Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR) je na prvem mestu kriterij obsega oškodovančevih prikrajšanj in njegovo subjektivno doživljanje škode. Vendar pa pri določanju višine odškodnine po posameznih postavkah in v celoti ni mogoče mimo primerjave z odškodninami, ki so jih za podoben obseg škode deležni drugi oškodovanci. Pri tem gre posebej za cilj, da se dosežejo ustrezno gradirani kriteriji pri odmeri odškodnine za posamezne kategorije škod, opredeljenih kot lažje, težje in katastrofalne škode. Obravnavani primer ne omogoča uvrstitve tožničinih prikrajšanj med večje škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1,220.161,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo nadaljnjih 729.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, na pritožbo obeh pravdnih strank pa je razveljavilo odločitev o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v zavrnilnem delu tako, da bo tožena stranka dolžna plačati tožnici poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v znesku 779.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in neugodnosti je bilo premalo upoštevano, da je tožnica pri starosti 33 let utrpela znatno poškodbo vratnega dela hrbtenice s posledičnimi bolečinami v predelu vratu in desne nadlahti in popoškodbenimi glavoboli. Ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanih bolečin omogoča prisojo odškodnine iz tega naslova v celotnem zahtevanem znesku, torej tudi za nadaljnjih 350.000,00 SIT. Pri odmeri višine odškodnine zaradi strahu ni bilo zadosti vrednoteno dejstvo, da je tožnica hud primarni strah prestajala en dan, za izid zdravljenja pa jo je skrbelo v obdobju dveh let po nezgodi. Zato bi ji bilo treba priznati nadaljnjo odškodnino v znesku 89.000,00 SIT. Sicer pa je tožnici kot trajna posledica ostala omejena gibljivost vratnega dela hrbtenice ter nezmožnost hitrih gibov vratu, zaradi česar ne more več opravljati del, pri katerih je treba vrat in glavo držati v prisiljeni drži in pri katerih je treba dvigovati ali prenašati težja bremena. Ker je tožnica po poklicu kuharica, katere delo je povezano z velikimi fizičnimi napori v prisiljeni drži, bi ji bilo treba priznati še nadaljnjo odškodnino iz tega naslova v znesku 340.000,00 SIT. Končno pa je zaradi posledic poškodbe prišlo pri tožnici tudi do psihične fiksacije na poškodbo oziroma do duševne živčne reakcije na posledice poškodb, zaradi česar je depresivna in brezvoljna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) je na prvem mestu kriterij obsega oškodovančevih prikrajšanj in njegovo subjektivno doživljanje škode. Vendar pa pri določanju višine odškodnine po posameznih postavkah in v celoti ni mogoče mimo primerjave z odškodninami, ki so jih za podoben obseg škode deležni drugi oškodovanci. Pri tem gre posebej za cilj, da se dosežejo ustrezno gradirani kriteriji pri odmeri odškodnine za posamezne kategorije škod, opredeljenih kot lažje, težje in katastrofalne škode. Obravnavani primer ne omogoča uvrstitve tožničinih prikrajšanj med večje škode. Zvin vratne hrbtenice z nategom zatilnih živcev in udarnino glave je tako po opisu kot po posledicah mogoče uvrstiti le med škode manjšega obsega. Zato je primerjava z drugimi podobnimi primeri možna le znotraj opisane kategorije; pri tem pa je na razpolago veliko primerov odškodnin, odmerjenih zaradi poškodbe vratne hrbtenice.

Opisano izhodišče utemeljuje pritrditev razlogom izpodbijane sodbe in omogoča zavrnitev revizije. Tožnica je prestajala zaradi natega živcev zatilja večje nevšečnosti in izrazitejše bolečine od običajnih težav, ki se pojavljajo ob zvinu vratne hrbtenice, vendar je to okoliščino izpodbijana sodba upoštevala z odmero odškodnine v znesku 500.000,00 SIT v zadostni meri. Pri tem so prišli do izraza tudi glavoboli zaradi udarnine glave, pa tudi bodoče občasne bolečine ob obremenitvah. Tako določene odškodnine iz tega naslova ni mogoče zviševati.

Dejanske ugotovitve tudi ne omogočajo sklepanja, da bi tožnica zaradi škodnega dogodka prestajala tako intenziven strah, da bi to omogočalo višjo odškodnino od dosojenega zneska 100.000,00 SIT. Strah ob trčenju je bil kratkotrajen, strah za izid zdravljenja pa že objektivno, zaradi narave poškodbe, ni mogel biti izjemen. Trditve o večji škodi iz tega naslova relativizira že revizijska trditev, da je tožnica pričakovala od zdravnika obljubljeno izboljšanje, do katerega pa naj bi v pričakovani meri ne prišlo.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti se pri tožnici kaže v omejeni gibljivosti vratne hrbtenice ter v nezmožnosti hitrih gibov z vratom. Kljub temu pa tožnica še vedno opravlja svoje prejšnje delo kuharice. Pri delu je sicer ovirana, nastaja pa ji tudi "psihična pričvrstitev na simptome" s posledično depresivnostjo. Vse opisano je pri odmeri odškodnine iz tega naslova v znesku 600.000,00 SIT upoštevano v zadostni meri. To pokaže tudi primerjava s podobnimi primeri sodne prakse. Kljub ugotovljenim posledicam psihične narave tožničine življenjske aktivnosti niso v taki meri prizadete, da bi škoda iz tega naslova zahtevala bistveno višje odškodovanje, kakor v podobnih primerih poškodb vratne hrbtenice.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP.