Jedro

Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem materialnih možnosti družbe in sodne prakse o višini odškodnine v podobnih primerih se preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 8.158,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 12.258,00 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmerno njenemu uspehu v pravdi.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine zviša za 2.000,00 EUR, in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka in ne upošteva ustrezno, da je tožnica sedem dni trpela hude bolečine, 36 dni srednje hude in 163 dni lažje bolečine, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče. Ker je bila ob nezgodi stara 31 let, bo te bolečine trpela še okrog petdeset let. Trpela je številne nevšečnosti, predvsem pa je dolgo časa uživala protibolečinska sredstva in bila velikokrat na pregledih pri osebni zdravnici in na fizioterapiji. Predlaga zvišanje za 1.000,00 EUR. Tudi obseg škode, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, narekuje zvišanje odškodnine za 1.000,00 EUR. Izvedenec je ugotovil 5 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 31 let, trpi zaradi otežene hoje po stopnicah in klančinah, ne zmore poklekati in počepati z desno nogo. Morala je prenehati z rekreativnimi in športnimi aktivnostmi (razen plavanja).

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 10. 9. 2010 med opravljanjem dela pri toženkinem zavarovancu.

6. Kljub uvodni navedbi, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v pritožbi ni navedeno, v čem naj bi te pomanjkljivosti bile. Pritožba namreč izhaja iz ugotovitev sodbe, očita pa ji prenizko denarno ovrednotenje ugotovljenega obsega škode.

7. Očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in za strah, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), niso utemeljeni. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem materialnih možnosti družbe in sodne prakse o višini odškodnine v podobnih primerih se preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

8. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 31 let, utrpela udarnino desnega kolena, okvaro sklepnega hrustanca notranjega čvršča desne stegnenice in popoškodbeno zmehčanje sklepnega hrustanca desne pogačice. Hude bolečine je trpela sedem dni, srednje hude 36 dni, lažje pa 163 dni. Te občasno čuti tudi po zaključku zdravljenja konec julija 2011. Nevšečnosti med zdravljenjem so navedene v 53. točki izpodbijane sodbe. Tožnica je bila na več specialističnih pregledih ter pregledih pri osebnem zdravniku in bila izpostavljena rentgenskemu sevanju. Izveden je bil artroskopski operativni poseg v lokalni anesteziji. Desetkrat je bila na fizioterapiji. Dalj časa je uživala protibolečinska sredstva. Zaradi posledic poškodbe tožnica ne more poklekati in počepati, težje hodi po stopnicah in klančinah ter je prenehala z vsemi rekreativnimi športnimi aktivnostmi z izjemo plavanja. Izvedenec je zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil na 5 %.

9. Tako za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gresta tožnici po izpodbijani sodbi odškodnini v višini po 3.700,00 EUR. Ob odškodnini za strah v višini 1.100,00 EUR skupna prisojena odškodnina znaša 8.500,00 EUR, kar predstavlja osem povprečnih neto plač. Tako zneski odškodnin za posamezni obliki škode kot odškodnina v celoti ustrezno odražajo ugotovljeni obseg škode. Pritožnica ni ponudila primerjave z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Primerjava, ki jo je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti izvedlo pritožbeno sodišče, pa pokaže, da okoliščine, ki so posebej izpostavljene v pritožbi, niso take, da bi utemeljevale zvišanje zaradi večje teže tožničine subjektivne prizadetosti v primerjavi s prizadetostjo drugih oškodovancev, ki so utrpeli podoben obseg škode, in da ni podlage za predlagano zvišanje odškodnine v višini dveh povprečnih neto plač.1

10. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitev materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sodbi II Ips 39/2009 in II Ips 811/2007, v katerih sta bili za nekoliko večji obseg škode (v prvem bistveno večje število fizioterapij, med posledicami pa tudi šepanje, v drugem pa dva operativna posega, hoja z berglami in rehabilitacija v zdravilišču in večji obseg težav pri uporabi poškodovane noge) prisojeni odškodnini v višini po 10 povprečnih neto plač.