Jedro

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

Pešec, ki prečka vozišče v strnjenem naselju, ni nepričakovana ovira. Način vožnje stranskega intervenienta je v konkretnem primeru pretežen vzrok nastale nezgode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 8.853,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila. V presežku za še zahtevanih 40.062,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

2. Sodbo s pravočasnimi pritožbami izpodbijajo tožnik, toženka in stranski intervenient. Vsi trije uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, tožnik in stranski intervenient pa še zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Glede na to, da se pritožbe zavzemajo za spremembo oziroma razveljavitev celotne sodbe, velja sprva zaradi jasnosti pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom posameznega pritožnika (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Na podlagi tožnikove pritožbe je tako preizkusilo zavrnilni del sodbe, na podlagi pritožb toženke ter stranskega intervenienta pa prisodilni del. 6. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker je prvostopno sodišče zavrnilo njen dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca kot nepotrebnega. Utemeljuje, da zaradi takšnega postopanja sodišča niso bile razjasnjene vse potrebne okoliščine nastanka škodnega dogodka, ki bi pripomogle k oceni tožnikovega soprispevka oziroma morebiti celo njegove izključne krivde za nastanek škodnega dogodka.

7. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče lahko njen dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena z razumnimi razlogi. Ker je v izpodbijani sodbi (pod 6. in 26. točko obrazložitve) sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, s temi razlogi pa je torej moč polemizirati, očitana postopkovna kršitev ni podana.

8. Tožnik postopkovno kršitev uveljavlja iz razloga, ″ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, saj dokazni postopek ni tekel v smeri kot je sodišče razsodilo, ker trditvena podlaga stranke ne more nadomestiti dokaza in izvedbe dokaza, ter ker je sodišče z razsodbo in obrazložitvijo sodbe prekoračilo trditveno podlago toženke in posledično razsojalo samovoljno.″ Kakšnih ugotovitev, s katerimi naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank, v preostalem delu pritožbe ne navaja.

9. V kolikor so gornje navedbe usmerjene v uveljavljanje prepovedi sodbe presenečenja, gre pojasniti, da je smisel take prepovedi le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo - ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora. Prepoved sodbe presenečenja stranke torej ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja torej ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Prav tako pa o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, kot to očitno uveljavlja pritožnik, stranka ne strinja.

10. Stranski intervenient uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v obrazložitvi pritožbe ne utemeljuje. Zato je na tako posplošen pritožbeni očitek moč odgovoriti le, da kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja kritizirata pritožbi tožnika in stranskega intervenienta. Slednji iz razloga, ker zaradi odsotnosti angažiranja drugega izvedenca ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik hodil v smeri proti domu ali stran od doma. Meni, da je smer tožnikove hoje pomembna okoliščina, na podlagi katere bi se lahko izkazala opravičljivost tožnikove o prečkanju vozišča na mestu, kjer ni prehoda za pešce. Tožnik pa v pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnik pričel s prečkanjem vozišča v trenutku, ko voznika še niti ni bilo moč videti, saj je tožnik starejši in mu zato ne more biti v škodo, da je cesto prečkal počasi.

12. Gornji pritožbeni argumenti pravilnosti in popolnosti relevantnih prvostopnih ugotovitev ne morejo izpodbiti. Okoliščina, zakaj se je tožnik odločil prečkati vozišče, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode, in tudi ne more vplivati na večji delež odgovornosti oziroma izključno odgovornost tožnika. Dejstvo, da bi se moral tožnik pred prečkanjem prepričati, ali lahko vozišče varno prečka, namreč ostaja nespremenjeno, ne glede na to, v katero smer je želel po prečkanju oditi. Tožnikova pritožbena trditev, da je pred prečkanjem preveril stanje na vozišču, vendar ga prečkal bolj počasi, pa predstavlja lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni moč izpodbiti.

