Jedro

V predmetni zadevi sta relevantna predvsem kriterija begosumnosti iz druge in tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ter v zelo majhni meri kriterij iz pete alineje tega določila. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prišla do zaključka, da je tožnik begosumen, že ob ugotovitvi, da so izkazani kriteriji iz druge in tretje alineje, ampak je temu sledila posamična presoja vseh okoliščin skupaj s tem, ko je dovolj tehtno upoštevala vsa prosilčeva ravnanja, ko je upoštevala tožnikovo zatrjevanje, da bo zdaj počakal na konec postopka po Uredbi EU št. 604/2013, ter dejstvo in njegov poudarek, da je sam prišel v Azilni dom, a tem okoliščinam ni dala odločilne teže zaradi dovolj izkazanega splošnega vzorca ravnanja tožnika, ko je prehajal države, kot so Italija, Francija, Nizozemska Švica in Slovenija, in s čimer se sodišče lahko strinja. To namreč brez dvoma pretehta tožnikova zagotovila, da tokrat ne bo pobegnil. Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrep pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17- uradno prečiščeno besedilo in 54/21, v nadaljevanju: ZMZ-1) odločila, da se zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe pridrži prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1989 v kraju Chlef, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Tožena stranka je v drugi točki izreka odločila, da je prosilec pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 16. 11. 2021 od 15:00 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik dne 7. 11. 2021 vstopil v Slovenijo, in sicer je to storil ob 5:00, na ilegalen način, na nekdanjem železniškem mejnem prehodu Jesenice, kot potnik na vlaku. Na Jesenicah je izstopil. Vkrcal se je na avtobus, s katerim se je pripeljal do Ljubljane. Odpravil se je proti azilnemu domu, kjer je ob prihodu policistov podal namero za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše nadalje izhaja, da je bil prosilec v Sloveniji predhodno že obravnavan, in sicer 25. 8. 2018, s strani Policijske postaje Piran. Takrat se je predstavljal z drugačnim rojstnim datumom. Zatrjeval je, da je bil rojen leta 1991. Preden je poslal prošnjo za mednarodno zaščito je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Ravno tako je bilo ugotovljeno, da za prosilca velja zavrnitev vstopa na Schengensko območje, in sicer v Franciji, Švici in na Nizozemsko.

3. Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije, je dne 9. 11. 2021 pripravila dopis št. 2255-311/2021/1 (2252-05), iz katerega izhaja, da je v Schengenskem informacijskem sistemu zoper prosilca razpisan ukrep zavrnitve vstopa na Schengensko območje. Ukrep je razpisalo več evropskih držav. Nizozemska je ukrep razpisala z veljavnostjo od 28. 10. 2019 do 26. 8. 2023. Prosilec se je tam predstavljal kot A. B., roj. ... 1990 ter C. C., roj. ... 1990. Iz države je samovoljno odšel še pred vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Francija je ukrep izdala z veljavnostjo od 26. 11. 2019 do 26. 11. 2022 zaradi grožnje nacionalni varnosti, saj je prosilec tam zabeležen v kazenski evidenci. Švica je prosilcu ukrep izrekla dvakrat, in sicer prvič z veljavnostjo od 24. 12. 2019 do 23. 12. 2022 in drugič z veljavnostjo od 24. 12. 2022 do 25. 12. 2024, zaradi nezakonitega vstopa v državo. V Švici se je prosilec predstavljal kot A. A., roj. ... 1989, C. C. oziroma C. C., roj. .... 1990 ter A. B., roj. ... 1990. 4. Prosilec je dne 16. 11. 2021 pri pristojnem organu podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Iz Alžirije je odšel v Turčijo, od tam pa se je odpravil v Grčijo. V Grčiji je ostal leto dni ter se nato preko Makedonije in Srbije odpravil v Bosno in Hercegovino. Od tam se je preko Hrvaške odpravil v Slovenijo, kjer je ostal štiri dni. Prošnje ni podal, saj je sprejemne prostore azilnega doma prej samovoljno zapustil. Odšel je v Italijo, od tam pa se je namenil v Francijo. Iz Francije se je odpravil v Švico in nato nadalje na Nizozemsko. Preko Nemčije se je odpravil v Avstrijo, od koder se je vrnil v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Francija. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Grčiji in na Nizozemskem. V nobeni od držav na odločitev ni počakal, so pa na Nizozemskem v njegovi odsotnosti odločili, da mora državo zapustiti ter, da se tja ne sme več vrniti. Prosilec je nadalje povedal, da ima potni list v Turčiji pri tihotapcu. Doma ima še rojstni list in osebno izkaznico. Alžirijo je zapustil zaradi ekonomskih in družinskih težav. Prosilec je navedel še, da je bil v Evropi že leta 2010. Tri leta je bil v Grčiji, nato pa je odšel v Italijo. Leta 2017 se je vrnil v Alžirijo, saj so ga iz Italije deportirali. Alžirijo je leta 2018 zopet zapustil. 5. Pristojni organ je prosilcu ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ustno na zapisnik št. 2142-1667/2019/4 (122-19) izrekel ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Dublinsko uredbo.

