Jedro

Ob upoštevanju pravil o ustavnoskladni razlagi predpisov, je določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kljub temu, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne napotuje izrecno na uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično določb 202.d do 202.f člena ZP-1, potrebno razlagati tako, da se te določbe smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki jim je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Nenazadnje je tudi sam zakonodajalec tj. Državni zbor RS v odgovoru na zahtevo za oceno ustavnosti (sicer v nasprotju s stališčem Vlade RS, ki je le predlagatelj), izrazil mnenje, da je mogoče ZP-1 razlagati tako, da je mogoče odložiti izvršitev tudi prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je namen zakonodajalca bil urediti možnost odložitve izvršitve enako za imetnike slovenskih in imetnike tujih vozniških dovoljenj.

Izrek

I. S sklepom Višjega sodišča v Celju EPVDp 20/2014 z dne 9. 5. 2014 prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani spremeni tako, da se predlog storilčevih zagovornikov za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ne zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilčevih zagovornikov za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije kot nedovoljen.

2. Zoper tak sklep so se pritožili storilčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), zlasti zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Pritožba je utemeljena.

K I. točki izreka

4. Ob reševanju pritožbe na seji 9. 5. 2014 je pritožbeno sodišče ocenilo, da so določbe osmega in devetega odstavka 22. člena v zvezi s 202. d do 202. f členom Zakona o prekrških (ZP-1), na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb in izdalo s sklepom z dne 9. 5. 2014 predmetni postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti zakonskih določb. 5. Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo s sklepom U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017, ki ga je pritožbeno sodišče prejelo 24. 3. 2017. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 156. členom Ustave RS odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

K II. točki izreka

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s pojasnili, da glede na naravo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po Zakonu o voznikih (ZVoz) ter samim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki velja le za imetnike vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Sloveniji, uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pojasnilo, da imetnik tujega vozniškega dovoljenja in imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja nista v enakem položaju glede posledic izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, ker imetniku slovenskega vozniškega dovoljenja vozniško dovoljenja preneha veljati in mora ponovno opraviti vozniški izpit, medtem ko imetnik tujega vozniškega dovoljenja nima obveznosti ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, temveč zgolj eno leto ne sme uporabljati vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje štelo, da različno urejanje položaja imetnikov slovenskega vozniškega dovoljenja in vozniškega dovoljenja izdanega v tujini, ne pomeni kršitve načela enakosti.

7. Takšno stališče izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Celju EPVDp 8/2014 z dne 31. 1. 2014, EPVDp 87/2013 z dne 15. 11. 2013, EPVDp 26/2013 z dne 12. 4. 2013, EPVDp 72/2012 z dne 14. 9. 2012 in EPVDp 66/2012 z dne 24. 8. 2012. Z odločitvijo v predmetni zadevi pa pritožbeno sodišče spreminja dosedanjo ustaljeno sodno prakso iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

8. Ni se sicer mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da razlik v položaju med imetnikom tujega in imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja, ni oz. da so le-te nepomembne. Razlike med položajema namreč nedvomno obstajajo in so v določenem segmentu (ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi) imetniku tujega vozniškega dovoljenja v boljšem položaju, saj jim ni potrebno ponovno opravljati vozniškega izpita in izpolniti vozniškega izpita, poleg tega lahko vozniško dovoljenje uporabljajo na ozemlju ostalih držav. V zvezi s slednjim je potrebno poudariti, da zagovorniki neutemeljeno dokazujejo svoje trditve o nepravilnosti stališča, da ima izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, posledice zgolj na ozemlju Republike Slovenije (ne pa tudi v drugih državah) s sklicevanjem na četrti odstavek 60. člena ZVoz, saj ta določa, da tujec, ki mu je bila v državi, v kateri je bilo izdano vozniško dovoljenje, prepovedana vožnja vozil določene kategorije ali vrste, ne sme voziti niti v Republiki Sloveniji. Ker pa storilcu vozniško dovoljenje ni bilo izdano v Republiki Sloveniji, v Republiki Sloveniji izrečena prepoved uporabe vozniškega dovoljenja, ki velja le na ozemlju Republike Slovenije, nima učinkov zunaj ozemlja Republike Slovenije.

