Jedro

Dejstvo, da je obtoženi podpisal potrdilo o posojilu in priznal sprejem denarja, samo po sebi ne negira njegovega goljufivega namena že v času posoje, katerega dokazujejo vsi drugi v postopku izvedeni dokazi.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega B. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi B. P. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi B. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po II. in I. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let ter dodatnim pogojem (III. odstavek 50. člena KZ), da najkasneje v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu M. K. znesek 3.108.128,00 SIT (sedaj 12.969,99 EUR), sicer bo pogojna obsodba lahka preklicana. Navedeni znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 22.2.1994 dalje do plačila, je bil oškodovancu, po določilih člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), tudi prisojen, v njegovem presežku pa je bil ta napoten na pravdo. Po določilih I. odstavka 49. člena KZ je bil obtožencu v določeno kazen vštet čas prestan v pridržanju in priporu v tej zadevi od dne 24.8.1997 od 4.00 ure do 25.8.1997, ko je bil izpuščen na prostost. Odločeno je bilo še, da se obtoženi B. P., po IV. odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP tako, da ti, kot tudi nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika (I. odst. 97. čl. ZKP), obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obtoženega B. P. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni ter obtoženec oprosti obtožbe, ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na posredovano jima mnenje je odgovoril obtoženčev zagovornik.

Pritožba ni utemeljena.

Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnika s katerimi ta v vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, očitno tistega iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z njim pa tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Slednji pritožbeni razlog bi naj po njegovem prepričanju izhajal že iz same obtožbe, katera ne vsebuje vseh potrebnih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja in sicer okoliščin katere bi izkazovale njegov goljufivi namen. V zvezi s tem je reči, da iz obtožbe povsem zanesljivo izhaja s prikrivanjem katerih lažnih okoliščin je obtoženi oškodovanca K. spravil v zmoto in ga zapeljal, da mu je v škodo svojega premoženja izročil 40.000,00 DEM in to z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v višini s katero je oškodovancu povzročil veliko premoženjsko škodo (takratnih 3.108.128,00 SIT oziroma sedanjih 12.969,99 EUR). Ta njegov goljufivi namen je v obtožbi, povzeti v izrek izpodbijane sodbe pojasnjen s tem, da denarja ni vrnil v dogovorjenem roku treh mesecev in tudi ne kasneje, skladno s prvotnim namenom, ko je želel le izvabiti denar od K. in je vedel, da posojila ne bo vrnil. Kaj več o goljufivem namenu v obtožbi ni potrebno pojasnjevati, kar pomeni, da so v njej zajeti vsi znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je bil pri njegovi pravni opredelitvi tudi pravilno uporabljen KZ. O vseh znakih obtožencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo jasne, na izvedenih dokazih temelječe razloge, o čemer bo več povedanega v nadaljevanju, ko bo govora o dokazanosti storitve obravnavanega kaznivega dejanja obtožencu v dejanskem pogledu, kar pomeni, da ni res, da ti v zvezi z odločilnimi dejstvi niso podani. To velja tudi v zvezi z zatrjevanji pritožnika glede oškodovancu prisojenega dela premoženjskopravnega zahtevka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, na strani 9 (l. št. 340 spisa) je zapisano, da je oškodovancu prisojen zahtevek v višini 3.108.128,00 SIT, kolikor znaša tolarska protivrednost 40.000,00 DEM na dan 22.2.1994, kar pomeni, da je preračun narejen z upoštevanjem menjalnega tečaja v višini kakor je veljal navedenega dne (77.703198 SIT za DEM). Dokaz o tem se nahaja v spisu med prilogami ... tako, da tudi obramba s preizkusom izpodbijane sodbe v tem delu ni mogla imeti težav.