6. Uradna oseba je prosilcu najprej predočila, da je iz njegovih prstnih odtisov razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil v že več evropskih državah. Ko je bil vprašan, kako je bilo odločeno o njegovi prošnji na Nizozemskem, je prosilec povedal, da so tam leta 2019 zavrnili njegovo vlogo. V tem času se je že nahajal v Švici, o odločitvi ga je obvestila njegova odvetnica. Na odločitev kljub opozorilu, da iz države ne sme oditi, ni počakal, saj si je želel videti sina, ki ga ima v Italiji. V to državo se ne more več vrniti. To mu je povedala slovenska policija. Poleg tega so mu povedali tudi, da ima zavrnjen vstop še v Francijo in Švico. V Franciji so mu prepovedali vstop, ker so ga prijeli brez dokumentov. Za mednarodno zaščito tam ni zaprosil, saj mu niso dali za to možnosti. Prosilec je v Švico odšel, ko je Nizozemsko zapustil. Tudi tam so mu izdali negativno odločitev, moral je zapustiti državo, zato ni imel razloga, da bi tam ostajal. Ko je bil vprašan, zakaj v Grčiji po podani prošnji za mednarodno zaščito ni počakal, je prosilec povedal, da v Grčiji za zaščito sploh ni imel namena zaprositi. Če prošnje ne bi podal, bi ga zaprli. Prosilec je nadalje pojasnil, da je v Sloveniji iz sprejemnih prostorov azilnega doma pobegnil še pred podajo prošnje, saj ni želel čakati nanjo, česar mu je žal. Želel si je videti sina. Ko je bil vprašan, zakaj ne spoštuje razpisanega ukrepa prepovedi vstopa na Schengensko območje, je prosilec povedal, da ni vedel, da ima prepoved vstopa v Evropsko unijo. Mislil je, da ne sme samo v Francijo, Švico in na Nizozemsko. Prosilec je nadalje povedal, da ima prepoved vstopa v Francijo, saj tam ni imel dokumentov. Ko mu je bilo predočeno, da iz policijske dokumentacije izhaja, da ima prepoved vstopa v državo, zaradi tega, ker je predstavljal grožnjo nacionalni varnostni in je zabeležen v kazenski evidenci, je prosilec zanikal, da bi tam naredil karkoli nezakonitega. Ko ga je prijela policija, je spal na ulici. Ker ni imel dokumentov, so ga priprli za dva dni. Ko je bil vprašan, zakaj se je ponekod po Evropi predstavljal z lažnimi podatki, npr. na Nizozemskem kot C. C., roj. ... 1990, je prosilec te navedbe zanikal. Povedal je, da je bil na Nizozemskem in v Švici registriran kot A. A. Ime C. je podal leta 2013 v Italiji. V Italiji za azil ni zaprosil, saj bi ga tam zaprli, poleg tega so ga pa deportirali nazaj v Alžirijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Avstriji, kjer je bival mesec dni pred prihodom v Slovenijo. Severnoafričani zaščite v Avstriji ne dobijo. Uradna oseba je nadalje prosilcu predočila, da je glede na podatke mogoče skleniti, da je begosumna oseba, kar bi utegnilo ogroziti predajo odgovorni državi članici, zaradi česar mu bo omejeno gibanje. Prosilec je povedal, da ne bo zbežal, saj je tokrat sam prišel do azilnega doma. Nadalje je navedel še, da ga je, ko je bil prvič v Sloveniji, prijela policija. Če ga policija takrat ne bi našla, za mednarodno zaščito ne bi zaprosil. 7. Po pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC, je bilo ugotovljeno, da je bil prosilec zaveden v številnih evropskih državah. Maja 2013 je bil prisoten na Madžarskem in v Avstriji, oktobra istega leta pa še v Švici. Julija 2014 pa je bil zaveden v Nemčiji. Njegovi prstni odtisi nakazujejo, da se je prosilec maja 2018 nahajal v Grčiji, junija 2019 na Nizozemskem in septembra 2019 v Švici, kar potrjuje njegove navedbe. Glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe in podatke o zadetkih v bazi EURODAC je pristojni organ nizozemskim in švicarskim migracijskim organom 17. 11. 2021 posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe je zaprosil za nujen odgovor.