9. Vendarle pa je potrebno ugotoviti, da so v določenem segmentu imetniku tujega vozniškega dovoljenja v slabšem položaju, saj se jim prepoved uporabe izreče v trajanju enega leta1, kar je dvakrat daljše obdobje kot za imetnike slovenskih vozniških dovoljenj, poleg tega pa glede na določbo osmega odstavka 22. člena ZP-12 in ob upoštevanju obrazložitve namena predlagatelja novele ZP-1G3, niso imeli možnosti odložitve izvršitve tega ukrepa. Prav tako je potrebno upoštevati, da je pred novelo ZP-1G sodišče imelo pri izrekanju sankcij možnost omiliti tudi stransko sankcijo kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, pri čemer je kazenske točke bilo mogoče omiliti tako imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja kot tudi imetnikom tujega vozniškega dovoljenja. Možnost omilitve stranske sankcije kazenskih točk pa je bila odpravljena hkrati z uvedbo instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj naj bi možnost omilitve stranske sankcije kazenskih točk nadomestila možnost pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.4 Če možnost pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nadomešča možnost omilitve kazenskih točk v cestnem prometu, ki se je lahko uporabljala tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, bi torej morala obstajati tudi možnost pogojne odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Nenazadnje je namen uvedbe pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot enega izmed preventivnih ukrepov, bil v izboljšanju prometne varnosti, ki bi se dosegla s tem, da bi skozi udeležbo voznikov v različnih oblikah rehabilitacijskih programov bili odpravljeni vzroki za kršitve cestnoprometnih predpisov. Ker pa so tudi imetniki tujih vozniških dovoljenj, zlasti tisti, ki sicer živijo ali pretežno delajo na ozemlju Republike Slovenije, pogosto udeleženci cestnega prometa na slovenskih cestah, so tudi ravnanja teh voznikov v cestnem prometu lahko ogrožajoči dejavnik in je smiselno "resocializirati" tudi njih. Sama izvršitev prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja za dobo enega leta pri imetniku tujega vozniškega dovoljenja namreč ne odpravlja vzrokov za najhujše kršitve pravil cestnega prometa, saj lahko imetnik tujega vozniškega dovoljenja po izvršitvi takšnega ukrepa ponovno vozi v cestnem prometu, ne da bi bil udeležen v kakršnemkoli programu, medtem ko morajo imetniki slovenskih vozniških dovoljenj pred pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja opraviti tudi ustrezen rehabilitacijski program (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 45. člena ZVoz).

10. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi (več) zadržkov, da se imetnikom tujega vozniškega dovoljenja ne bi naložila obveznost udeležbe v rehabilitacijskih programih kot pogoja za odložitev izvršitve ukrepa prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Za to možnost bo namreč zaprosil le tisti imetnik tujega vozniškega dovoljenja, ki ima interes doseči odložitev izvršitve tega ukrepa in se bo tudi pripravljen podrediti obveznostim, ki mu jih naloži sodišče. Kako bo tehnično potekalo izpolnjevanje te obveznosti glede na jezikovne sposobnosti storilca in zmožnosti udeleženih institucij, ni stvar presoje, ali storilcu takšna pravica po zakonu in Ustavi pripada. Sicer pa bodo praviloma to možnost izkoristili imetniki tujih vozniških dovoljenj, ki so pogosto udeleženi v cestnem prometu na ozemlju Republike Slovenije, ker tu prebivajo ali so zaposleni. V kolikor pa imetnik tujega vozniškega dovoljenja ne bo opravil obveznosti po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, bo sledil preklic odložitve in izvršitev izrečenega ukrepa.

11. Predvsem pa je potrebno upoštevati, da v Republiki Sloveniji prebivajo in delajo ali opravljajo storitve tudi državljani drugih držav članic Evropske unije, ki jim mora Republika Slovenija zagotavljati enak položaj kot lastnim državljanom. Republika Slovenija je namreč kot članica Evropske unije od 1. 5. 2004 zavezana uporabljati vse tiste predpise evropskega prava (v nadaljevanju pravo EU), ki so neposredno uporabni. Prečiščeni različici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije v 45. členu (prejšnji člen 39 PES) zagotavljata prosto gibanje delavcev v Uniji, ki vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Prepoved diskriminacije pa se ne nanaša le na neposredno diskriminacijo, saj je Sodišče ES prepoved diskriminacije razširilo tudi na t.i. posredno diskriminacijo, ki temelji na spoznanju, da lahko enako obravnavanje različnih položajev ravno tako ovira prost pretok produkcijskih faktorjev kot različno obravnavanje enakih položajev in v skladu s sodno prakso Sodišča EU načeloma vsako oviranje prostega prometa produkcijskih faktorjev prepovedano.5 Prost pretok delavcev pa (posredno) zagotavljajo tudi predpisi o vozniških dovoljenjih. Tako iz točke (2) preambule Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 12. 2006 o vozniških dovoljenjih, objavljene v Uradnem listu EU L 403/18 z dne 30. 12. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/126/ES) izhaja, da so pravila o vozniških dovoljenjih bistveni sestavni del skupne evropske prometne politike, da prispevajo k izboljšanju prometne varnosti in pospešujejo prosto gibanje oseb, ki nameravajo bivati v državi članici, ki ni država, v kateri se dovoljenje izda. Zaradi pomena osebnih prevoznih sredstev imetništvo vozniškega dovoljenja, ki ga uradno priznava država članica gostiteljica, spodbuja prosto gibanje oseb in njihovo svobodo ustanavljanja sedeža.6 Direktiva 2006/126/ES, ki je bila v slovenski pravni red implementirana z ZVoz, je torej bila sprejeta z namenom pospeševanja prostega pretoka oseb in na ta način zagotavlja uresničevanje prostega pretoka enega od produkcijskih faktorjev. Tako med drugim v skladu s petim odstavkom 60. člena ZVoz imetnikom tujega vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano v drugi državi članici EU, Liechtensteinu, Norveški ali Islandiji, le-tega ni potrebno zamenjati za slovensko vozniško dovoljenje, kot je ta obveznost naložena imetnikom tujih vozniških dovoljenj, izdanih v drugih državah, niti jim ni potrebno ob zamenjavi tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje opravljati praktičnega dela vozniškega izpita (četrti odstavek 61. člena ZVoz). Tako slovenski pravni red skozi določbe ZVoz v določeni meri zagotavlja enakopraven položaj imetnika vozniškega dovoljenja izdanega v drugi državi članici EU in imetnika vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji, vendar pa z razlago ureditve po ZP-1, po kateri ni možna odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, (vsaj posredno) nedovoljeno diskriminira državljane drugih držav članic EU in (lahko) posredno vpliva tudi na izvrševanje pravic v zvezi s pogoji dela, ki mora biti enako za državljane držav članic EU ne glede na državljanstvo (in posredno imetništvo vozniškega dovoljenja).

