Jedro

Enkratni dogodek v postopku razveze (toženec je proti tožnici vrgel krožnik s pizzo) še ne pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan nasilja iz 411. člena ZPP, ki bi dopuščal, da se mora toženec do konca razveznega postopka iz stanovanja izseliti. Tožnica ni dokazala, da bi ji toženec grozil, jo davil, lovil z nožem. Sodišče pa ocenjuje, da je toženec sicer slabše samokontrole, vendar ni nevaren.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženca, sklep o izdani začasni odredbi z dne 15.4.2005 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče prve stopnje je prvič odločilo drugače. Na pritožbo tožene stranke pa sedaj spreminja svojo odločitev. Narobe je razlagalo sklep drugostopnega sodišča glede napotitve za pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče samo ugotavlja, da po dopolnjenem dokaznem postopku ni novih okoliščin, pa vendar odloči drugače. Spregledalo je napotek drugostopnega sodišča, da mora sodišče upoštevati konkurenco temeljnih ustavnih pravic, to je pravico do lastninske pravice in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti in da mora smiselno uporabiti tudi inštitut nasilja kot inštitut kaznivega dejanja. V sklepu sodišče zmotno zapiše, da iz obtožnega predloga ne izhaja, da gre za nasilje toženca nad ženo in otrokoma in zmotno meni, da gre za kaznivo dejanje nasilništva le v primeru, da gre za ogroženost več oseb. Ogrožena je bila tožnica, ravnanje toženca pa je močno prestrašilo oba otroka. Sodišče zmotno oceni osebnost toženca. Iz zapisnika iz naroka izhaja, da je ves čas prekinjal narok, odhajal iz razpravne dvorane, na koncu pa je tožnici zabrusil "boš že videla".

Zmotno meni sodišče, da med pravdnima strankama ni takih napetosti, ki bi preprečevale skupno bivanje v hiši. Namen začasne odredbe je preprečiti nasilje nad tožnico. Toženec ni pripravljen izvrševati sporazuma o stikih, dokler mu sodišče ne omogoči bivanja v hiši in sporazuma ne izpolnjuje. Če se toženec vrne v stanovanje, se bo gibal po vseh prostorih v hiši in zaradi preprečitve nevarnosti tragedije bi bilo treba izdati začasno odredbo. Nerazumljiva je navedba prvostopnega sodišča, da vrnitev toženca v stanovanje ne bo moteča, če toženec ne bo po nepotrebnem vznemirjen.

V pritožbenem roku je vložila lastnoročna pritožbo tudi toženka. Ker je pritožba eno pravno sredstvo, je pritožbeno sodišče obe vlogi obravnavalo kot eno pravno sredstvo. Dodaja še, da je bil toženec večkrat nasilen do nje, ni pa nikoli trdila, da bi bil nasilen do otrok. Trdila je le, da gre za posredno nasilje nad otrokoma, če sta navzoča. Opozarja na hudo čustveno stisko otrok in da so v času od

22.4. do 2.5. bivali pri njenih starših, ker so se bali nasilja. Ne razume, zakaj sodišče meni, da mož ne kaže agresivnosti do nje, saj je bil kar trikrat s strani policistov opozorjen, naj se odstrani in naj ne povzroča nemira in težav. Stanje se je izboljšalo šele, ko se je odselil. Večkrat je poudarila, da jo mož pretepa, grozi z nožem, grabi za vrat in grozi, da jo bo ubil in zažgal hišo, če ga ne bo dobro izplačala. Nikoli ni izpovedala, da vrnitev moža v stanovanje ne bo moteča, če mož ne bo po nepotrebnem vznemirjen. Te navedbe sodišča ne držijo. Prosila bi, da center za socialno delo še enkrat povabi N. na razgovor, ker meni, da je to potrebno za trdne dokaze o moževem vedenju in stanju otrok.

Sodišče je skušalo sklep vročiti toženi stranki, vendar odvetniška pisarna pošte zaradi odsotnosti zaposlenih ni sprejela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o predlogu pravilno oprlo na določbo 2. in 3. odstavka 411. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku), po katerem se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju). Med pravdnima strankama je spor o tem, ali je (preteklo) ravnanje toženca in oceno njegovega ravnanja za naprej mogoče opredeliti kot takšno nevarnost, zaradi katere je potrebno izdati začasno odredbo o izselitvi iz skupne hiše, da se prepreči nasilje. Pred izdajo začasne odredbe je že zaradi razveznega postopka prišlo do stanja, da je toženec bival v dnevni sobi, tožnica pa v spalnici, hiša pa ima še dve otroški sobi (ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi toženčeve izpovedbe).