8. Sklicuje se na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe. Dublinska uredba določa tudi, da se glede pogojev pridržanja in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo določila 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, ki urejajo izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar se tega ne more, pa se pridržanje lahko izvaja tudi v zaporu.

9. Prosilec je, kakor to izhaja iz spisovne dokumentacije, za mednarodno zaščito zaprosil v Švici, na Nizozemskem in v Grčiji, na odločitev pristojnih organov pa ni počakal. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je prosilec prošnje podal zato, da bi si omogočil prosto prehajanje po Evropski uniji. Ko je bil vprašan, zakaj na Nizozemskem ni počakal na odločitev, je navedel, da je odšel, ker si je želel videti sina. Slednje je storil kljub opozorilu, da države v času, ko je prosilec za mednarodno zaščito, ne sme zapustiti. Podobno je prosilec storil tudi v Grčiji. Čeprav zatrjuje, da tam sploh ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito in je to storil, ker ni imel izbire, saj bi ga v nasprotnem primeru zaprli, slednje še ne opraviči dejstva, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje ni želel podati. V Švici pa naj bi prejel negativno odločitev, se nanjo pritožil in po vloženi pritožbi odšel iz države. S tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo v drugih državah članicah Evropske unije in jih nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. 10. Tožena stranka pravi, da poleg navedenega ne gre spregledati, da se je prosilec pred podajo prošnje za mednarodno zaščito na ozemlju Slovenije predhodno že nahajal. Iz policijske dokumentacije izhaja, da so ga dne 25. 8. 2018 legitimirali policisti Policijske postaje Piran. Prosilec je bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, ki jih je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil. Povedal je, da je to storil, ker ni želel čakati na podajo prošnje, saj si je želel videti sina. Ob tem tožena stranka izpostavlja, da prosilec, po njegovih navedbah, takrat namere za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi podal, če ga policija ne bi našla, temveč bi Slovenijo uporabil zgolj za tranzit do ciljne države. Zato je podana tudi okoliščina iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katere je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila.