12. Ker je v današnjih razmerah opravljanje dejavnosti ali obveznosti iz delovnega razmerja pogosto povezano z vozniškim dovoljenjem, bodisi zgolj zaradi prevoza na delo in z dela, bodisi zaradi same narave dela (npr. trgovski potniki, serviserji na terenu, dostavljalci ipd.), je imetništvo veljavnega vozniškega dovoljenja izrednega pomena za izvrševanje delovnih obveznosti, pa tudi zaradi opravljanja storitev v okviru samostojnega opravljanja gospodarske dejavnosti. Pri omenjenih položajih je vpliv predpisov glede vozniških dovoljenj na prost pretok dela sicer posreden, ni pa mogoče izključiti situacij, ko bi šlo tudi za neposreden vpliv na pravico do prostega pretoka dela. Tako bi npr. lahko prišlo do situacije, ko bi državljan druge države članice EU, ki je imetnik vozniškega dovoljenja izdanega v tej ali drugi državi članici, v Republiki Sloveniji sicer legalno opravljal dejavnost avtoprevoznika ali taksista, ali bi bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem na ozemlju Republike Slovenije kot poklicni voznik, pri čemer bi lahko obdržal tuje vozniško dovoljenje (ker nima obveznosti zamenjave). Če bi takšnemu storilcu bila izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, po sedaj veljavni ureditvi v zvezi z odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja do takšne odložitve izvršitve ne bi bil upravičen in bi bil v neenakopravnem položaju z imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar bi vplivalo na zaposlitev ali opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji. Čeprav pravico do prostega pretoka dela (praviloma) uživajo le državljani držav članic EU, pa bi bilo potrebno določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporabljati tako za imetnike vozniških dovoljenj izdanih v državah članicah EU, kot za imetnike vozniških dovoljenj izdanih v drugih državah (ki niso države članice EU), saj ni razumske in stvarne podlage za razlikovanje med imetniki tujih vozniških dovoljenj glede na državo izdaje vozniškega dovoljenja. Odločilen je namreč le namen storilca, da se skozi udeležbo v rehabilitacijskih programih po ZVoz, katerih se mora udeležiti, če želi doseči odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, resocializira in s tem prispeva k večji varnosti cestnega prometa ter zmanjšanju števila prometnih nesreč, kar je tudi splošen namen predpisov o varnosti cestnega prometa.

13. Ob navedenem je po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju pravil o ustavnoskladni razlagi predpisov, določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kljub temu, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne napotuje izrecno na uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično določb 202.d do 202.f člena ZP-1, potrebno razlagati tako, da se te določbe smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki jim je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Nenazadnje je tudi sam zakonodajalec tj. Državni zbor RS v odgovoru na zahtevo za oceno ustavnosti (sicer v nasprotju s stališčem Vlade RS, ki je le predlagatelj), izrazil mnenje, da je mogoče ZP-1 razlagati tako, da je mogoče odložiti izvršitev tudi prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je namen zakonodajalca bil urediti možnost odložitve izvršitve enako za imetnike slovenskih in imetnike tujih vozniških dovoljenj.

