Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila o celotnem tožničinem zahtevku za povrnitev stroškov za izvajanje storitve brezplačne pravne pomoči. Izreka odločbe (sklepa) pa ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Delovnega sodišča v Kopru, št. Bpp 14/2020 z dne 6. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Delovno sodišče v Kopru, Služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tožena stranka) je tožnici s sklepom Bpp 14/2020 z dne 6. 5. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) na podlagi napotnice Bpp 14/2020 z dne 2. 3. 2020, priznala nagrado in stroške za odvetniške storitve v znesku 249,60 EUR ter določila, da se bo izplačilo tega zneska opravilo na TRR odvetnice po e-računu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 14/2020 z dne 2. 3. 2020 prosilcu A. A. (v nadaljevanju upravičenec) dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev odgovora na revizijo zoper s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 187/2019, za izvajanje brezplačne pravne pomoči pa je bila imenovana tožnica. Tožnica je dne 20. 3. 2020 sodišču pravočasno vrnila napotnico in priglasila nagrado in stroške postopka. Tožeča stranka ji je, ob upoštevanju vrednosti spora 10.531,00 EUR, za vloženi odgovor na revizijo priznala nagrado v višini 800 točk, nato pa ji na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) odmerila to nagrado v polovični višini 400 točk, priznala pa ji je še materialne stroške v višini 16 točk, torej skupaj 416 točk ali 249,60 EUR.

2. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je revident v predlogu za dopustitev revizije in kasnejši reviziji kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 32.353,01 EUR, ki mu je tožnica v odgovoru na revizijo tudi sledila. Kljub temu pa je tožena stranka svojo odločitev oprla na vrednost spornega predmeta 10.531,80 EUR, ki z revizijo nima pravno relevantne povezave, ne da bi navedla razlog in pravno podlago za spremembo vrednosti spornega predmeta. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala z obsegom revizijskih vprašanj, niti s tem, ali bo imela odločitev revizijskega sodišča posledice le na pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje ali pa na celoten tožbeni zahtevek. S tem je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila in napačno uporabila določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi morala tožena stranka kot vrednost spornega predmeta upoštevati vrednost glavnega zahtevka, ki je bil v reviziji določno opredeljen. Sodišču sicer priznava možnost korekture vrednosti spornega predmeta, vendar pa mora sodišče tako odločitev sprejeti najkasneje do začetka obravnavanja glavne stvari, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

3. Tožnica trdi, da se revizijska vprašanja nanašajo na celotni škodni dogodek, kar je razvidno iz obsega dopuščene revizije. Revizijska sporna vrednost je seštevek vrednosti vseh zahtevkov, saj škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka in gre za medsebojno povezane zahtevke. Sodišču glede na navedeno primarno predlaga, da s sodbo odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati stroške v višini 428,40 EUR in ji ta znesek nakazati na njen TRR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da ponovno odloči o priglašenih stroških za zastopanje upravičenca. Tožena stranka naj ji povrne tudi stroške predmetnega postopka upravnega spora.

4. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

5. Sodišče je o postopku obvestilo tudi upravičenca do brezplačne pravne pomoči A. A., v katerega pravice ali na zakon oprte osebne koristi bi lahko posegla odločitev v predmetnem postopku (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki pa udeležbe v tem postopku upravnega spora ni priglasil. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBBP) določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 8. Med strankama ni sporno, da je bila upravičencu brezplačna pravna pomoč dodeljena za sestavo in vložitev odgovora na revizijo in da je bila za izvajanje te brezplačne pravne pomoči določena tožnica, ki je odgovor na revizijo tudi vložila. Sporno tudi ni, da je revident v predlogu za dopustitev revizije in v reviziji kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 32.353,01 EUR, temu pa je v odgovoru na revizijo sledila tudi tožnica. Sporno pa je, ali je tožena stranka pri odmeri stroškov tožnici upravičeno kot vrednost spornega predmeta upoštevala vrednost 10.531,00 EUR, ali je s tem upravičeno posegla v vrednost spornega predmeta, navedeno v sklepu o dopustitvi revizije in reviziji in ali je za takšno ravnanje imela pravno podlago. Tožnica namreč gradi tožbo prvenstveno na očitku, da je tožena stranka vrednost spornega predmeta določila arbitrarno in ji je posledično odmerila nezadostne stroške za odgovor na revizijo, za kar pa naj ne bi imela pravne podlage, saj je določitev vrednosti spornega predmeta v dispoziciji tožeče stranke le takrat, ko določitev očitno previsoke ali prenizke vrednosti vpliva na določitev stvarne pristojnosti ali na pravico do revizije. Ker v predmetni zadevi ne gre za tak primer, tožnica ugovarja, da tožena stranka, kot organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči, ni bila pristojna za poseg v vrednost spornega predmeta v postopku delovnega spora.

9. Sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila o celotnem tožničinem zahtevku za povrnitev stroškov za izvajanje storitve brezplačne pravne pomoči. V skladu z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP pristojni organ pri reševanju zadev brezplačne pravne pomoči postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (torej po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), če ZBPP ne določa drugače. Prvi odstavek 213. člena ZUP določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Sodišče ugotavlja, da je tožnica z vrnitvijo napotnice uveljavljala: nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 1400 točk ali 840,00 EUR, zmanjšano na podlagi 17. člena ZOdv na 800 točk ali 420,00 EUR, ter materialne izdatke od tega zneska po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 14 točk ali 8,40 EUR, torej skupaj nagrado in stroške v višini 714 točk ali 428,40 EUR. Tožena stranka je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločila, da tožnici prizna nagrado in stroške v višini 249,60 EUR, ni pa odločila (niti ugodila niti zavrnila) o preostalemu delu zahtevka, torej o razliki med zahtevnimi in priznanimi stroški (178,80 EUR). Sklepati je sicer mogoče, da je v tem delu tožena stranka tožničin zahtevek zavrnila, vendar pa bi morala v skladu z 213. členom ZUP to v izreku izrecno določiti, česar pa ni storila in je to tudi eden od razlogov za odpravo izpodbijanega sklepa. Izreka odločbe (sklepa) namreč ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.1

10. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve, da kot vrednost spornega predmeta revizijskega postopka upošteva vrednost 10.531,00 EUR in ne vrednosti 32.353,01 EUR, tudi ni obrazložila tako, da bi bilo mogoče njeno odločitev preizkusiti. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu zgolj navedla, da je kot vrednost spornega predmeta upoštevala vrednost 10.531,00 EUR, ne da bi pojasnila iz katerih razlogov in na kakšni podlagi je štela to vrednost kot vrednost spora, od katere je tožnici odmerila nagrado in stroške postopka, glede na to, da je bila v sklepu o dopustitvi revizije in reviziji vrednost spornega predmeta določena v višini 32.353,01 EUR.

11. Sodišče na tem mestu pripominja, da po določbah ZUP in ZBPP sicer ni podlage za smiselno tožničino trditev, da bi morala tožena stranka pri obračunu odvetniške nagrade zgolj slediti s strani strank implicitno zatrjevani višini vrednosti spornega predmeta2, vendar pa mora, kolikor določi drugačno vrednost spornega predmeta od vrednosti, določene v postopku, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, svojo odločitev ustrezno vsebinsko obrazložiti na način, da stranka, ki z delom zahtevka iz tega razloga ne uspe, iz odločitve razbere razloge za takšno odločitev. Tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni storila, torej ni pojasnila, zakaj je kot vrednost spornega predmeta upoštevala vrednost spora 10.531,00 EUR in ne vrednosti 32.353,01 EUR. Sklepati bi bilo mogoče, da je kot vrednost spornega predmeta upoštevala znesek, o katerem je razpravljalo revizijsko sodišče (in glede na ta znesek tudi odločalo o stroških revizijskega postopka), vendar pa tožnica trdi, da je iz revizijskega postopka razvidno, da so se revizijska vprašanja nanašala na celoten odškodninski zahtevek in da bi zato morala tožena stranka kot vrednost spornega predmeta upoštevati 32.353,01 EUR. Sodišče meni, da bi morala tožena stranka ta sporna vprašanja (dejansko stanje zadeve) še pred odločitvijo raziskati in preučiti in šele nato sprejeti odločitev, ki bi jo morala obrazložiti tako, da bi bilo mogoče brez dvoma razbrati, kaj so bili razlogi in pravna podlaga za to, da je kot vrednost spornega predmeta upoštevala vrednost 10.531,00 EUR in ne vrednosti 32.353,01 EUR. Zgolj na podlagi take odločitve bi bilo namreč mogoče preizkusiti pravilnost sprejete odločitve.

12. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora ugotovljene pomankljivosti odpraviti. Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi izpodbijanega sklepa, upravnih spisov in tožbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1; upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni priglasil udeležbe v postopku). Stranki postopka sta tudi soglašali, da sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa ni zastopal odvetnik. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

Tožnica je sicer odvetnica in je predložila tudi pooblastilo, s katerim je sama sebe pooblastila za zastopanje v zadevi, vendar pa odvetnik, če v lastni zadevi sam nastopa kot tožnik ali toženec in za zastopanje ne pooblasti drugega odvetnika, nima pravice do povračila stroškov po ZOdv oziroma OT3. 1 Glej: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP); urednika: Polonca Kovač, Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana, 2020, str. 436 do 442. 2 Tako Upravno sodišče RS v sodbi I U 485/2014, z dne 10. 6. 2015. 3 Prim. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2733/2009, I Cpg 412/2013, II Cpg 505/2016 ter sodbi Upravnega sodišča RS III U 67/2020-18 in I U 206/2020-13.