Jedro

Dodatna omejitev pri delu pri tožnici še ne pomeni popolne nezmožnosti za delo, zaradi spremembe v stanju invalidnosti pa tožnica v primeru priznanja novih pravic ne bi bila več upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga prejema na podlagi ZPIZ/92 (v višini 50 % od pokojninske osnove, od katere bi se ji odmerila invalidska pokojnina), pač pa (ob izpolnjenih pogojih) do nadomestila za invalidnost (v višini 40 % enake osnove), ki bi bilo nižje. Iz tega razloga je odločitev, da se izpodbijana odločba tožene stranke ne odpravi oz. spremeni, pravilna, saj bi bila sprememba tožnici v škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2008 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 24. 9. 2007, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevo, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da sama nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče odločitev neutemeljeno obrazložilo s sklicevanjem na mnenji invalidskih komisij, ki sta organa tožene stranke in zato medicinske dokumentacije ter tožničinega zdravstvenega stanja nista objektivno ugotovili oz. ocenili. Nezmožnost za delo je tožnica dokazala s predložitvijo izvedenskega mnenja ortopeda dr. J.P., predlagala pa je tudi, da sodišče dejansko stanje ugotovi s postavitvijo izvedencev psihiatra, ortopeda in internista. Tožničinih zdravstvenih težav sodišče ni ugotovilo celovito. Nekatere so bile že ugotovljene v postopku, pravnomočno končanem s sodbo opr. št. Ps 1190/2005, te naj ne bi bile odločilne, čeprav so se poslabšale, navedenim pa so se pridružile nove zdravstvene težave, ki so povzročile izgubo delovne zmožnosti. Sodišče je ugotovilo poslabšanje psihičnega stanja, zaradi parcialne obravnave ni ocenilo vpliva poslabšanja na tožničino invalidnost. Dr. J.P. je ugotovil, da bi bilo tožnico potrebno ponovno obravnavati pred invalidsko komisijo, posebej pa je tudi potrdil, da z levo roko ni zmožna nobenih fizičnih obremenitev. Bil je mnenja, da je tožnici potrebno priznati I. kategorijo invalidnosti. Sodišče neutemeljeno ni zaslišalo izvedenca in tudi ni pridobilo predlaganih izvedenskih mnenj. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo dovolj popolno in pravilno ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba z zatrjevanjem, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP oz. po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. in 287. členom ZPP. Vendar takšna kršitev, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, po prepričanju sodišča druge stopnje ni podana. Dokazovanje po 1. odstavku 213. člena ZPP obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, pri tem pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP).

Iz listin v sodnem spisu, zlasti obširne medicinske dokumentacije, se vidi, da ima tožnica številne zdravstvene težave. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2002 na podlagi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki se je v skladu z določbo 446. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) glede pravic na podlagi invalidnosti uporabljal do 31. 12. 2002, priznala pravice invalida III. kategorije invalidnosti. S pravnomočno odločbo je bilo ugotovljeno, da tožnica za njeno delo snažilke od 11. 9. 2002 dalje ni zmožna, priznana ji je bila pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami, da ne dviga bremen nad 10 kg in ne dela na višini, s polnim delovnim časom. Na podlagi kasnejše zdravstvene dokumentacije in ugotovitev o tožničinem zdravstvenem stanju, je njena osebna zdravnica ponovno trikrat predlagala uvedbo postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Medicinski izvidi, ki izkazujejo spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju do dokončne odločbe dne 31. 3. 2005, so bili ocenjeni tudi strokovno s pomočjo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ..., ki je bilo, kot navaja tožnica sama v drugi pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2008, upoštevano pri izdaji pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 1190/2005 z dne 9. 5. 2007, potrjeni s sodbo drugostopenjskega sodišča opr. št. Psp 604/2007 z dne 14. 5. 2008. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v omenjenem socialnem sporu mnenje o tožničini invalidnosti oz. spremembah v zdravstvenem stanju podala dne 21. 11. 2006. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da izvidov, nastalih pred navedenim datumom in ki so v večjem delu priloženi tudi predlogu osebne zdravnice za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se obravnava v tem socialnem sporu, ni potrebno ponovno strokovno presojati. Tudi specialist ortoped dr. J.P., na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, je na tretji strani mnenja zapisal, da k ugotovitvam in oceni Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ne more imeti pripomb.