14. Pritožba se tako izkaže za utemeljeno v delu, v katerem se zagovorniki zavzemajo za tako razlago osmega odstavka 22. člena ZP-1, po kateri se določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj. Ker izpodbijani sklep temelji na zmotni uporabi osmega odstavka 22. člena ZP-1, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ne zavrže (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

15. V posledici sprejete odločitve bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o predlogu in pred ponovnim odločanjem najprej preveriti, ali so še izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, zlasti glede na pojasnila Ustavnega sodišča RS v 12. in 13. točki obrazložitve sklepa U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017 in s poizvedbami pri upravnem organu preveriti in na podlagi pojasnil upravnega organa presoditi, ali je bila glede na dopis sodišča prve stopnje Upravni enoti Celje z dne 27. 5. 2014 (za katerega iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-113/14-18 ni razvidno, da bi ga upoštevalo) ta stranska sankcija storilcu tudi dejansko v celoti izvršena. V kolikor bo ugotovilo, da je sankcija storilcu tudi dejansko v celoti izvršena (ker dopis sodišča Upravni enoti Celje ni prekinil izvrševanja), bo lahko predlog ponovno zavrglo, vendar iz drugih razlogov, ali ob smiselni uporabi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek, ker obstojijo druge okoliščine, ki ga izključujejo. V kolikor bo presodilo, da bi bilo sankcijo potrebno in glede na 44. člen dopustno izvrševati, pa bo moralo vsebinsko presojati navedbe v predlogu za odložitev in odločiti o njegovi utemeljenosti.

1 Z 12. členom ZP-1G je bil spremenjen osmi odstavek 22. člena ZP-1 tako, da se je črtala beseda ?do? in se tako po spremenjenem osmem odstavku 22. člena ZP-1 imetnikom vozniškega dovoljenja izdanega v tujini izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja v trajanju enega leta. Kot izhaja iz obrazložitve k 12. členu ZP-1G v Predlogu ZP-1G možnost izrekanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za čas od 1 meseca do 1 leta ?...pomeni, da je ta ?sankcija? pri tujcu bistveno milejša kot pri državljanu Republike Slovenije, saj slednjemu preneha veljati vozniško dovoljenje in mora ponovno opravljati vozniški izpit. Statusa obeh voznikov ne bo mogoče povsem izenačiti, vendar pa se s črtanjem besede ?do? predlog zakona temu vsaj približuje. Tako bo po novem imetniku tujega vozniškega dovoljenja namesto prenehanja izrečena prepoved uporabe vozniškega dovoljenja vedno za dobo enega leta.? 2 Osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa, da vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, sodišče namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ter da se za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega člena, ne pa tudi deveti odstavek 22. člena ZP-1, ki določa, da se izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko odloži pod pogoji in po postopku, določenimi s tem zakonom in zakonom, ki ureja pogoje opravljanja zdravstvenih pregledov ter dodatnih usposabljanj voznikov (v nadaljnjem besedilu: zakon o voznikih). To pa pomeni, da se za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki se jim namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ne uporabljajo določbe 202. d do 202. f člena ZP-1 o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. 3 Poleg sklicevanja na različnost dejanskega položaja imetnikov tujih in slovenskih vozniških dovoljenj, se je pritožbeno sodišče pri svoje stališču oprlo tudi na pojasnila predlagatelja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), s katerim je bil uveden institut pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (Poročevalec - EVA: 2010-2011-0002, št. 00720-7/2010/8 z dne 23.09.2010). Predlagatelj novele ZP-1G je namreč izrecno zapisal: ?Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev.?. 4 V obrazložitvi k 15. členu ZP-1G na stran 51 je predlagatelj navedel, da predlog ZP-1G v novem 202.b in 202.c členu ureja odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v t.i. preizkusni dobi, ko bo storilec prekrška dolžan izpolniti v posebnem zakonu določene obveznosti in ko ne bo smel storiti hujšega prekrška, zaradi česar določba o tem, da sme sodišče omiliti stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu za toliko, da prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče, ni primerna. Tako (ne)izvršitev te stranske sankcije ne bo več odvisna zgolj od arbitrarne presoje sodišča ali obstajajo sedaj zapisane, vendar natančneje nedoločene ?posebne olajševalne okoliščine?, temveč predvsem od pripravljenosti storilca prekrška, da se podvrže obveznostim, ki jih bo določal poseben zakon (bodoči Zakon o voznikih). V zvezi s tem glej tudi drugi odstavek na strani 5 Predloga ZP-1G. 5 Glej Tratnik, M., Ferčič, A., Ferlinc, M., Osnove prava Evropske unije, Maribor : Obzorja, založništvo in izobraževanje, 2004, stran 101 in 115. 6 To besedilo je dobesedno povzeto tudi v Predlogu Zakona o voznikih (ZVoz) EVA: 2010-1711-0015, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 9. 2010, stran 2.