11. Pristojni organ je ugotovil tudi, da se je prosilec v drugih državah predstavljal z drugačnimi podatki. Tako je na Nizozemskem in v Švici uporabil več različic osebnih podatkov. Zabeleženo je, da je poleg imena, ki ga je podal tudi v Sloveniji, navajal še A. B., roj. ... 1990 ter C. C. oziroma C. C., roj. ... 1990. Prosilec je ravno tako, ko se je prvič nahajal v Sloveniji, na policiji podal drugačne rojstne podatke ter zatrjeval, da je bil rojen leta 1991. Prosilec je sicer zanikal ter dodal, da je C. star podatek, ki ga je leta 2013 navedel v Italiji, vendar pristojni organ takšni pojasnitvi ne more brez dvoma slediti. Poleg tega pa podani odgovor ne pojasnjuje razlike pri navajanju rojstnih podatkov. Glede na to, da so različni osebni podatki prosilca zavedeni v evropskem sistemu, nakazuje na to, da se je prosilec pred migracijskimi organi držav članic Evropske unije očitno predstavljal z drugačnimi podatki, saj v nasprotnem primeru ti ne bi bili zabeleženi v podatkovni zbirki. Opisana prosilčeva ravnanja (ko je ozemlja držav zapustil še pred podajo odločitve o njegovi podani prošnji oziroma Slovenijo pred vložitvijo prošnje) nakazujejo na njegovo nepripravljenost sodelovanja v postopku. Ob enem manipulacija osebnih podatkov in prilagajanje le-teh, še posebej ob odsotnosti osebnih dokumentov, nakazujeta na to, da prosilec ni želel, da bi se ugotovila njegova identiteta, ki pa je v postopku mednarodne zaščite ključnega pomena. Nepripravljenost sodelovanja v postopku ter podajanje lažnih podatkov pa predstavljata enega izmed objektivnih kriterijev begosumnosti opredeljenih v 84.a členu ZMZ-1. 12. Poleg tega pa iz dopisa Uprave kriminalistične policije izhaja tudi, da je bil prosilcu večkrat (s strani Nizozemske, Švice in Francije) izdan ukrep zavrnitve vstopa na Schengensko območje. Prosilec se je torej kljub veljavni prepovedi vstopa na Schengensko območje, prosto gibal po območju Evropske unije ter v različnih državah podajal prošnje za mednarodno zaščito, vključno s Slovenijo, kamor je (drugič) prišel prostovoljno. Čeprav Slovenija prosilcu še ni izdala prepovedi vstopa v državo, pa ima prosilec izrečen veljavni ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, kar pomeni, da se prosilec tem na območju sploh ne sme gibati. Tako je izpolnjen tudi objektivni kriterij, določen pod sedmo alinejo 84.a člena ZMZ-1. 13. Glede na to, da je podano več objektivnih kriterijev, ki v skladu s 84. a členom ZMZ-1 kažejo na nevarnost pobega, pristojni organ utemeljeno domneva, da je prosilec begosumna oseba. Upoštevaje prosilčeva ravnanja v postopku pristojnega organa domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Slovenije (ponovno) samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Prosilec mora namreč na ozemlju Slovenije počakati do odločitve o vrnitvi v zanj pristojno državo. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije ne bo zapustil, pa glede na njegova pretekla dejanja, prosilcu ne gre verjeti. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje. Na podlagi omenjenega pristojni organ ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se prosilcu omejuje gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Dejstva, ki izhajajo iz prosilčeve spisovne dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustil azilni dom in bi tako onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na to, da je enkrat brez težav že samovoljno zapustil azilni dom oziroma njegove sprejemne prostore, ki so še toliko bolj nadzorovani, pristojni organ ocenjuje, da ne bi imel težav slednjega zopet ponoviti. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že večkrat samovoljno zapustil države, v katerih je podal prošnje za mednarodno zaščito, slednje tudi v konkretnem primeru, kljub njegovih trditvam, ni nemogoče. Pri tem dejstvo, da je prosilec sam prišel v azilni dom, ne predstavlja pomembne okoliščine, saj se prosilcu gibanje omejuje zaradi predaje v drugo državo. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo) niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi v okviru Dublinske uredbe.

16. V azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor in v nadaljevanju opisuje značilnosti varovanja v Azilnem domu. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že zgoraj navedenih dejstev pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce.