Nato se je toženec izselil po dogodku dne 20.4.2005 in sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pribavilo in ocenilo obtožni predlog, vložen pri Okrajnem sodišču v K., opr. št. ..., iz katerega izhaja, da policisti očitajo tožencu kršitev javnega reda in miru in to zaradi ogrožanja varnosti osebe v zasebnem prostoru (priloga C1 - po verbalnem konfilktu je toženec tožnici vrgel pizzo skupaj z jedilnim priborom).

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje še prebralo listine Centra za socialno delo K. in pravilno ocenilo te listine, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi in da sta se dogovorili za stike ter preživnino. Sodišče je še zaslišalo pravdni stranki in ocenilo tako njuno izpoved kot obnašanje na zadnjem naroku (primerjaj zapisnik na list. št. 62a do 62h). Na podlagi vseh teh dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bil toženec tako ravnal, da bi bilo izpolnjeno dejansko stanje iz zakonskega dejanskega stanu določbe 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ. Pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za razvezni postopek, kjer so zlasti različna pričakovanja o tem, kako bo rešen spor glede skupnega premoženja.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v razveznih postopkih velikokrat tako, da se zakonca ne moreta vzdržati verbalnih obračunavanj, ki je pri tožencu očitno tudi dne 20.4.2005 eskaliralo v obliko fizičnega napada z metanjem krožnika proti tožnici. Takšno obnašanje, ki pomeni slabo samokontrolo, ni običajno; tako pri drugih ljudeh kot pri tožencu. Vendar ni mogoče slediti pritožbi, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja moč sklepati, da gre za preteče nasilje oziroma za nevarnost nasilja proti tožnici. Toženec je sicer tudi na naroku izražal nedopustna stališča o tem, da je podpisal zapisnik kljub temu, da ni mogel izvajati stikov zato, da bi čimpreje prišlo do rešitve glede stanovanja (zapisnik na list. št. 62g). Pritožba ima prav, ko opozarja, da ni dopustno zamenjevati problema v zvezi z dodelitvijo otrok, plačevanjem preživnine in stikov s problemom ureditve skupnega premoženja. Vendar bosta obe pravdni stranki morali razumeti, da po razvezi zakonske zveze oba otroka predstavljata takšno vrednoto, ki nujno terja dogovarjanje in spoštovanje bivših partnerjev kot roditeljev. Pritožba sicer navaja, da razume, da začasna odredba ne more vplivati na delitev skupnega premoženja.

Vendar bosta zakonca tudi morala rešiti problem skupnega premoženja, ne da bi pri tem drug drugega žalila ali celo napadala. Še zlasti se to ne sme dogajati pred očmi otrok. Vendar dosedanji dogodki ne kažejo na toženčevo nasilnost. Izvedenca psihologa pa tožnica ni predlagala.

Nedopustno predlaga pritožba, da bi se glede sporov med zakoncema zasliševalo šestletnega N., sicer pred Centrom za socialno delo. Tako Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot materialno pravne določbe ZPP v zvezi s položajem otroka v pravdi ne dovoljujejo zasliševanje otrok o tem, kdo izmed staršev govori resnico glede nekega spornega dejstva med staršema. Otrok lahko le izrazi svojo željo o tem, pri komu naj živi, če to sploh želi povedati in če je sposoben izraziti svojo voljo. Sicer so takšni dokazni predlogi nedopustni.

Pritožba trdi, da so policisti trikrat intervenirali in opozarjali toženca. Trdi tudi, da jo je toženec pretepal, davil in lovil z nožem. Teh navedb tožeči stranki ni uspelo dokazati in zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi. Pač pa je toženi stranki uspelo dokazati, da je dne 20.4.2005 šlo za dogodek, (ki se ni ponavljal), pa čeprav lahko pomeni enkratno nasilje nad tožnico. Vendar je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa upoštevalo, da gre za čas razveze med zakoncema in da je po dogodku dne 20.4.2005 prišlo do umiritve zadeve. Tudi na naroku je sodnik ugotovil, da je toženec sicer zelo razburjen, ko sliši izpovedbo tožnice, ki mu ne ustreza, vendar pa da ne kaže agresivnosti do tožnice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da konflikti med zakoncema in ravnanje toženca še ne pomenijo izpolnitve zakonskega dejanskega stanu iz določbe 411. člena ZPP in da ni vnaprej ogrožena varnost tožnice.