V vseh predhodnih postopkih je tožničina osebna zdravnica v predlogih za uvedbo postopka kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, navajala psihične težave, ki so se kazale kot depresivna motnja, organska motenost osebnosti in vedenja ter osebnostni sindrom kronične bolečine. To so težave, ki so jih psihiatri pri tožnici ugotavljali že od leta 1995, zadnji psihiatrični izvidi pa so priloženi prejšnjemu predlogu osebne zdravnice z dne 6. 4. 2004 in datirajo 1. 3. 2004. Kljub trditvam psihiatra o zmanjšani tožničini zmožnosti za delo ter mnenjem, da ni pričakovati izboljšanja, kar pomeni, da ji je potrebno priznati I. kategorijo invalidnosti, v zadnjem predlogu osebne zdravnice z dne 25. 5. 2007 izvidi psihiatra niso priloženi, med boleznimi, ki vplivajo na invalidnost pa osebna zdravnica tudi ne našteva psihičnih težav. Omenja sicer kronične probleme zaradi bolezni, v ospredju pa so internistične težave ter posledice poškodbe, ki jo je 25. 5. 2006 utrpela pri rekreaciji. Iz izvidov specialistov travmatologa, fiziatra in ortopeda izhaja, da ima tožnica zaradi poškodbe leve rame, zloma glavice humerusa, precejšnje zdravstvene težave, vendar v nobenem izvidu od poškodbe 25. 5. 2006 do predloga osebne zdravnice 25. 5. 2007 ni ugotovitve o trajni popolni nezmožnosti za vsako delo oz. I. kategoriji invalidnosti v smislu definicije iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ortoped je na podlagi rentgenskega posnetka in CT pregleda leve rame dne 23. 5. 2007 ugotovil, da je potrebno razgibavanje leve rame, priporočil je zdraviliško zdravljenje ter tudi predstavitev na invalidsko komisijo.

V postopku pri toženi stranki sta strokovno ustrezno sestavljeni invalidski komisiji, pri delu prve so sodelovali specialist ortoped, internist in psiholog, pri delu drugostopenjske pa specialist ortoped, nevropsihiater in specialist za varstvo pri delu medicinsko dokumentacijo obravnavali. Komisija I. stopnje je tožnico osebno pregledala in opravila preizkus gibljivosti leve rame. Kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, sta ugotovili kasne posledice po zlomu nadlakti, kot ostale zdravstvene težave, ki tudi vplivajo na delovno zmožnost, pa sta navedli depresivno epizodo in neopredeljeno organsko motnjo osebnosti in vedenja. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovitev invalidskih komisij. Mnenje, da tožnica z levico ni zmožna nobenih fizičnih obremenitev ter, da jo lahko uporablja le delno za osebno higieno in lažja opravila v nivoju pasu je podal travmatolog po pregledu 7. 2. 2008 in prav s tem zadnjim mnenjem je specialist ortoped J.P. utemeljil predlog, na katerega se je v postopku pri sodišču prve stopnje in tudi v pritožbi sklicevala tožnica, da je potrebno priznati I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da se v socialnem sporu presoja stanje, ugotovljeno na podlagi objektivnih medicinskih preiskav do izdaje dokončne odločbe, torej do 21. 1. 2008, kot določa 1. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04).

V prejšnjem postopku sta invalidski komisiji I. in II. stopnje že ugotovili, da je za tožnico primerno delo, ki poleg že določenih omejitev pomeni tudi, da ne dviga rok nad ramenski sklep. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da dodatna omejitev še vedno ne pomeni popolne nezmožnosti za delo, zaradi spremembe v stanju invalidnosti pa tožnica v primeru priznanja novih pravic ne bi bila več upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem delu na podlagi 126. člena ZPIZ/92, pač pa, ob izpolnjenih ostalih pogojih, do nadomestila za invalidnost, ki je nižje, saj se nadomestilo plače za čas čakanja odmeri po 2. alineji 126. člena ZPIZ/92 v višini 50 % od pokojninske osnove, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti, nadomestilo za invalidnost po 1. alineji 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1 pa le v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Sprememba v pravici bi pomenila odločitev v škodo tožnice, kar prepoveduje 3. odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, da tožnica pritožbene stroške nosi sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).