17. Pristojni organ, glede na navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge in tretje točke 28. člena Dublinske uredbe, v povezavo s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

18. V tožbi tožnik predlaga, da sodišče izvede njegovo zaslišanje. Navaja, da je res že dalj časa v Evropski uniji in ima prepoved vstopa v Shengensko območje. Prepoved vstopa v Evropsko unijo pa še ne pomeni, da je potrebno tožniku omejiti gibanje. Sedaj je tožnik svoje vedenje spremenil. Tožnik se je sam javil v azilnem domu in zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na to, da je že pred leti zaprosil v Sloveniji za mednarodno zaščito, je bil deležen informiranja. Na informiranju je bil seznanjen, da če bo zapustil Slovenijo, da mu bodo ob vrnitvi v Slovenijo omejili gibanje. Glede na to, da je bil tožnik seznanjen s tem dejstvom in je kljub temu v Sloveniji ponovno prosil za mednarodno zaščito, je to dokaz, da tožnik Slovenije pred vračanjem ne namerava zapustiti. To je tožnik na osebnem razgovoru tudi izjavil. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi tožena stranka odgovorno državo članico pozvala, ali tožnika sprejme. Dejstvo, da tožena stranka ne more zagotoviti tožniku manj strogega ukrepa, kot je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je trenutno izredno veliko zaprtih oseb, ne more biti razlog, da tožena stranka izda tožniku tako hud ukrep, kot je omejitev gibanja, ki je po svoji vsebini poseg v tožnikovo osebno svobodo. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožniku ni omejila gibanja na podlagi postopka o vračanju po Zakonu o tujcih. Dejstvo, da ima prepoved vstopa na območje EU oziroma Schengena, katerega del je Slovenija, je zgolj eden izmed pokazateljev njegove begosumnosti. Tožena stranka je na podlagi zadetkov EURODAC, nemudoma po ustnem izreku omejitve gibanja, še istega dne, Nizozemski in Švici poslala prošnjo za ponovni sprejem in je prosila za nujen odgovor. To je razvidno iz spisa.

20. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika izpostavila dolgoletno sodno prakso, ki izkazuje, da tožena stranka kljub ugovorom tujcev v zadevah po Dublinski uredbi ni zagotovila, da bi bili ukrepi pridržanja sorazmerni, ampak se stalno sklicuje zgolj na nezmožnost izvajanja manj strogih ukrepov, zato načelo sorazmernosti v tem primeru ni bilo spoštovano.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah EU in za neposredno uporabo Uredbe EU št. 604/2013 v povezavi z določbami ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16, 5/17 - Ztuj-2D, 54721). V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da „_pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije_“.1

23. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje2, na področje določenega dela države3, na kraj (mesto) prebivanja4, na ozemlje ene države,5 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.7 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.9

24. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

25. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem „_svobode gibanja_,“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov.11 Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU12 za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.13 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi FMS in ostali je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem „_odvzem svobode gibanja_.“14 Vendar pa Veliki senat Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ v odstavku 100, ko se sklicuje na preteklo prakso Sodišča EU, pravi, da je „_v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“15 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi FMS in ostali_.16

26. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave)17. Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.18

27. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),19 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt (še naprej) obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, kar je drugi del vsebine določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013. Presoja izpodbijanega akta z vidika prvega dela določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013:

28. Prvi del določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pravi, „_kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo“ /.../_.20

29. V tem prvem delu določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je prvi korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta vprašanje, ali je izpolnjen pogoj, da gre za pridržanje z namenom, da se omogoči izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Na glavni obravnavi je bilo potrjeno, da je tožena stranka zahtevo za (ponovni) sprejem poslala pristojnemu organu na Nizozemsko in v Švico z dnem sprejema prošnje za mednarodno zaščito, tožena stranka pa je na glavni obravnavi tudi predložila odgovor nizozemskega organa z dne 24. 11. 2021, da bodo sprejeli tožnika. V skladu s stališčem Sodišča EU z dne 31. 5. 2018 iz členov 28(2) in 28(3) Uredbe EU št. 604/2013 izhaja, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam „omejijo gibanje“,21 še preden se zahteva za sprejem ali ponovni prejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja.22 S tega vidika izpodbijana odločitev nima nezakonitosti.

