Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, saj znaša njegov lastni dohodek v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje skupno 2.456,76 EUR. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik v tožbi niti ne ugovarja.

Tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 22. členu ZBPP, saj ni z ničemer izkazal, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem in ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje in so potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali njegove druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 305/2007 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Pri odločanju je tožena stranka vpogledala v prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč, potrdila iz ZPIZ glede prejetih dohodkov za mesece april, maj in junij 2010, v Centralni register prebivalstva ter psihiatrično mnenje z dne 17. 11. 2008. Ugotovila je, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od aprila do junija 2010, kateri obsega pokojnino prosilca v relevantnem obdobju, 2.456,76 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV) in znaša 229,52 EUR, dvakratnik torej 459,04 EUR. Pri tem je mišljen neto znesek, zato tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Glede tožnikovih navajanj, da je prejemnik socialne pomoči, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prejel le izredno socialno pomoč v enkratnem znesku, v postopku brezplačne pravne pomoči pa se glede na določbo 12. člena ZBPP izredna brezplačna pravna pomoč odobri le v primeru, da prosilec prejema redno socialno pomoč. Glede tožnikovih navajanj o razpolaganju z dejansko manjšo pokojnino zaradi sodnih prepovedi tožena stranka poudarja, da se po 27. členu ZSV, razen taksativno določenih izjem, ki v konkretnem primeru niso relevantne in se tožnik nanje niti ne sklicuje, v dohodek prosilca oziroma njegove družine štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine ter vsi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma in v tujini. Drugih izjem odhodkov, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca, ZSV ne predvideva. Zato se tožnikove obveznosti plačevanja sodnih izvršb ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljeno izjemo za priznanje brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik ni dokazal zakonskih pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, kot jih določa 22. člen ZBPP.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v odločanje drugemu organu za brezplačno pravno pomoč. Glede na psihiatrično mnenje dr. A.A. predlaga, naj mu sodišče dodeli začasnega zastopnika. V kolikor to ni mogoče, predlaga, naj mu sodišče glede na socialno stisko dodeli brezplačnega odvetnika. Poudarja, da je brez premoženja in pravdne sposobnosti, zaradi česar si sam ne more zagotoviti pravice do sodnega varstva. Opozarja na določbo 35. in 36. člena ZBPP in meni, da bi mu morala biti odobrena nujna brezplačna pravna pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema argumente za svoje odločitve in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikovo tožbo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 13. in 22. člena ZBPP.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje skupno 2.456,76 EUR. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik v tožbi niti ne ugovarja. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša minimalni dohodek, ki je določen v 22. členu ZSV, 229,52 EUR, dvakratnik torej 459,06 EUR. Glede na to je pravilna ocena tožene stranke, da tožnik že z višino lastnega dohodka presega mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči, ki so določeni v 22. členu ZBPP. Izjemna brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči med drugim utemeljena z zdravstvenim stanjem prosilca. Šteje se, da je prošnja za izjemno brezplačno pravno pomoč utemeljena iz zdravstvenih razlogov, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (3. odstavek 22. člena ZBPP). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 22. členu ZBPP, saj ni z ničemer izkazal, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje in so potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali njegove druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Tožnik tudi zmotno meni, da bi mu morala tožena stranka dodeliti nujno brezplačno pravno pomoč. Nujna brezplačna pravna pomoč se na podlagi 1. odstavka 36. člena ZBPP dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Brezplačna pravna pomoč se prosilcu v takem primeru dodeli ne glede na določbe Zakona o pogojih in postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči pa je potrebno izkazati naknadno in v primeru, da le ti niso izpolnjeni, se uporabijo določbe Zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi podatkov, s katerimi je tožena stranka razpolagala, pravilno ugotovljeno, da tožnik glede na višino dohodkov, ki jih prejema, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi moral tožnik v primeru dodelitve nujne brezplačne pravne pomoči to brezplačno pravno pomoč vrniti.

Sodišče ni odločalo o predlogu tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma brezplačnega zagovornika, saj je za rešitev te njegove prošnje pristojen organ za brezplačno pravno pomoč.

Sodišče tudi ni odločalo o predlogu tožnika za določitev začasnega zastopnika, saj za to niso izpolnjene okoliščine, ki jih določa ZPP.

Glede ugovora tožnika, da ni poslovno sposoben sodišče ugotavlja, da nepravdni postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku, ki se vodi pred rednim sodiščem pod opr. št. N 22/2009, še ni pravnomočno zaključen.

Tožnik je zatrjeval tudi kratenje ustavnih pravic, vendar tega ugovora ni z ničemer utemeljil. Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.