V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom tudi v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Že pritožnik sam ne zanika, da je obtoženi od oškodovanca M. K. dne 22.2.1994 prejel 40.000,00 DEM kot tudi, da mu denarja katerega si je sposodil ni vrnil. Dejstvo prejema navedenega denarja ne izhaja le iz zagovora obtoženega ampak tudi izpovedi oškodovanca in potrdila (l. št. C ... spisa) katerega je izpolnil obtoženi sam. Glede tega potrdila pritožnik trdi, da že zgolj dejstvo, da je bilo napisano pomeni negacijo obtoženčevega goljufivega namena, ravno nasprotno, po njegovem prepričanju že to dokazuje, da je obtoženec imel takrat namen sprejeti denar vrniti. Takšna trditev tudi po presoji sodišča druge stopnje ni sprejemljiva. Čeprav je navedeno potrdilo res dokaz, da je obtoženi denar prejel, to samo po sebi ne more pomeniti, da obtoženi tudi s takšnim načinom poslovanja ni hotel oškodovanca preslepiti, v njem vzbuditi zaupanje, da ima opraviti s poštenjakom in iz njega izvabiti denar, katerega ni imel namena vrniti. Povedanemu v prid govori že sama vsebina potrdila, ko je obtoženi v njem obljubljal vrnitev denarja v treh mesecih z velikimi obrestmi, kar vse, da bo izplačal na način, da bo plačal mesečne anuitete v banki v A. v kateri si je denar izposodil K., razliko pa plačal temu. Gre za obljubo katero bi bilo mogoče izpolniti le, če bi obtoženec vedel, kje bo denar plasiral, da mu bo ta prinašal tolikšen donos. Kot izhaja iz njegovega zagovora pa takrat tega še ni vedel in denar tudi uporabljal za različne namene, priči A. Š. pa bi ga naj izročil v več obrokih. Že z upoštevanjem zagovora obtoženca temu ni mogoče verjeti, da je, tudi če mu je denar zaradi oplemenitenja ponudil oškodovanec sam, kar zadeve ne spreminja, saj je tega hotel imeti nazaj na način, kot je bilo dogovorjeno, denar vzel z namenom, da ga bo vrnil. Nasprotno, nerealne, na ničemer izkazane možnosti vrnitve denarja, zlasti ne z upoštevanjem “oplemenitenja” je obtoženec prikazoval z namenom, da oškodovanca preslepi, da mu ta denar izroči, svojo kredibilnost pa potrdil še z dano garancijo z avtomobiloma, iz česar bi se oškodovanec lahko poplačal, pri tem pa zamolčal, da vozili nista njegovi. Obtoženi je torej z navedenim lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin pri oškodovancu vzbudil zaupanje, sicer mu ta denarja ne bi izročil in bi dejanje ostalo morda le pri poskusu, s tem pa zapeljal, da mu je v škodo svojega premoženja izročil navedeni znesek.

Posojenega denarja in seveda tudi ne donosa s katerim bi naj bil ta oplemeniten oškodovanec v dogovorjenem roku in vse do danes ni videl. Že je bilo pojasnjeno, zakaj že iz potrdila o posojilu, ob upoštevanju zagovora obtoženega samega izhaja, da namena vračila ta ni imel že takrat, ko je denar prejel. Da je to res potrjujejo nadaljnji v izpodbijani sodbi navedeni dokazi in dejstva, katere kljub drugačnemu stališču pritožnika sodišče druge stopnje sprejema za pravilne.

Pri tem je potrebno kot prvo omeniti izpoved priče A. Š., kateri vseskozi zanika, da bi od obtoženca prejel denar in mu ga kasneje ne vrnil. Res je sicer kar pravi pritožnik, da sta obtoženi in navedena priča medsebojno poslovala, si zaupala, ko je prav mogoče, da sta si v marsičem verjela na besedo. Ne velja pa to za posojo denarja v tolikšni vrednosti, ko je Š. pojasnil, da bi v tem primeru to z ustrezno listino zapisal tudi v primeru, da bi posloval z bratom. Še bolj razumljivo je, da bi to storil z obtoženim, ko je tudi ta v zvezi s posojo denarja pisal potrdila, ne le z oškodovancem K., ampak tudi drugimi (M. Ž.). Prav nobena listina, ki bi potrjevala izročitev denarja priči Šelihu pa se v spisu ne nahaja in njenega obstoja ne zatrjuje niti obtoženec. Tega ne more potrditi zapis na listu katerega je videl oškodovanec in tudi priča A. K., pri čemer sta oba pojasnila, da je šlo zgolj za zapis obtoženca in ne za dokument na katerem bi bilo tudi z druge strani potrjeno, da je bil denar izročen, med drugim tudi Š. Nasprotno, po izpovedbi K. se je res že pred leti obtoženec zglasil na njegovi detektivski agenciji vendar iz povsem drugega razloga, preveritve informacije o plasiranju denarja njegovega podjetja S. d.o.o., česar zaradi izostanka dokumentacije niso mogli opraviti. Pomeni pa to, da torej ni šlo za vprašanje morebitne posoje denarja s strani obtoženca Š., katerega je ta pridobil sam in ne njegovo podjetje, kot je primer pri sedaj obravnavanem dejanju, ko je oškodovanec denar posodil obtožencu. Vse to pa pove, da sklicevanje obtoženca na to, da je denar posodil Šelihu kateri mu ga ni vrnil in zato ni mogel opraviti vrnitev denarja svojim upnikom, ovržen tudi z navedenimi dokazi.

