Jedro

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi nastala s tem, da ji je sodišče prve stopnje poziv, naj v roku 30 dni odgovori na tožbo, sicer bo izdalo zamudno sodbo in da bo v takem primeru nosila vse stroške postopka, vročalo v slovenskem jeziku, ki pa ga naj ne bi razumela. Vendar kršitev ni podana. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila pravočasno po slovenskem pooblaščencu - odvetniku. Zoper toženo stranko ni bila izdana zamudna sodba in zato niso nastale posledice, pred katerimi jo varuje določba 277. člena ZPP, ki predpisuje vsebino opozorila za primer, da na tožbo ne bi odgovorila.

Stranka je dolžna prispevati h koncentraciji in pospešitvi postopka, kar na področju dokaznih pobud stori ravno s substanciranjem svojega dokaznega predloga. Šele obrazložen dokazni stavek sodišču omogoča, da se prepriča o relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče pa ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe z dne 2. 2. 2016 se zavrže. II. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka sodbe ter zoper 1. in 2. točko izreka sklepa z dne 2. 2. 2016 se zavrne in se v tem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.174,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Pritožba zoper sklep z dne 10. 6. 2016 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 2. 2. 2016

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 2. 2. 2016: - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 39.936,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 do plačila (1. točka izreka sodbe), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 5.966,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 do plačila (2. točka izreka sodbe), - zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da sodišče ugotovi, da obstaja terjatev tožene stranke do O., d. d. - v stečaju v višini 172.356,18 EUR in se terjatev, ki jo izkazuje tožena stranka do družbe O., d. d. - v stečaju, pobota s terjatvijo tožene stranke do v tem sporu ugotovljenega zneska (prva alineja 3. točke izreka sodbe), - zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke kot pravne naslednice O., d. d. - v stečaju do višine 86.000,00 EUR in se terjatev pobota s terjatvijo tožene stranke do višine, ugotovljene v tem sporu (druga alineja 3. točke izreka sodbe), - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201717/2011 z dne 21. 12. 2011 razveljavilo v celoti (1. točka izreka sklepa) in - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 3.985,89 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni in predlog za izvršbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 5.966,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev zahtevka za toženo stranko predstavlja uspeh, zato njena pritožba zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zato zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

6. V skladu s 5. točko 5. člena Uredbe št. 44/2001(1) oziroma 5. točko 7. člena Uredbe št. 1215/2012,(2) ki se na podlagi njenega 66. člena uporablja za sodne postopke, ki so bili začeti 10. januarja 2015 ali po tem, je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, agencija ali poslovna enota. Tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Nemčiji. V Kranjski Gori ima podružnico, spor pa izvira iz poslovanja te podružnice v Republiki Sloveniji. Zato je v skladu s citiranimi določili Uredb podana sodna pristojnost sodišča Republike Slovenije.

7. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi nastala s tem, da ji je sodišče prve stopnje poziv, naj v roku 30 dni odgovori na tožbo, sicer bo izdalo zamudno sodbo in da bo v takem primeru nosila vse stroške postopka (277. člen ZPP), vročalo v slovenskem jeziku, ki pa ga naj ne bi razumela. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila pravočasno po slovenskem pooblaščencu - odvetniku. Zoper toženo stranko ni bila izdana zamudna sodba in zato niso nastale posledice, pred katerimi jo varuje določba 277. člena ZPP, ki predpisuje vsebino opozorila za primer, da na tožbo ne bi odgovorila. Zato očitane procesne kršitve niso podane.

8. V prvem odstavku 81. člena ZPP je predpisano, da če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Tožeča stranka je v tožbi sprva kot toženo stranko navedla kranjskogorsko podružnico tožene stranke. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Podružnica ni pravna oseba (31. člen ZGD-1), zato ne more biti pravdna stranka. Za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, je odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem (683. člen ZGD-1). Sodišče prve stopnje je tožečo stranko k odpravi pomanjkljivosti glede sposobnosti biti stranka pozvalo s sklepom z dne 6. 1. 2015 (r. št. 36). Tožeča stranka je ravnala v skladu s pozivom in tožbo z vlogo z dne 26. 1. 2015 popravila tako, da je namesto podružnice tožene stranke navedla toženo stranko. Ker se z vložitvijo tožbe pretrga zastaranje (prim. 365. člen OZ), je bil zastaralni rok zoper toženo stranko pretrgan že z vložitvijo tožbe zoper podružnico, saj se v primeru, ko je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (četrti odstavek 108. člena ZPP).(3) Zastaranje je bilo torej v konkretni zadevi pretrgano že z vložitvijo predloga za izvršbo 20. 12. 2011 in ne šele s popravo tožbe, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. Vrnitev tožbe v popravo zaradi odprave pomanjkljivosti sposobnosti biti stranka (81. člen ZPP v zvezi s 76. členom ZPP) tudi ne predstavlja subjektivne spremembe tožbe, kot jo predpisuje 187. člen ZPP. Predpogoj za subjektivno spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 187. člena ZPP je, da v postopku na strani tožene stranke sploh nastopa nekdo, ki je lahko pravdna stranka. Ker ob vložitvi tožbe 20. 12. 2001 triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb v skladu s 349. členom OZ še ni potekel, je ugovor zastaranja neutemeljen.

