Up-15/93

8/11-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavnih pritožb P. O. iz B. pri K. na seji senata dne 8/11-1994

s k l e n i l o :

1.Ustavni pritožbi P. O. zoper

a)sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 168/92 z dne 19/11-1992 v zvezi s sodbama Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. K 172/89 z dne 21/3-1991, in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 1296/91 z dne 22/10- 1991, kolikor uveljavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave, in

b)sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. Ks 285/92 z dne 16/3-1993, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 564/93 z dne 6/5-1993, se ne sprejmeta.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 168/92 z dne 19/11-1992 v zvezi s sodbama Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. K 172/89 z dne 21/3-1991, in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 1296/91 z dne 22/10-1991, se v preostalem delu zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. Ks 72/94 z dne 22/4-1994, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija:

a)sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 168/92 z dne 19/11-1992, v zvezi s sodbama Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. K 172/89 z dne 21/3-1991, in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 1296/91 z dne 22/10- 1991;

b)sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. Ks 285/92 z dne 16/3-1993 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 564/93 z dne 6/5-1993 in

c)sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. Ks 72/94 z dne 22/4-1994.

K a) Z izpodbijano odločbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 54. člena Kazenskega zakona RS (Uradni list RS, št. 12/77, 19/84, 42/87, 33/89 in 5/90). Po pritožnikovih navedbah naj bi sodišče s tem, ko je samo zaprosilo kamniško občinsko skupščino za odvzem imunitete, prevzelo vlogo tožnika, zaradi česar naj bi kršilo določbe 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Poleg tega je navedel, da je prvostopno sodišče kršilo tudi 18. člen Ustave in mu kratilo pravico do obrambe. Pritožnik je predlagal, naj Ustavno sodišče ugotovi navedene kršitve in izpodbijane odločbe razglasi za nične.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme, če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prva alinea drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Imuniteta je privilegij predstavniškega telesa oziroma njegovih članov, katere namen je zagotovitev njihovega nemotenega dela. Odtod izvirajo razlike med procesno in materialno imuniteto, omejitev procesne imunitete le na kazniva dejanja, ipd.

Imuniteta torej ni pravica člana predstavniškega telesa v tem smislu, da bi se ji mogel sam učinkovito odpovedati ali jo sam uveljaviti. Državni organ se je v primeru poslančevega sklicevanja na imuniteto dolžan obrniti na predstavniško telo, čigar član je. Povsem v pristojnosti predstavniškega telesa je potem odločitev o tem, ali mu bo imuniteto priznal ali ne.

Imuniteta torej ni pravica in še toliko manj človekova pravica.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe zato v tem delu ni sprejelo.

Sodišče tudi ni prekršilo 23. člena Ustave, ki zagotavlja posamezniku pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča.

Namen procesne imunitete je namreč preprečiti morebitno oviranje dela predstavniškega telesa le v razmerju do drugih državnih organov in ne do kogarkoli. V kazenskem postopku sta to lahko le državni tožilec in sodišče. Kadar kot upravičeni tožilec nastopa oškodovanec, pa je le še sodišče tisto, ki bi moglo motiti delo predstavniškega telesa. Sodišče je zato v teh primerih tisti državni organ, ki je dolžan pridobiti dovoljenje za pregon. Ker torej pridobitev dovoljenja za pregon ni predmet razmerja med strankami v kazenskem postopku, ampak razmerja med zakonodajno vejo oblasti na eni ter izvršilno oziroma sodno vejo na drugi strani, sodišče s svojim ravnanjem ni prevzelo funkcije ene stranke v postopku (pregona). Nenazadnje, sodišče bi storilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka (peta točka prvega odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku), če bi ustreznega dovoljenja ne priskrbelo. Ustavno sodišče zato tudi v tem delu ustavne pritožbe ni sprejelo.

V preostalem delu je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper odločbe, navedene pod točko a), zavrglo. Pritožnik je v prvotni vlogi še navedel, da mu je sodišče kratilo pravico do obrambe, ga sililo v dokazovanje nekrivde in tožniku dovoljevalo izrekanje žaljivih trditev na njegov račun. Ustavno sodišče ga je v skladu s 53. členom Zakona o Ustavnem sodišču pozvalo, naj navede dejstva, ki utemeljujejo njegove trditve. V dopolnitvi vloge je utemeljil le kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave, se pravi problem imunitete. Ker pritožnik ustavne pritožbe v tem delu ni dopolnil, jo je Ustavno sodišče v skladu s četrto alineo prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču zavrglo.

K b) Z izpodbijanim sklepom je sodišče v skladu s prvim odstavkom 407. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 74/87, 57/89 in 3/90 v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) zavrglo zahtevo za obnovo postopka z utemeljitvijo, da nova dejstva očitno niso bila taka, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. S tem naj bi kršilo pravico obdolženca do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist in do sojenja v njegovi navzočnosti.

Pritožnikov očitek ni utemeljen. Ker mora v vsakem sporu sodišče enkrat dokončno odločiti, procesni zakoni (in tako tudi Zakon o kazenskem postopku) utemeljeno omejujejo dostopnost pravnih sredstev, s katerimi se izpodbijajo že pravnomočne odločbe.

Logično je torej, da je razčiščevanju dejanskega stanja namenjena glavna obravnava na prvi stopnji. Predvsem tedaj mora obdolženec predlagati dokaze in predvsem tedaj mora biti zagotovljena njegova navzočnost. Že pravnomočne odločitve sodišča je zato mogoče spremeniti le v posebej izjemnih primerih.

Glede pritožnikovega oporekanja dokazni oceni sodišča pa Ustavno sodišče dodaja, da je glede na načelo proste presoje dokazov to stvar pristojnih sodišč.

Ustavno sodišče zato tudi te ustavne pritožbe ni sprejelo (prva alinea drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

K c) Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo zahtevo za obnovo postopka. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, o kateri Višje sodišče v Ljubljani še ni odločilo. V zadevi torej niso izčrpana vsa pravna sredstva, kar kot predpostavko dopustnosti ustavne pritožbe določa prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Ustavno sodišče je zato to ustavno pritožbo v skladu z drugo alineo prvega odstavka 55. člena navedenega zakona zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi šeste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave in prvega odstavka 54. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec. Sklep je bil sprejet soglasno.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič