Jedro

Ker je obsojenec s kaznivim dejanjem oškodovanca oškodoval za pretežni del njunega premoženja ter jima povzročil premoženjsko škodo v znesku, ki za več kot deset krat presega znesek, ki opredeljuje veliko premoženjsko korist oziroma škodo, je sodišče kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni obsojencu utemeljeno upoštevalo, da si je s kaznivim dejanjem pridobil veliko premoženjsko korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil R.L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katero mu je bila izrečena pogojno obsodba ter določena kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji ter obsojencu po drugem odstavku 217. člena KZ izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na izrek kazni. Velika premoženjska škoda je zakonski znak kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati obteževalne okoliščine, obsojenec je vrnil del dolga, preostali dolg pa je zavaroval s hipoteko v korist oškodovancev. Višje sodišče bi lahko pogojno obsodbo dopolnilo s tem, da bi plačilo preostalega dolga določilo kot poseben pogoj. Meni, da ni podan naklep za storitev kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, sodba višjega sodišča pa o tem nima razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izreka kazni. Višje sodišče da bi moralo obrazložiti zakaj je obsojencu izreklo kazen zapora.

6. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je navedeni očitek zahteve protispisen. Višje sodišče v Ljubljani je na drugi strani sodbe navedlo obsežne razloge zakaj je obsojencu namesto sankcije opominjevalne narave izreklo kazen. Poudarilo je, da okoliščina, da je obsojenec oškodovancema od dolgovanega zneska 345.617,00 EUR vrnil znesek 99.683,00 EUR, ne more pomeniti takšne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala izrek pogojne obsodbe. Navedlo je, da je obsojenec oškodovanca oškodoval za pretežni del njunega premoženja, samo delna povrnitev škode v skoraj šestih letih po storjenem kaznivem dejanju, pa ne more pomeniti pozitivne prognoze, da obsojenec v bodoče ne bo izvrševal novih kaznivih dejanj.

7. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru velika premoženjska škoda ne more biti obteževalna okoliščina, ker je obenem zakonski znak kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 90/2008 z dne 11.4.2008 pojasnilo, da kvalifikatornih znakov kaznivega dejanja načeloma ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, če je njihova teža v okvirih „povprečnega“ dejanja te vrste, lahko pa se upoštevajo kadar znatneje odstopajo od povprečnega načina izvršitve kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je obsojenec s kaznivim dejanjem oškodovanca oškodoval za pretežni del njunega premoženja ter jima povzročil premoženjsko škodo v znesku 345.617,76 EUR (kar za več kot deset krat presega znesek določen v 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ, ki opredeljuje veliko premoženjsko korist oziroma škodo) zato je sodišče kot obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo, da si je s kaznivim dejanjem pridobil veliko premoženjsko korist. 8. Vložnik z navedbami v zahtevi, da je obsojenec oškodovancema vrnil del dolga, preostali dolg pa zavaroval z ustanovitvijo hipoteke v njuno korist, da lahko le na prostosti poskrbi za poplačilo dolga oziroma da mu bo v zaporu onemogočeno zaslužiti dolgovani znesek ter da bi lahko pritožbeno sodišče plačilo preostalega dolga določilo kor posebni pogoj v pogojni obsodbi, ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija primernost obsojencu izrečene kazni, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da pri obsojencu ni podan naklep za storitev kaznivega dejanja goljufije, ker je obsojenec začel s plačilom dolga še pred začetkom kazenskega postopka in je imel možnost pokritja celotne obveznosti s svojim premoženjem. Sodba sodišče druge stopnje pa o navedenih dejstvih nima razlogov.

10. Iz navedenega jasno izhaja, da vložnik s takšnimi navedbami ne zatrjuje kršitve določb kazenskega zakona, temveč izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Vložnik je ob tem očitno spregledal, da obsojenec oziroma njegova zagovornica zoper sodbo sodišča prve stopnje nista vložila pritožbe, zato pritožbenemu sodišču, ki je odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke ter v okviru določila prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da sodba nima napak na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti v korist obsojenca, ni bilo potrebno navajati razlogov v zvezi z naklepom obsojenca za storitev kaznivega dejanja.

C.

11. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopkom s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek tega postopka bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.