Jedro

Niti ZMat niti Pravilnik o splošni maturi ne določata, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar, ali da bi se o njej oziroma o ugovoru zoper njo odločalo z upravno odločbo ali da bi tožena stranka o ugovorih zoper maturitetno oceno odločala v upravnem postopku. Opredelitev pojma, kaj je upravna stvar, določa ZUP v prvem odstavku 2. člena. Odločitev v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o upravni stvari, ker ocenjevanje oziroma preveritev ocenjevanja vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja, ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 3. točki izreka (ki je med strankama sporna) zavrnila ugovor tožnice na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta matematika (V), ki ga je opravljala v spomladanskem izpitnem roku splošne mature 2012. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnica v predpisanem roku vložila ugovor na ocene iz predmetov angleščina, nemščina in matematika na višji ravni zahtevnosti. Pri predmetu matematika se tožnica ni strinjala s točkovanjem 2.2., 2.3. in 3.3. naloge v izpitni poli 2. Svoj ugovor je tudi obrazložila. Nadalje pojasnjuje, da je ob obravnavi ugovora pregledala izpitno dokumentacijo in naložila izvedencem za predmete angleščina, nemščina in matematika, da pregledajo naloge in podajo pisno mnenje o pravilnosti ocene oziroma svojo oceno. V obrazložitvi povzema ugotovitve izvedenca in ugotavlja, da je na podlagi izvedenskega mnenja in ponovnega izračuna skupnega števila točk ugotovila, da ugovori niso utemeljeni.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo, v kateri predlaga, naj sodišče spremeni oziroma odpravi točko 3 izreka sklepa Državne komisije za splošno maturo z dne 6. 9. 2012. Nadalje je predlagala, naj se ji dovoli vpogled v sodni spis v katerem se nahaja maturitetna izpitna dokumentacija iz predmeta matematika (prva in druga izpitna pola) in Navodila za ocenjevanje. Predlaga tudi, naj stroške postopka nosi tožena stranka. V tožbi pojasnjuje pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga, naj sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrže oziroma podrejeno, naj sodišče tožbo zavrne. Glede na odločitev sodišča v tem sklepu sodišče tožbenih ugovorov ne povzema in odgovora na tožbo tožnici ni vročalo v odgovor.

K 1. točki izreka: Tožba se zavrže. V obravnavani zadevi je predmet spora maturitetna ocena iz predmeta matematika oziroma zavrnitev njenega ugovora zoper to oceno.

Po presoji sodišča maturitetna ocena oziroma njena ponovna preveritev, ni upravna stvar. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka odločala na podlagi 50. člena Zakona o maturi (v nadaljevanju ZMat) in z izpodbijanim sklepom odločila o ugovoru tožnice na oceno, na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (četrti odstavek 50. člena ZMat). V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka povzema ugotovitve izvedenca, kar pomeni, da je tožena stranka na podlagi ugovora tožnice opravila preveritev ocene s pomočjo izvedenca, ki je po nalogu tožene stranke ocenjeval, v zvezi z ugovorom tožnice, izpitno polo, svoje delo pa je opravil v skladu s pravili stroke in sprejetimi navodili (osma alineja 12. člena ZMat). Tožena stranka se je tako pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave, postopek pa je potekal po določilih ZMat in na podlagi tega zakona sprejetega Pravilnika o splošni maturi (v nadaljevanju Pravilnik). Določbe ZMat Pravilnik podrobneje razčlenjuje predvsem v četrtem poglavju – ocenjevanje znanja (v členih 34. do 43) ter v 5. poglavju – varstvo pravic kandidatov (v členih 47 in 48). Niti ZMat niti Pravilnik pa ne določata, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar, ali da bi se o njej oziroma o ugovoru zoper njo odločalo z upravno odločbo ali da bi tožena stranka o ugovorih zoper maturitetno oceno odločala v upravnem postopku. Opredelitev pojma, kaj je upravna stvar, določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 2. člena. Ta določa, da je upravna star odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge osebe na področju upravnega prava. Določilo 4. člena ZUP pa napotuje, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po 2. členu ZUP, v kolikor to področje ni urejeno s posebnim postopkom. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o upravni stvari v smislu citiranega 2. člena ZUP, ker ocenjevanje oziroma preveritev ocenjevanja vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja, ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave. Izpodbijani sklep po presoji sodišča ni upravna stvar v smislu drugega odstavka 2. člena ZUP, pač pa gre v konkretnem primeru za posamični akt s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga urejajo specialni predpisi (ZMat). Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilcu oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre kot rečeno za opravilo strokovne narave, pri čemer po presoji sodišča tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila določb ZUP. Takšno stališče je bilo že večkrat zavzeto v upravno sodni praksi (npr. I Up 66/2004 z dne 13. 2. 2008, I Up 173/2004 z dne 6. 2. 2008, I Up 613/2008 z dne 15. 11. 2009).

Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) po katerem sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Sodišče o zahtevi tožnice, naj se ji dovoli vpogled v sodni spis ni odločalo, ker je tožnici kot stranki v postopku, ta pravica zagotovljena že na podlagi 150. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1, ki se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.