Jedro

S pritožbo je mogoče uspešno uveljavljati le neenotno sodno prakso sodišč druge stopnje (glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev). Ker se tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb sklicuje na sodbo sodišča prve in ne druge stopnje, s pritožbo ne more uspeti.

Izrek

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrže. Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki v roku 15 dni listine, s katerimi naj bi se z namenom vštetja v pokojninsko osnovo dokazalo število nadur, ki jih je tožeča stranka opravila v obdobju od 1972 do 1981. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, in sodne takse v znesku 9,91 EUR. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Iz izpiska iz sodnega registra ne izhaja, da bi bila tožena stranka pravni naslednik T. p.o., kjer je bila tožeča stranka zaposlena v obdobju od 1972 do 1981. Poleg tega so bili tožeči stranki za obdobje, za katero vtožuje izročitev dokumentacije, že posredovani podatki iz obrazcev M4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in glede zahtevka za izročitev listin tožbo zavrglo, odločitev o plačilu stroškov postopka pa je delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti začnejo teči prvi dan po preteku 8 dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrženje tožbe temelji na ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Na podlagi 176. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji) upravni organ (ZPIZ) lahko oziroma mora po uradni dolžnosti sam pridobiti od tretjih oseb (v tem primeru tožene stranke) podatke, ki jih potrebuje za odločitev v postopku. Sodno varstvo za pridobitev podatkov ni predvideno. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije glede odločitve o izročitvi listin ne dopusti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da se ne strinja z nedopustitvijo revizije. ZPIZ je zahteval dokumentacijo od tožeče stranke. Ta še vedno nima pravilnikov in splošnih aktov, ki so določali obveznost opravljanja nadur. Te dokumentacije ni od delodajalca zahteval niti ZPIZ niti Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je zavrnilo zahtevek, ker tožeča stranka ni predložila dokumentacije (sodba Ps 3590/2006). Ta zadeva je še v reševanju pri sodišču druge stopnje, a je očitno, da sta stališči obeh sodišč različni. Pravno vprašanje, ali lahko delavec od delodajalca zahteva dokumentacijo, ki jo potrebuje za uveljavljanje svojih pravic, je pomembno za enotno odločanje o spornih zadevah tožeče stranke. Predlaga, da se revizija dopusti.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni dovoljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je vlogo poimenovala kot pritožbo zoper sodbo z dne 23. 9. 2008 (torej zoper sodbo sodišča druge stopnje). V skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožbe ni mogoče vložiti, ampak so dovoljena le še izredna pravna sredstva (revizija, obnova postopka). To je v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki vsakomur zagotavlja le pravico do pritožbe in s tem dvostopenjskega postopka. Tudi ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje kot nedovoljeno zavrglo (343. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

Iz vsebine vloge in iz pritožbenega predloga je razvidno, da tožeča stranka dejansko izpodbija sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

Iz pritožbe izhaja, da je bil s sodbo (sodišča prve stopnje) Ps 3590/2006 zavrnjen zahtevek za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo, ker tožeča stranka ni predložila potrebne dokumentacije. Pritožba očita, da sta stališči obeh sodišč različni (ta ugotovitev očitno temelji na primerjavi razlogov odločitve v zadevi Ps 3590/2006 in bistvenih razlogov v predmetni drugostopenjski sodbi, v skladu s katerimi breme pridobivanja dokaznega gradiva v obravnavani zadevi ni na tožeči stranki, temveč bi moral upravni organ sam pridobiti dokumentacijo od delodajalca). Po oceni pritožbe je pravno vprašanje, ali lahko delavec od delodajalca zahteva dokumentacijo, ki jo potrebuje za uveljavljanje svojih pravic, pomembno za enotno odločanje o spornih zadevah iste tožeče stranke.

Zgoraj povzete pritožbene navedbe so po vsebini še najbližje uveljavljanju razloga neenotne sodne prakse. Glede na 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je s pritožbo mogoče uspešno uveljavljati le neenotno sodno prakso sodišč druge stopnje (glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev). Ker se v obravnavani zadevi tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb sklicuje na sodbo sodišča prve in ne druge stopnje (Ps 3590/2006), s pritožbo ne more uspeti.

Tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, zato je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o nedopustitvi revizije.