13. Vse tri pritožbe zatrjujejo še materialnopravno napačnost zaključkov glede odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Tožnik meni, da je za škodo v celoti odgovoren stranski intervenient, ta pa, da je v celoti odgovoren tožnik. Po stališču toženke pa je tožnik po temelju odgovoren še najmanj za dodatnih 10 %.

14. Za škodo od nevarne stvari (avtomobil med vožnjo) objektivno odgovarja njen imetnik – v obravnavanem primeru torej toženka (150. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ob predpostavki, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Vendar pa je imetnik odgovornosti deloma prost, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

15. Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek nižjega sodišča, da je tožnik sam prispeval 40% k nezgodi in z njo nastali škodi, zavarovanec toženke pa je kot voznik odgovoren za 60% škode. Tožnik, ki je bil močno vinjen (med 2,05 ter 2,25 g/kg alkohola v krvi), je namreč s tem, ko je prečkal cesto v času, ko je bil mrak, vidljivost pa je bila zaradi megle in dežja še zmanjšana, ne da bi se pred tem prepričal, ali to lahko varno stori, kršil osmi odstavek 95. člena v času prometne nezgode veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Stranski intervenient se je mestu nezgode, kjer je bila vidljivost kljub javni razsvetljavi zmanjšana in kjer je bila hitrost omejena na 50 km/h, približeval skozi nepregledni ovinek, preglednost pa je dodatno omejevala škarpa. Trčenja v tožnika, katerega je imel možnost zaznati na razdalji 15 m, ni mogel več preprečiti tudi, če bi z zaviranjem pričel takoj, ko je tožnika zaznal. Glede na to, da je bila cesta prazna, bi lahko tožnika obvozil, v kolikor bi imel potrebne sposobnosti za vožnjo, katerih pa ni imel, saj ni imel vozniškega izpita. Voznik G.U., ki je pripeljal na kraj nezgode iz iste smeri kot stranski intervenient, je namreč na tleh ležečega tožnika lahko obvozil. Stranski intervenient pa pred trčenjem ni niti zaviral, ter je po zbitju tožnika z vožnjo nadaljeval in s kraja nezgode odpeljal brez, da bi tožniku nudil prvo pomoč. Res je, da odhod s kraja nezgode in nenudenje pomoči nista v vzročni zvezi z nastalo škodo – v tej zvezi ju prvostopno sodišče niti ni upoštevalo. Vendar je stranski intervenient uporabljal cesto v nasprotju s 30. členom ZVCP-1, saj hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim ter stanju ceste in vremenskim razmeram. Ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in da bi ga lahko ustavil pred tožnikom, ki je prečkal vozišče. Ker pešec, ki prečka vozišče v strnjenem naselju ni nepričakovana ovira, je način vožnje stranskega intervenienta dobil tako pomen pretežnega vzroka nastale nezgode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da mora toženka plačati tožniku 60 % ugotovljene škode.

16. Tožnik neutemeljeno kritizira obseg ugotovljene škode, saj je sodišče na podlagi mnenja izvedenca pravilno zaključilo, da težave pri obdelavi hrane v povezavi s protezo niso povezane z nezgodo, ker je imel tožnik protezo že pred nezgodo. Poslabšanje sluha pa je bilo upoštevano, in sicer v minimalni meri, torej v toliko, kolikor je v povezavi s škodnim dogodkom.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 21.000,00 EUR, za strah v višini 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.000,00 EUR, od česar je nato odštelo prispevek oškodovanca v višini 40 %, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

18. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za ugotovljeno škodo pravilno upoštevano, prav tako je bila tudi pravilno upoštevana tožnikova starost (63 let v času škodnega dogodka ter 72 let ob razsoji), obdobje, v katerem je tožnik trpel strah ter obseg prizadetosti, zaradi katerih tožnik duševno trpi. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, pritožbene zahteve za zvišanje oziroma znižanje prisojene odškodnine pa niso utemeljene.

19. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšna od kršitev. na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, so se pritožbe izkazale za neutemeljene. Zato jih je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato niso upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z njihovo vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški vložitve pritožbenega odgovora pa za pravdo niso potrebni, saj odgovor ni prispeval k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).