadaljevanju Uredba o metodologiji). Na tej podlagi je Občinski svet Občine Krško sprejel sklep 354-62/2014-0605 z dne 5. 2. 2015 o predračunskih in zaračunanih cenah, ki se nanašajo tudi na ceno pitne vode in s tem v zvezi komunalnih storitev. Do aprila, ko je dobavitelj vode iz vodovodnega omrežja družba A. d.d. obračunaval svoje dobave in storitve po do takrat veljavnih predpisih, je tožnik redno in v celoti poravnal svoje obveznosti. Od aprila dalje pa se je cena storitev povečala kar za 700 % in je zato tožnik vse račune od aprila 2015 naprej zavračal, ker so bili izstavljeni v nasprotju z določili Uredbe o metodologiji in posledično tudi v nasprotju s citiranim sklepom Občine Krško. Ne glede na tožnikove reklamacije, pa je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, zoper katero se je tožnik tudi pritožil in s pritožbo uveljavljal ugovore, da je bila zaračunana dvojna amortizacija, saj je amortizacijo Občina Krško uvedla že z Odlokom o tarifnem sistemu za obračun oskrbe za vodo iz vodovodnega sistema v letu 2000. Ugovarjal je tudi neupravičeno zaračunane požarne zaščitne priključke tožnika in neupravičeno zaračunane storitve omrežnine za čiščenje odpadne komunalne vode po fiktivnih količinah, čeprav gre za storitev, ki je fizično merljiva in ugotovljiva (dejanska poraba vode po števcu). Sporni računi so bili v nasprotju z določili Uredbe o metodologiji. Kolikor pa Uredba o metodologiji omogočala takšno obračunavanje cen je protiustavna, saj pomeni poseg v svobodno podjetniško iniciativo in lastnino tožnika. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil, do predhodno navedenih vsebinskih pritožbenih ugovorov tožnika pa se ni v ničemer opredelil in je tako drugostopenjska odločba neustrezno obrazložena.

4. Tožnik navaja, da je temelj spornega razmerja povzročila Uredba o metodologiji. Občina Krško je Uredbo o metodologiji implementirala s sklepom o predračunskih in zaračunanih cenah pitne vode z dne 5. 2. 2015. Izvajalec občinske javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo v občini Krško, družba A. d.d. je pri zaračunavanju cen tožniku od aprila 2015 dalje upošteval navedeni sklep. Vendar pa koncesionar ni imel legalne osnove, da tožniku zaračunava požarno vodo po ceni pitne vode. Pri požarni vodi gre za obračunske oziroma namišljene količine, ne pa za realno porabljene in tako dejansko ne predstavlja strošek za koncesionarja in tudi ne za občino Krško. Osnova takšnemu zaračunanju naj bi bila Uredba o metodologiji ter Zakon o varstvu okolja, kakor tudi devet evropskih direktiv, ki jih tožnik v tožbi citira, vendar navedeno ne drži. Občinski sveti so sprejemali ustrezne sklepe o predračunskih in zaračunanih cenah komunalnih storitev na osnovi predhodnih elaboratov o oblikovanju cen za dejavnost oskrbe s pitno vodo. Nikjer v Zakonu o varstvu okolja kakor tudi v direktivah ne najdemo osnov za eksponentno indeksacijo, ki jo je uvedla Slovenija oziroma Uredba o metodologiji. Zato ni osnove, da bi koncesionar malega porabnika vode, kot je tudi tožnik, pri katerem prevladujejo fiksne obračunske postavke nad variabilnimi, postavljal v položaj, da ga pri cevi 100 mm in več stane m3 vode 200x toliko kot isti m3 drugega porabnika, ki ne potrebuje požarne vode iz colske cevi. V primeru požara pa bi bila dejanska poraba vode lahko izmerjena in bi v takšnem primeru bila poraba tudi plačana. Uredba o metodologiji in citiran sklep Občine Krško nimata temelja, da oblikovanje cen ne določata v odvisnosti od dejanskih stroškov, ampak od abstraktnega kriterija "debeline cevi". S tem, ko je koncesionar izvedel 700x povečanje ceni preko noči in s tem bistveno spremembo pogojev poslovanja, je kršil svobodno gospodarsko pobudo iz petega odstavka 74. člena Ustave RS. Vse navedeno je obravnavalo tudi Ministrstvo za okolje in prostor in sprejelo terminski predlog sprememb in dopolnitev veljavne zakonodaje, vendar do sprememb še ni prišlo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano prvostopenjsko odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in priglaša stroške postopka.