30. _Po določbi člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2o13 „nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom._“ Tožena stranka se je v zvezi z „_znatno nevarnostjo pobega_“ oprla na kriterije iz druge, tretje pete in sedme alineje 84.a člena ZMZ-1. 31. Po določbi druge alineje 84.a člena ZMZ-1 se „_šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila._“ Tožena stranka je to okoliščino ugotovila, kar me strankama ni sporno, in tožnik je to potrdil tudi na glavni obravnavi, da je ob prvem prihodu v Slovenijo, ko je bil še v sprejemnih prostorih Azilnega doma, pobegnil. Tožena stranka je pravilno uporabila to določilo, kajti ni se ustavila na tej točki, ampak je v skladu s členom 28(2) Uredbe EU št. 604/2o13 opravila presojo posamičnega primera glede na specifične okoliščine in sicer je tehtno upoštevala, da je tožnik moral pokazati posebno iznajdljivost in odločnost, da je pobegnil v fazi postopka ko je bil v sprejemnih prostorih, ki so posebej zavarovani pred pobegi. Upoštevala je tudi, da je tožnik povedal, da ko je prvič prišel v Slovenijo in ga je v mesecu avgustu 2015 prijela policija iz Pirana, namere za azil ne bi podal, če ga policija ne bi prijela. Sprejemne prostore pa je zapustil, kot je potrdil tudi na glavni obravnavi, ker se je bal, da ga bodo vrnili na Hrvaško in od tam v BiH ali Grčijo in ker je hotel obiskati sina v Italiji. Dejstvu, na katerega se je skliceval tožnik tudi na glavni obravnavi, da je tokrat prostovoljno prišel v Azilni dom, tožena stranka ni dala velike teže, in je to utemeljila s sklicevanjem na vzorec ravnanja tožnika glede na ostale okoliščine njegovega gibanja po državah članicah EU. V zvezi s tem sodišče ne vidi napak, nedorečenosti ali pomankljivosti v dokazni oceni v zvezi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. 32. Po določbi tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se „_šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila._“ Tožena stranka je ta element, ki kaže na begosumnost tožnika, ugotovila v zvezi s postopkom na Nizozemskem, ko je tožnik zapustil Nizozemsko po tem, ko je bil informiran, da mora počakati na odločitev, a je vseeno odšel iz države. Ta okoliščina je bila potrjena tudi na glavni obravnavi na podlagi zaslišanja tožnika. V zvezi z drugimi državami iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je tožnik države zapustil med potekom postopka, ko bi moral ostati v državi in počakati na zaključek postopka, ali pa je države (na primer Švico) zapustil, ker je bil to dolžan storiti na podlagi ukrepa predmetne države. Vendar pa je en primer zapustitve države članice tekom postopka tožena stranka ugotovila in se je na ta element tudi lahko lahko oprla.