9. Tožeča stranka (cesionar) je od tožene stranke (odstopljeni dolžnik) vtoževala terjatev, ki jo je na podlagi cesijske pogodbe z dne 25. 11. 2011 pridobila od družbe O. d. d. - v stečaju (cedent).

10. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku postavila dva procesna pobotna ugovora. Prvi procesni ugovor je uveljavljala z vlogo z dne 29. 8. 2013, v katerem je v pobot uveljavljala nasprotno terjatev do cedenta v višini 172.356,18 EUR s pripadki. Drugi procesni ugovor pa je tožena stranka uveljavljala v svoji vlogi z dne 24. 8. 2015. V tej vlogi je postavila procesni pobotni ugovor v višini 86.000,00 EUR. S tem pobotnim ugovorom je uveljavljala svojo terjatev, ki izvira iz sklenjene sodne poravnave med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke O. d. d. - v stečaju v postopku opr. št. I Pg 491/2012. Sodna poravnava je bila sklenjena dne 18. 6. 2014. 11. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Glede pobotnih ugovorov je presodilo, da sta neutemeljena.

12. Člen 236 ZPP nalaga dolžnost stranki, ki določeno osebo predlaga za zaslišanje kot pričo, da poprej navede, o čem naj priča. Njen predlog mora biti torej substanciran; stranka mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi.(4) Stranka je dolžna prispevati h koncentraciji in pospešitvi postopka,(5) kar na področju dokaznih pobud stori ravno s substanciranjem svojega dokaznega predloga. Šele obrazložen dokazni stavek sodišču omogoča, da se prepriča o relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče pa ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo (7. člen ZPP).(6) Korelat substanciranega dokaznega predloga je dolžnost sodišča obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer na dveh mestih v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2015 (l. št. 130 in 132) predlagala zaslišanje priče A. Vendar pa ni določno navedla, o čem naj bi ta priča izpovedovala. Njen dokazni predlog je bil v nasprotju z 236. členom ZPP. Sodišče prve stopnje zato ni storilo očitanih procesnih kršitev, ko te priče ni zaslišalo.

13. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba ni obrazložena in je arbitrarna v delu, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da priči B. ni verjelo. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede okoliščine, zakaj priči B. ni verjelo, je logična. Ta priča je namreč šele po tem, ko se je zaposlila pri toženi stranki, začela cedenta pozivati k predložitvi geodetskih posnetkov. Pred tem pa je v listinah, ki jih je pripravila, potrdila, da so bili geodetski posnetki že predloženi. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tem, ali so bili geodetski posnetki izdelani in predani toženi stranki, obrazložilo tudi ob upoštevanju izpovedbe priče C. in listinskih dokazov (zapisi nadzornika v knjigi izmer; str. 14 - 15 izpodbijane sodbe). Iz pritožbenega očitka, da je priča B. pojasnila zakaj niso bili priznani tlačni preizkusi in da niso bili ustrezni za upravne postopke, pa ni mogoče razbrati, katero dejansko ugotovitev z njim tožena stranka izpodbija. Zato v pritožbi očitane kršitve glede ugotovljenega dejanskega stanja niso podane.

14. Očitno neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni dokazala obstoja gradbene pogodbe. Da je bil predmet te gradbene pogodbe izdelava kanalizacije (650. člen OZ), je bilo med strankama nesporno (str. 15 v izpodbijani sodbi). Prvostopenjski spor pa se tudi ni vodil zato, ker naj dela ne bi bila naročena, temveč ker je bila sporna izvedba del, konkretneje le štirih vtoževanih postavk: dobava in vgradnja polnilnega materiala, asfaltiranje, geodetski posnetki in Renting Doka (str. 13 izpodbijane sodbe).

15. Kadar se pobotni ugovor uveljavlja v pravdi, se za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora uporabljajo poleg procesnih pravil še norme materialnega prava.(7) V drugem odstavku 421. člena OZ je določeno, da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Med ugovore spada tudi uveljavljanje pobotnega ugovora,(8) ki je posebej urejen v 315. členu OZ. Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (prvi odstavek 315. člena OZ). Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim (drugi odstavek 315. člena OZ).

16. Iz povzete materialnopravne ureditve izhaja, da lahko odstopljeni dolžnik uveljavlja zoper prevzemnika terjatve tiste svoje nasprotne terjatve, ki so nastale pred obvestilom o odstopu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zvedela za odstop terjatve tožeči stranki 28. 11. 2011 (str. 12 izpodbijane sodbe). Ker ta dejanska ugotovitev v pritožbi ni izpodbijana, je pritožbeno sodišče nanjo vezano.

17. Tožena stranka je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v celoti, to je tudi v prvi alineji 3. točke izreka, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njen prvi pobotni ugovor v višini 172.356,18 EUR s pripadki. Tožena stranka glede tega dela izpodbijane sodbe pritožbenih razlogov ni navedla. Pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni našlo.