5. Občina Krško v odgovoru na tožbo navaja kratek povzetek poteka postopka in poudarja, da je bila v letu 2012 sprejeta Uredba o metodologiji, ki je določala način oblikovanja cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, med drugim tudi z oskrbo pitne vode in odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode. Ta uredba določa, da je cena storitve sestavljena iz omrežnine in vodarine ter predračunske cene opravljanja javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Akti toženke pa so usklajeni s to uredbo. Na podlagi 5. člena Uredbe o metodologiji se mora cena storitev posamezne javne službe za področje občine določi tako, da jo predlaga izvajalec z elaboratom o oblikovanju cen izvajanja storitev javne službe in kar predloži pristojnemu občinskemu organu v potrditev. Občinski svet Občine Krško je na seji 5. 2. 2015 prejel sklep o potrditvi elaboratov in predračunske lastne cene oskrbe s pitno vodo odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranja komunalnih odpadkov, zbiranja bioloških odpadkov in obdelave komunalnih odpadkov v Občini Krško in sklep o zaračunanih cenah oskrbe s pitno vodo odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranja komunalnih odpadkov, zbiranja bioloških odpadkov in obdelave komunalnih odpadkov ter subvencij za izvajanje gospodarske javne službe odvajanje komunalne odpadne vode, odvajanje padavinskih odpadnih vod in prevzema grezničnih gošč in blata iz malih komunalnih čistilnih naprav v Občini Krško 354-62/2014 (O604). Osnova za sprejem obeh sklepov sta bila Elaborat o oblikovanju cen storitev javnih služb, dejavnosti oskrbe s pitno vodo v Občini krško in Elaborat o oblikovanju cen storitev javnih služb, dejavnost odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v občini Krško, ki ju je pripravil izvajalec dejavnosti gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo na območju Krško, torej družba A. d.d. Na podlagi navedenih aktov so bile tožniku zaračunane storitve obveznih javnih služb. Ne drži trditev tožnika, da je bila amortizacija dvakrat zaračunana, saj se Odlok o tarifnem sistemu za obračun oskrbe z vodo iz vodovodnega sistema iz leta 2000 ne uporablja več. Amortizacija se od leta 2012 zaračunava izključno na podlagi aktov, ki so usklajeni z Uredbo o metodologiji. Koncesionar se je še pred sprejemom Uredbe o metodologiji zavedal, da bo novo oblikovanje cen predstavljalo za odjemalce dodaten strošek, zato je tožnika z dopis 7. 5. 2014 in 17. 9. 2014 pozval, da s projektantom preveri vse možnosti zmanjšanja priključne moči obračuna vodomera za njihovo odjemno mesto. Ni jasno, zakaj se tožnik ni odločil za predlagano rešitev kljub večkratnim opozorilom. Toženka se zaveda pomanjkljivosti trenutne Uredbe o metodologiji, vendar pa skladno s hierarhijo pravnih aktov ne more posegati vanjo. Teh problemov se zaveda tudi Ministrstvo za okolje in prostor, ki išče ustrezne rešitve. Pritožbeni organ je pravilno po uradni dolžnosti preizkusil odločitev prvostopenjskega organa. Sklepno navaja, da je koncesionar ravnal v skladu z republiško in občinsko zakonodajo ter z vsemi veljavnimi podzakonskimi akti, ki veljajo za obravnavano področje. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

6. Upravno sodišče RS je 6. 10. 2016 tožbo kot prepozno zavrglo s sklepom IU 456/2016-8. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 320/2016 z dne 14. 12. 2016 pritožbi ugodilo in navedeni sklep Upravnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

7. Sodišče je v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 320/2016 z dne 14. 12. 2016 v ponovnem postopku tožnika pozvalo, naj tožbo dopolni, saj je s tožbo izpodbijal upravni akt pritožbenega organa oz. akt, ki ga ni možno izpodbijati v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je v danem roku tožbo ustrezno dopolnil tako, da jo je sodišče lahko obravnavalo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev prvostopenjske odločbe, kot tudi iz odločbe pritožbenega organa in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je koncesionar pravilno in zakonito izdal tožniku izpodbijano odločitev o prekinitvi dobave vode na odjemnem mestu … z dne 15. 12. 2015, kolikor tožnik do 15. 12. 2015 do 8.00 ure ne bo dostavil koncesionarju dokazila o plačilu vseh zapadlih neplačanih obveznosti.

11. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločitve je določba 33. člena Odloka, ki ureja v občini Krško oskrbo s pitno vodo in opravljanje javne službe oskrbe s pitno vodo. Na podlagi 8 alineje prvega odstavka 33. člena Odloka izvajalec javne službe lahko začne postopek prekinitve dobave pitne vode posameznemu uporabniku s predhodnim obvestilom, v katerem mu mora dati primeren rok za odpravo vzroka prekinitve in ga opozoriti na posledice prekinitve dobave vode med drugim tudi, če ne poravna dveh računov za dobavljeno pitno vodo. Merjenje količin in obračun porabljene vode ureja določba 34. člena Odloka. Postopek izstavitve in plačila računa ter morebitni ugovor zoper račun pa ureja 35. člen Odloka. Po navedeni določbi Odloka mora uporabnik račun poravnati v roku, navedenem na računu. Uporabnik lahko zoper račun ugovarja koncesionarju v roku 10 dni od dneva izdaje računa. Vloženi ugovor zoper račun ne vpliva na zapadlost računa. Koncesionar je dolžan na ugovor odgovoriti v 15 dneh od prejema ugovora in v tem času me sme prekiniti dobave vode po postopku, določenem s tem odlokom. Kolikor pa koncesionar ugovor uporabnika zoper koncesionarjev račun zavrne, ima koncesionar pravico do pritožbe v roku 8 dni. O pritožbi odloča župan občine. Vložena pritožba pa v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Odloka ne zadrži postopka začasne prekinitve dobave vode iz 33. člena Odloka. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik zoper predmetne račune ugovarjal, pri čemer pa postopek v zvezi ugovori zoper račune poteka v skladu s 35. členom Odloka in ni predmet tega upravnega spora.

12. Predmet tega upravnega spora je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe o prekinitvi dobave vode, pri čemer se preizkuša ali so bili v času izdaje te odločbe izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo takšne odločbe. Ti pogoji pa so navedeni v prvem odstavku 33. člena Odloka in sicer med drugim tudi, da uporabnik ni poravnal dveh računov za dobavljeno pitno vodo, kar pa v obravnavani zadevi med strankama ni sporno (8 alineja prvega odstavka 33. člena Odloka).

13. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni poravnal dveh oziroma več računov, ki jih je tožniku izdal koncesionar, v katerih so bile tožniku zaračunane obveznosti za porabljeno vodo in s tem povezani prispevki in dajatve v skupni višini 9.071,56 EUR (z upoštevanjem stroški opominjanja). Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik niti ne oporeka, saj v tožbi navaja, da je vse do aprila 2015 redno in v celoti poravnaval koncesionarju svoje obveznosti. Od aprila 2015 dalje, pa je račune zavrnil, ker ti niso bili izdani v sklad z Uredbo o metodologiji in s sklepom Občinskega sveta Občine Krško z dne 5. 2. 2015. Glede na navedeno tako med strankama ni sporno, da tožnik ni poravnal več zapadlih računov za porabljeno vodo in so tako tudi po presoji sodišča bili v obravnavani zadevi podani predpisani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe (8 alineje prvega odstavka 33. člena Odloka).

14. Okoliščina, da poteka postopek priprave predloga sprememb in dopolnitev veljavne zakonodaje s predmetnega področja, ker je obstoječa ureditev pomanjkljiva, pa na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori glede obračuna amortizacije, požarno-zaščitnega priključka in storitev omrežnine po faktorju in ne dejanski porabi, saj niso predmet tega postopka.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih določb, kakor tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.