33. Po peti alineji 84.a člena ZMZ-1 se „_šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku._“ Kar zadeva navajanje lažnih podatkov v postopku v Sloveniji, ki naj bi izkazovali nesodelovanje, je tožnik sicer potrdil, da je v prvem postopku navedel letnico rojstva 1991 in ne 1989, kar je bila napaka, a jo je popravil. Vendar se ta vidik nanaša na prvotni postopek v Sloveniji, med tem ko v predmetnem postopku tožnik ni navajal netočnih podatkov, tudi na glavni obravnavi je kazal vso potrebno zavzetost, da bi podal točne osebne podatke tudi za svojo mamo in očeta. Navedena okoliščina torej ni imela vpliva na morebitno oteževanje vodenja postopka po Uredbi EU št. 604/2013, poleg tega pa v situaciji, ko gre za lažne podatke v zvezi z identiteto prosilca, pride v poštev zlasti šesta alineja tega določila, ki se nanaša na uporabo „_lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov_“. Na to določbo tožena stranka ni mogla opreti odločitve, ker tožnik ni predložil lažnih ali ponarejenih dokumentov. Tožena stranka v zvezi z nesodelovanjem, sicer zgolj v oklepaju, omenja tudi, da je tožnik ozemlja držav zapustil še pred podajo odločitve. Vendar se ta element nesodelovanja ne nanaša na predložitev potrebnih podatkov iz člena 4(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95, na kar se sicer pojem „nesodelovanja“ iz pete alineje 84.a člena ZMZ-1 lahko nanaša. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da je tožnik Nizozemsko zapustil pred koncem postopka, kar je okoliščina, upoštevala že v tretji alineji prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Okoliščina, da je tožnik navajal netočnosti v zvezi z njegovim imenom v drugih državah, pa ni vplivala na potek postopka v Sloveniji, saj je bil tožnik zaveden v informacijskih bazah EU, tako da ima ta element zelo majhen pomen v celoviti dokazni oceni tožnikove znatne begosumnosti.

34. Po sedmi alineji 84.a člena ZMZ-1 se „_šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je vstopila v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa._“ Tožnik je že v upravnem postopku povedal, kako je izvedel za prepoved vstopa v Francijo in Švico oziroma Nizozemsko, kar pa ne pomeni, da je vedel, da ima prepoved vstopa v katero koli državo članico EU, Slovenija pa mu ni izdala prepovedi vstopa v državo. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi prepričljivo povedal, da ni vedel, da ima prepoved vstopa za vse države EU. Ta element zato ne more imeti nobene teže v celoviti dokazni oceni.

35. Upoštevajoč vse navedeno skupaj je sodišče prišlo do sklepa, da sta v predmetni zadevi relevantna predvsem kriterija begosumnosti iz druge in tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ter v zelo majhni meri kriterij iz pete alineje tega določila. Kot že omenjeno, je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni prišla do zaključka, da je tožnik begosumen, že ob ugotovitvi, da so izkazani kriteriji iz druge in tretje alineje, ampak je temu sledila posamična presoja vseh okoliščin skupaj23 s tem, ko je dovolj tehtno upoštevala vsa prosilčeva ravnanja, ko je upoštevala tožnikovo zatrjevanje, da bo zdaj počakal na konec postopka po Uredbi EU št. 604/2013, ter dejstvo in njegov poudarek, da je sam prišel v Azilni dom, a tem okoliščinam ni dala odločilne teže zaradi dovolj izkazanega splošnega vzorca ravnanja tožnika, ko je prehajal države, kot so Italija, Francija, Nizozemska Švica in Slovenija, in s čimer se sodišče lahko strinja. To namreč brez dvoma pretehta tožnikova zagotovila, da tokrat ne bo pobegnil. Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „_znatne begosumnosti_“ je torej tožena stranka pravilno uporabila in s tega vidika odločitev tožene stranke nima nezakonitosti.

Presoja izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013:

36. Drugi del oziroma nadaljevanje določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pa pravi, da se pridržanje lahko odredi /.../ „_vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov._“

37. V zvezi s tem se postavlja pravno vprašanje, ali tudi za pogoje pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013 v zvezi z učinkovitostjo uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, tako kot za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu št. 2013/33, velja, da „_morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot o redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu._“ Ta obveznost je določena v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito.