18. Tožena stranka pa izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti drugega procesnega pobotnega ugovora v višini 86.000,00 EUR, ki izvira iz sklenjene sodne poravnave med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke O. d. d. - v stečaju v postopku opr. št. I Pg 491/2012. Sodna poravnava je bila sklenjena dne 18. 6. 2014. 19. Ker je tožena stranka šele 18. 6. 2014 sklenila sodno poravnavo z družbo O. d. d. - v stečaju, o odstopu vtoževane terjatve pa je bila obveščena že 28. 11. 2011, se na določili 421. in 315. člena OZ, ki varujejo nevtralnost dolžnikovega pravnega položaja glede terjatev in ugovorov, ki jih je mogoče uveljavljati do obvestila o odstopu, ne more sklicevati.

20. Tožena stranka pa navaja tudi, da naj med strankama sploh ne bi bilo sporno, da terjatev, zajeta v tej sodni poravnavi, izvira še iz časa pred obvestilom o odstopu terjatve, torej pred 28. 11. 2011. Meni, da tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih nasprotnih ugovorov. Vendar pritožbeno stališče ne drži. 21. Tožeča stranka je obstoju v pobot stavljene terjatve v višini 86.000,00 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala z vlogo z dne 24. 8. 2015, nasprotovala že v prvi naslednji svoji pripravljalni vlogi, to je v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2015. Navajala je, da je tožena stranka svoje pravice izgubila, ker odstopnika nikoli ni obvestila o neustrezni izvedbi del in o obstoju napak. Navedla je tudi, da so trditve tožene stranke o nastanku škode pomanjkljive in nesubstancirane, pa tudi dokazno nepodkrepljene (l. št. 143 v sodnem spisu). Na podlagi teh navedb tožeče stranke bi tožena stranka morala svoje navedbe o nastanku v pobot stavljene terjatve konkretizirati, tj. ponuditi konkretne trditve o tem, kdaj in kako je nastala njena nasprotna terjatev do cedenta (O. d. d. - v stečaju) v višini 86.000,00 EUR.(9) Upoštevati je namreč treba, da tožeča stranka konkretnejših ugovorov tudi ni mogla podati, saj so dejstva o nastanku terjatve med toženo stranko in odstopnikom v navedeni višini izven njene zaznavne sfere. Šele če bi tožena stranka podala ustrezne trditve o nastanku in višini terjatve, ki jo je uveljavljala v procesni pobot, bi nastopila obveznost tožeče stranke, da jih prereka. Pogoj za uporabo pravila o tem, da se neprerekane trditve štejejo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP za resnične, je, da so trditve sploh sklepčne.(10) Takšne pa trditve tožene stranke o njeni v pobot uveljavljani terjatvi niso bile. Zato od tožeče stranke ni bilo mogoče pričakovati, da jih (še dodatno) prereka. Ker tožena stranka ni ponudila niti trditev o nastanku in višini v pobot uveljavljane terjatve, so nerelevantne pritožbene navedbe, da je za utemeljitev svoje terjatve predlagala ustrezne dokaze. Sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene procesne kršitve, ko predlaganih dokazov ni izvedlo. Drugačni pritožbeni očitki so neutemeljeni.

22. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. in 3. točko izreka sodbe in 1. in 2. točko izreka sklepa (353. člen ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 942,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.174,13 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 10. 6. 2016

24. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2016 zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe.

25. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

26. Pritožba ni utemeljena.

27. Predlog za izdajo plačilnega naloga oziroma z njim izenačen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se na podlagi vloženega ugovora obravnava kot tožba v pravdnem postopku (prim. drugi odstavek 62. člena ZIZ). Če kasneje tožeča stranka na poziv sodišča tožbo dopolni v skladu s 108. členom ZPP, kot je bilo to v danem primeru, se od poprave naprej obravnava le še popravljena tožba. Predhodnih vlog ni treba niti zavreči niti zavrniti. Sodišče odloča le še o popravljeni tožbi, o njej pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje odločilo z odločbo z dne 2. 2. 2016. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, ker zoper prvotno navedeno toženo stranko tožbenega zahtevka ni (posebej) zavrnilo. Ker je bil predlog tožene stranke neutemeljen (prvi odstavek 325. člena ZPP), ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 325. člena ZPP).

28. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): (1) Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 200 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Op. št. (2): Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Op. št. (3): Prim. tudi A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 351. Op. št. (4): J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 353. Op. št. (5): J. Zobec, Zloraba procesnih pravic, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1369 in nasl. A. Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav 2003, str. 39-40. Op. št. (6): VS RS II Ips 889/2006. Op. št. (7): VS RS III Ips 179/2006. Op. št. (8): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 592. Op. št. (9): Prim. VS RS III Ips 46/2010. V skladu s citirano določbo VS RS (vsaj) v dveh primerih ni potrebno izvajati materialnega procesnega vodstva, in sicer kadar bi šlo za i) šolsko pravno poučevanje pooblaščencev pravdnih strank (tj. situacija jasnih procesnih položajev) ali ii) ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

Op. št. (10): VS RS II Ips 615/2009.