Jedro

Za sodno odločitev o prisilnem zdravljenju ne zadoščajo le domneve in sklepanje na podlagi verjetnosti, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje.

Pritrditi je mogoče le zaključku sodišča prve stopnje, da je pritožnik očitno opustil redno jemanje predpisanih zdravil, saj se mu sicer njegovo zdravstveno stanje ne bi poslabšalo. To bi lahko pomenilo, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje, vendar bi mu bilo iz tega razloga mogoče omejiti svobodo le, če pritožnik zaradi narave svoje duševne motnje ne bi bil sposoben oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. Izvedeni dokazi takšnega sklepanja ne omogočajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 22. 1. 2017. 2. Zoper navedeni sklep se je v imenu pridržane osebe (v nadaljevanju: pritožnik) pravočasno pritožila njegova zagovornica. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pogoji za zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom niso izpolnjeni. Takšen ukrep je dopusten le v izjemnih primerih, izpodbijani sklep pa ni zadostno obrazložen, da bi ga bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo zgolj na hipotetičnih zaključkih oziroma domnevah. Pritožnik v resnici ne ogroža nikogar. Tudi sodišče ni ugotovilo pritožnikovih konkretnih (realnih) preteklih dejanj, ki bi predstavljala nevarnost zanj ali za njegovo okolico. Glede hude škode je celo samo ugotovilo, da je ni mogoče dokazati. Vrata je pritožnik poškodoval pred več meseci in ne ob tej hospitalizaciji. Ugotovitev, da pritožnik odklanja zdravljenje, je v nasprotju z izjavo pritožnikovega zdravnika dr. B. Sicer pa pritožnikovi zdravniški izvidi ne kažejo, da je zaradi duševne motnje prizadeta njegova voljna sfera. Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da pritožnik pri milejših oblikah zdravljenja ne bi sodeloval, je brez podlage v izvedenih dokazih, saj se izvedenec do tega vprašanja sploh ni opredelil. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Dejanski in pravni zaključki, na katere je oprlo svojo odločitev, so pretežno napačni, nekateri pa tudi arbitrarni in brez podlage v izvedenih dokazih.

5. Prisilno zdravljenje osebe z duševno motnjo je dopustno le takrat, ko so kumulativno izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki jih povzema tudi izpodbijani sklep. Gre za skrajen ukrep, ki je predviden samo za tiste primere, ko noben milejši ukrep ne more zagotoviti primerljive učinkovitosti. Ker se s takšnim ukrepom posega v ustavne pravice pridržane osebe, zlasti v pravico do osebne svobode, v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja, mora biti sodišče pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za prisilno zdravljenje, toliko bolj skrbno, odločilna dejstva pa morajo biti z gotovostjo ugotovljena. Za sodno odločitev o prisilnem zdravljenju torej ne zadoščajo le domneve in sklepanje na podlagi verjetnosti, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje.

6. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, dokazni postopek na prvi stopnji ni razkril dejstev, ki bi kazala na to, da pritožnik ogroža svoje življenje ali življenje drugih, da huje ogroža zdravje drugih ali da povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Dejstvo, da naj bi pritožnik v preteklosti že povzročil premoženjsko škodo, ki v izpodbijanem sklepu niti ni konkretizirana, ne zadošča. Tudi način privedbe pritožnika v psihiatrično bolnišnico ni dokaz o tem, da je pritožnik nevaren sebi ali drugim.

7. Pritrditi je mogoče le zaključku sodišča prve stopnje, da je pritožnik očitno opustil redno jemanje predpisanih zdravil, saj se mu sicer njegovo zdravstveno stanje ne bi poslabšalo. To bi lahko pomenilo, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje, vendar bi mu bilo iz tega razloga mogoče omejiti svobodo le, če pritožnik zaradi narave svoje duševne motnje ne bi bil sposoben oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. Izvedeni dokazi takšnega sklepanja ne omogočajo. Iz izvedenskega mnenja je sicer razvidno, da pritožnik zaradi hudo motene presoje realnosti ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, ni pa jasno, ali in v kakšni meri je prizadeta njegova voljna sfera. Izvedensko mnenje tudi ne daje odgovora na vprašanje, ali ogrožanja pritožnikovega zdravja res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da pritožnik pri drugih „milejših“ oblikah zdravljenja zaenkrat ne bi sodeloval, je očitno samovoljna. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja pojasnilo pritožnikovega zdravnika dr. B., da pritožnik vzame zdravila, da se podredi zdravljenju in da sodeluje pasivno. Vprašljivo je torej, ali je res potrebno, da se pritožniku zaradi njegovega zdravljenja omeji osebna svoboda na način, kot je to odredilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi. Izpodbijani sklep je razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo pred ponovno odločitvijo dopolniti dokazni postopek z izvedencem v že nakazani smeri. Z zaslišanjem pritožnikove matere pa se bo moralo prepričati o njeni domnevni ogroženosti, kot tudi o domnevni hudi premoženjski škodi, ki naj bi jo povzročil pritožnik. Svojo novo odločitev bo moralo tudi bolj skrbno obrazložiti, tako da jo bo ob morebitni pritožbi mogoče celovito preizkusiti.