Jedro

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede še spornega zahtevka ne dovoljuje dopustitve revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je 1. 10. 2008 vložil tožbo zaradi ugotovitve služnostne pravice hoje in vožnje in izstavitve ustrezne listine ter navedel vrednost spornega predmeta 2.000,00 EUR (tč. 1 tožbe). Dne 19. 1. 2010 je s pripravljalno vlogo spremenil tožbo tako, da je dodal še tožbeni zahtevek (tč. 2 tožbe), da sta toženca dolžna dopustiti v breme svojih zemljišč služnostno pravico hoje in vožnje, se vzdrževati kakršnihkoli dejanj, s katerimi bi ovirala ali onemogočala izvrševanje služnosti ter da sta dolžna odstraniti celotno plast zemlje, ki sta jo na traso služnostne poti nasula z motilnim dejanjem v letu 2007. Tožnik je celotni razširjeni tožbeni zahtevek (tč. 1 in tč. 2 tožbe) označil z vrednostjo spornega predmeta 3.000,00 EUR.

2. V prvem sojenju je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku pod tč. 1 in delno pod tč. 2, tožba pa je bila zavržena glede dela zahtevka pod tč. 2, da sta se toženca dolžna vzdrževati dejanj, s katerimi bi ovirala in onemogočala izvrševanje služnosti ter da sta dolžna odstraniti z motilnim dejanjem v letu 2007 nasuto zemljo. Sodišče druge stopnje je takrat s sodbo in sklepom I Cp 3434/2010 z dne 2.2. 2011 sklep o zavrženju dela tožbe razveljavilo, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke v obsodilnem delu.

3. V novem (sedaj spornem) sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, glede katerega je bila prvotna tožba zavržena (del tožbe pod tč. 2) in nato sodba v tem delu razveljavljena. Sodišče je torej naložilo tožencema, da sta se dolžna vzdrževati dejanj, s katerimi bi ovirala in onemogočala izvrševanje služnosti in da sta dolžna odstraniti zemljo, nasuto z motilnim dejanjem v letu 2007. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke z izpodbijano sodbo zavrnilo in sodbo (razen glede pravdnih stroškov) potrdilo.

5. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je identičen odstranitveni zahtevek postavila tožeča stranka tako v pravdi zaradi motenja posesti, kot v tej pravdi. V motenjski pravdi je bilo odstranitvenemu zahtevku ugodeno, v izvršilnem postopku pa je bil upnikov predlog za izvršbo zavržen. Kljub ugovoru pravnomočno razsojene stvari je bilo v obravnavanem postopku ugodeno identičnemu odstranitvenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je napačno obrazložilo, da pride posestno varstvo na temelju služnostne pravice v poštev takrat, ko posestno varstvo ni več mogoče, kar naj bi bilo podano v obravnavnem primeru. Po zmotnem stališču pritožbenega sodišča naj bi bil pravni interes za vzpostavitev prejšnjega stanja podan, ker stranka izvršbe ne more več predlagati. Poleg tega so napačni razlogi, da zahtevek v tej pravdi temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, kot je bila podana v motenjski zadevi P 93/2007. Obe pravdi izvirata iz istega historičnega dogodka, dejstveni podstat je identičen, stranka pa posest in služnost izkazuje in utemeljuje z enakimi navedbami.

6. Predlog ni dovoljen.

7. Revizije ni mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR. V obravnavani zadevi gre za tak primer. V prvotni tožbi (tč. 1) je bila vrednost spornega predmeta opredeljena z 2.000,00 EUR. S spremembo tožbe je bil dodan še en zahtevek (tč. 2), vrednost spornega predmeta pa je bila za celotno razširjeno tožbo (zahtevka pod tč. 1 in tč. 2) opredeljena z zneskom 3.000,00 EUR. Iz navedenega sledi, da je bila vrednost spornega predmeta za tožbeni zahtevek pod tč. 2 bodisi 1.000,00 EUR bodisi je bila vrednost spornega predmeta za oba zahtevka navedena skupno in torej nediferencirano, kar ima po ustaljeni sodni praksi enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. V obravnavanem postopku, ko je sporna odločitev samo glede tožbenega zahtevka pod tč. 2 (oziroma celo del tega zahtevka), je vrednost izpodbijanega dela sodbe bodisi 1.000,00 EUR, bodisi nedoločen del nediferencirano navedene vrednosti spornega predmeta za vse v tožbi navedene zahtevke. Tožena stranka opredelitvam vrednosti spornega predmeta nikoli ni nasprotovala, glede na navedeno pa v predlogu za dopustitev revizije za še sporno odločitev neutemeljeno navaja VSP 3.000,00 EUR. Ker znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe 1.000,00 EUR ali ker je zaradi nediferenciranosti niti ni mogoče ugotoviti, si pravdne stranke revizije v tem postopku niso zagotovile. Če pa revizija ni dovoljena, Vrhovno sodišče revizije tudi ne more dopustiti. Zato je na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 367. člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.