Če pa bo toženec še kdaj izgubil samo kontrolo (npr. kot dne

20.4.2005), pa to lahko pomeni spremenjene okoliščine in zato lahko tožnica znova vloži predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je sicer v sklepu nekoliko po nepotrebnem pripomilo, da je vrnitev toženca v stanovanje nemoteča, če toženec ne bo po nepotrebnem vznemirjen (pritožba zmotno meni, da je sodišče zapisalo, da je to tožnica izpovedala). Sodišče prve stopnje je le ocenilo izpovedbe tožnice skupaj z drugimi dokazi tako, da smiselno verjame tožencu, da je bil tudi kdaj izzvan, da je na to reagiral. Nato sodišče prve stopnje zaključi, da se toženec lahko vrne v stanovanje tako, kot je bival pred izselitvijo in sicer, da biva v enem prostoru.

Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo sklep pritožbenega sodišča z dne 30.6.2005 glede pravnega standarda "preprečitev nasilja". Sodišče prve stopnje je le zapisalo, da iz pridobljenih podatkov policistov ne izhaja, da je šlo za nasilje nad ženo in otrokoma, ampak da je šlo za ogroženo varnost žene. Ob razloženem kontekstu razveznega postopka osamljeni primer tako še ne pomeni izpolnjenega dejanskega stanu iz določbe 411. člena ZPP. Sicer pa je treba tožencu pojasniti, da opisana odločitev ne pomeni, da lahko reagira z grožnjami, fizičnimi ravnanji (metanje krožnika proti osebi!), pa čeprav nas kdo "verbalno izziva" ali govori nekaj, kar je za toženca nesprejemljivo (grožnje v zvezi s skupnim premoženjem).

Obema staršema je treba ponovno pojasniti, da je treba v postopku razveze ločiti problem ureditve starševskih odnosov med roditelji in otrokoma ter problem delitve skupnega premoženja. Tudi, če se kdo iz stanovanja izseli, to še ne pomeni, da je drugi zakonec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Pomembno je, da je poskrbljeno za otroka in da se problem skupnega premoženja rešuje brez prisotnosti otrok in po možnosti sporazumno.

Pritožba še trdi, da bo toženec po vrnitvi v sporno nepremičnino, pridobil nadzor nad vsemi prostori stanovanjske hiše. Sodišče je sledilo izpovedbi strank, da se je že pred izselitvijo toženec zadrževal v dnevni sobi, tožnica pa v spalnici in v sobah otrok.

Ostale skupne dele stanovanja si bosta morala zakonca deliti do ureditve problema skupnega premoženja. Pri tem naj maksimalno spoštujeta zasebnost drug drugega, naj se izogibata verbalnim konfliktom, še zlasti pred otrokoma. Tožnica v lastnoročni pritožbi trdi, da slabi odnosi in ravnanje toženca škodljivo vplivajo na otroke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da vsak razvezni postopek slabo vpliva na otroke, še posebej, če sta v tako občutljivem obdobju, kot sta N. in L. Sodišče prve stopnje ni očitalo tožnici, da bi bila kriva za dogodek dne 20.4.2005, kot zmotno meni pritožnica. Vendar je na podlagi opravljenega dokaznega postopka (primerjaj predlog policista in izpovedbe strank) sklepalo, da se tožnik ravno ne izogiba konfliktom, še zlasti ko gre za problem skupnega premoženja. Zato bo v bodoče najbolje, če tožnica ne omenja tega problema pred tožencem, ko sta hkrati prisotna tudi otroka. Ta problem bosta zakonca morala reševati brez prisotnosti otrok.

Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko je iz prebranih dogovorov pri centru za socialno delo sklepalo, da se zakonca predvsem ne moreta dogovoriti glede skupnega premoženja, da je pa soglasje med njima o tem, da se razvežeta in kako bodo potekali stiki med očetom in obema otrokoma. Če se bosta zakonca izogibala nekreativnim komentarjem o skupnem premoženju in njegovi delitvi, bo to pripomoglo k izogibanju konfliktov. Pritožbeno sodišče ponovno priporoča zakoncema, naj se o tem dogovorita s pomočjo nevtralne tretje osebe kot posrednikom (mediacija).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).