38. Določba člena 28(4) Uredbe EU št. 604/2013 sicer pravi, da „_kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU._“

39. Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča ne pomeni, da se določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne more uporabljati v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013. Uvodna izjava št. 20 namreč med drugim določa, da kar zadeva „_splošna jamstva_“ v zvezi s pridržanjem in „_pogoje za pridržanje_“, bi morale države članice, „_kjer je to ustrezno,_“ določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Uredbi EU št. 604/2013. Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je tak ustrezen primer, kajti „_pogoj_“ za pridržanje po členu 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti „_drugih manj prisilnih ukrepov_“. Pojem „_alternative pridržanja_“ je soroden, a ni identičen s pojmom „_manj prisilni ukrepi._“ Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma je na primer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce zaradi drugačnega režima, čeprav še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve v svoboščinah, ki ne pomenijo odvzema prostosti. Poleg tega ni objektivne in upravičene podlage za to, da bi sorazmernost posega v pravico do osebne svobode oziroma prostosti po Uredbi EU št. 604/2013 imela bistveno drugačne kriterije za njeno uporabo kot sorazmernost takšnega posega po Direktivi o prejemu 2013/33/EU. V obeh primerih gre za prosilca za mednarodno zaščito. In v obeh primerih pridržanje lahko traja čim manj časa oziroma čim krajše obdobje (člen 9(1) Direktiva o sprejemu 2013/33/EU; člen 28(3) Uredbe EU št. 604/2013). V primeru Uredbe EU št. 604/2013 mora biti v skladu s tretjim pododstavkom člena 28(3) predaja izvedena najpozneje v 6 tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Ureditev alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU brez dvoma lahko služi cilju učinkovitega izvajanja Uredbe EU št. 604/2013 in hkrati ob tem služi omejevanju pravice do osebne svobode v skladu z načelom sorazmernosti, ki je načelo iz primarnega prava EU (člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU v zvezi s pravico iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah EU.

40. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Z določbo člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je nekoliko drugače, ker ne uporablja izraza „_alternative pridržanju_“, ampak uporablja izraz „_manj prisilni ukrepi_“. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz 84. člena ZMZ-1 je „_manj prisilni ukrep_“ od pridržanja v Centru za tujce. Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti, ki jo je ugotovila tožena stranka in jo je sodišče lahko potrdilo v prejšnjem razdelku te obrazložitve, tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrep pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva. Tožnik je bil namreč tudi na zaslišanju na glavni obravnavi zelo neprepričljiv tudi v pojasnitvi, zakaj je odšel iz Avstrije, če je tam delal kot frizer, proti Sloveniji in da bi zdaj v Sloveniji ravnal povsem drugače, kot do sedaj; poleg tega iz njegove prošnje niso razvidni drugi kot ekonomski razlogi, da je zapustil izvorno državo. Zato je njegova zapustitev Avstrije in prihod v Slovenijo, četudi je sam prišel v Azilni dom, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, kot pravi tožena stranka, ki ga tožnik ves čas uresničuje v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

41. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP so (tudi) člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 2 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. 3 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. 4 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. 5 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. 6 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 7 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. 8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 11 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 12 Ukrep pridržanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustreza ukrepu pridržanja iz člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 13 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 14 C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223. 15 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 100. 16 Glej: Ibid. odst. 231. 17 Glej tudi: FMS in ostali, C-429/19 PPU, odst. 126-147. 18 Glej mutatis mutandis: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 19 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 20 To določilo je treba uporabljati v povezavi z določbo člena 28(1) Uredbe EU št. 604/213, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v uredbi 21 Z razliko od slovenske različice te sodbe angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica ne uporabljajo pojma „omejitev gibanja“, ampak uporabljajo pojem „upravno pridržanje.“ 22 C-647/16, odst. 67. Glej tudi: C-60716, Amayry, 13. 9. 2017, odst. 25-27, 30-31. 23 O pomenu „posamične presoje“ glej tudi: Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 40, 70-73; Al Chodor, C-528/15, odst. 34; El Dridi, C-61/11, odst. 39; Sagor, C‑430/11, odst. 41; J.N., C-601/15 PPU, odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi O.M. v. Hungary, App. no. 9912/15, odst. 52.