Še pomembnejša za razsojo zadeve pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prav nobenega razloga za dvom, da je obtoženi denar vzel zato, ker ga je zaradi prezadolženosti rabil in vedel, da ga ne bo mogel vrniti, ko torej tega namena ni imel že od vsega začetka. Da je bil obtoženi v času posoja denarja res prezadolžen izhaja iz okoliščin najetja kredita v A. s pomočjo K. V. na način, kot je to, na podlagi izvedenih dokazov navedeno na strani ... izpodbijane sodbe (l. št. ... spisa) ugotovilo sodišče prve stopnje. Tam najetega kredita iz leta 1992 oziroma obrokov zanj obtoženec v letu 1994 že ni več odplačeval, torej denarja za to ni imel, kar že samo po sebi pomeni, da tistega, katerega je prejel od oškodovanca ni posojal naprej Šelihu, ko kaj takšnega ni povedal ne oškodovancu K. in ne pričam H. in Ž. od katerih si je v izpodbijani sodbi navedenih zneskih denar tudi izposodil in kasneje ne vrnil. Nasprotno, iz izpovedi priče H. izhaja, da ga je prosil za posojilo, ker rabi denar za otroka in ženo, torej lastne potrebe, kar pritrjuje sodišču prve stopnje zakaj je to počel. Razumljivo je pri tem, da iz kasneje izposojenega denarja ni ničesar vrnil K., ne glede na to, da v potrdilu navedeni rok plačila takrat res še ni potekel. Vse to pa ob izmikanju oškodovancem, kot je to pojasnil zlasti priča M. K. dokončno potrjuje ravnanje obtoženca v goljufivem namenu, kar pomeni, da mu je storitev kaznivega dejanja dokazana ne le v objektivnem, ampak, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi, ki so jasni, tudi v subjektivnem pogledu.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba, predvsem zaradi poteka časa od storitve kaznivega dejanja, ko vsaj glede na izpisek iz kazenske evidence česa podobnega ni ponovil, primerna, v okviru nje pa, z upoštevanjem zlasti teže storjenega in tega, da je prizadejal številne nevšečnosti oškodovancu, kar ga očitno ni motilo, določena tudi zadovoljivo visoka zagrožena kazen enega leta zapora ter preizkusna doba treh let. To še zlasti, ker je sodišče prve stopnje vezalo navedeno zagroženo kazen na izpolnitev dodatnega pogoja po vrnitvi prizadejane škode oškodovancu v dveh letih po pravnomočnosti sodbe, za kar ima obtoženec, ob zatrjevani vrednosti podedovane hiše, realno možnost, da jo povrne. Ni torej mogoče sprejeti za utemeljene navedbe pritožbe, da je bila obtožencu izrečena prestroga kazenska sankcija, saj niti v njej pritožnik ne navaja okoliščin, za katere sodišče prve stopnje ob razsoji ne bi vedelo in jih upoštevalo in bi opravičevale znižanje zagrožene kazni ter skrajšane preizkusne dobe v okviru obtožencu izrečene pogojne obsodbe. V celoti pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, katerega je podal oškodovanec. Temu je obtoženec dolžan povrniti protivrednost takrat posojenih 40.000,00 DEM po tečaju veljavnem na dan 22.2.1994 (sedaj preračunano v EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katere tečejo od navedenega dne, v preostanku pa zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, saj za to sodišče ni razpolagalo z potrebnimi podatki. V zvezi s tem pritožnik trdi, da bi moral biti tek zakonitih obresti določen šele od 22.5.1994 dalje, torej po izteku v potrdilu o posoji navedenega roka vračila, ko naj bi po njegovem prišel v zamudo. To seveda ni res, saj je obtoženec glede na ugotovljeni namen, da denarja ne vrne že od vsega začetka, takrat tudi prišel v zamudo in od takrat tečejo tudi zamudne obresti.

Zaradi povedanega pritožbi zagovornika obtoženega ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot to je to storilo že sodišče prve stopnje.