Jedro

Če pisanja po več poskusih vročanja in opravljenih poizvedbah ni mogoče vročiti na naslov, ki je naveden v predlogu, se vročitev opravi z objavo spisa na oglasni deski.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 752/2001-8 z dne 6.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka ustavila postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V razlogih izpodbijane odločbe navaja, da je bila vloga tožnika nepopolna, zato ga je z dopisom pozvala na dopolnitev vloge z manjkajočimi dokazili. Dopis, poslan na naslov U.L.Š., L., ki ga je tožnik navedel v vlogi, se je vrnil z oznako "ni dvignil", zato mu je bil ponovno poslan 27.10.2000 in je bil vrnjen z oznako "preseljen". Tožena stranka je opravila poizvedbe tudi preko Policijske uprave L. in iz izjav stanovalcev na naslovu U.L.Š. v L. ugotovila, da je tožnik stanoval na navedenem naslovu, vendar se je že pred časom odselil v Bosno in Hercegovino. Zato je, v skladu z določilom 2. odstavka 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) objavila dopis na oglasni deski. V skladu z določilom 3. odstavka 96. člena ZUP/86 je vročitev s tem veljala za opravljeno. Glede na navedeno je bil dopis tožniku vročen 29.12.2000. Ker nanj ni reagiral in ni dopolnil prošnje je molk tožnika štela za umik zahteve in na podlagi 2. odstavka 131. člena ZUP/86 postopek ustavila.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Tudi način vročanja je ocenilo kot pravilen in zakonit. Tožnik toženi stranki ni sporočil spremenjenega naslova, čeprav bi ga po 96. členu ZUP/86 moral. Glede na to, da so se pisemske pošiljke vračale z navedbo, da tožnik pošiljke ni dvignil oziroma je odpotoval, je bilo vročanje pisanj tožniku preko oglasne deske Upravne enote L. pravilno in zakonito. Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi določbe 5. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 61/99, ZUSDDD) pravilno štela molk tožnika za umik zahteve in po določbi 2. odstavka 131. člena ZUP/86 postopek ustavila.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Povzema tožbene navedbe in navaja, da ugotovitve Policijske postaje L.V., da se je odselil v Bosno in Hercegovino, niso točne. Poudarja, da je ves čas v letu 2000 in še kasneje prebival na naslovu U.L.Š. v L., zato poizvedbe o njegovem prebivanju ne bi smele temeljiti na podatkih stanovalcev, ki niso točni. Navaja, da je napako naredila tudi pošta, ko je napačno označila, da se je odselil. Meni, da so mu pošiljko poizkušali vročiti ravno v času, ko je bil na obisku v Bosni in Hercegovini. Zato tožena stranka ne bi smela šteti, da je šlo za molk tožnika. Predlaga, da ga sodišče v pritožbenem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge.

Pogoje, ki jih mora za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolnjevati državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ določa ZUSDDD. Tožnik k prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni predložil dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 3. člena ZUSDDD, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika z dopisom pozvala k predložitvi listin in ga opozorila na posledice, ki izhajajo iz 5. člena ZUSDDD. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo odločilna dejstva, in sicer, da tožniku po več poskusih vročanja in opravljenih poizvedbah pisanja ni bilo mogoče vročiti na naslovu, ki ga je sam navedel v prošnji, spremembe naslova pa ni sporočil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 3. odstavka 96. člena ZUP/86 in pravilno štela, da je bil tožniku dopis vročen z nabitjem na desko upravnega organa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 5. člena ZUSDDD, po kateri se molk stranke šteje za umik zadeve. Pravilno je presodilo, da je odločba tožene stranke, s katero je postopek ustavila, pravilna in zakonita.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Dejstvo, da je v letu 2000 in še kasneje ves čas prebival na naslovu U.L.Š. v L. pomeni le pritožbeno trditev, katere pa tožnik ni dokazal. Če pa je tožnik med postopkom odhajal na obiske v Bosno in Hercegovino, pa bi moral za čas odsotnosti sporočiti drug naslov za vročanje pisanj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pritožbi predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je s sklepom, št. U 752/2001 z dne 6.2.2002 predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Glede na to oprostitev plačila sodnih taks učinkuje za naprej.