Jedro

Tudi pri uveljavljanju nezastavljive materialne pravice - pokojnine - je treba spoštovati zakonsko določene procesne roke. Predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka se lahko vloži le v rokih določenih v 252. čl. ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se odločba tožene stranke razveljavi in se dovoli obnova postopka. Tožena stranka je s to odločbo zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka kot prepozen. Sodišče ugotavlja, da se po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93 in 5/94) za uveljavljanje pravic uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prvi odstavek 253. člena), ki določa subjektivni in objektivni rok za obnovo postopka. Tožnik je zamudil tako subjektivni kot objektivni rok za obnovo postopka.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, in poudarja, da je tožnik na podlagi dopisa delodajalca z dne 20.12.1993 že 23.12.1993 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je tožena stranka tudi zavrgla kot prepoznega z odločbo z dne 4.3.1994, ter da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, izjeme pa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju posebej določa. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je njegova pooblaščenka prejela 2.7.1996 vložil 2.8.1996 revizijo, to je sicer po poteku roka, vendar se jo po določbi 83. člena zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 in 45/95) šteje kot pravočasno. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, in predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji, razveljavi obe sodbi, in njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je v nasprotju s 5. točko 71. člena zakona o pravdnem postopku v senatu na drugi stopnji sodelovala sodnica, ki je o zadevi odločala že na prvi stopnji, kar je bistvena kršitev postopka po 2. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku. Dalje navaja, da uveljavljanje pravic v pokojninskih zadevah ni vezano na rok, saj te pravice po drugem odstavku 4. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne zastarajo. Meni, da se v tem primeru zakon o splošnem upravnem postopku ne uporablja, razen v izjemah. Stališče sodišča v zvezi z določbo drugega odstavka 4. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da zavarovanec ni vezan na rok za uveljavitev pravice, s katerim se revident strinja, pri odločitvi sodišča ni prišlo do izraza. Tako je nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Revizija ne navaja, katera od višjih sodnic, članic senata, ki je odločal o pritožbi revidenta in izdal izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, bi naj odločala na prvi stopnji. V senatu sodišča prve stopnje, ki je izdal sodbo, ki je bila predmet preizkusa na drugi stopnji ni sodelovala nobena od članic senata sodišča druge stopnje. Po 5. točki 71. člena ZPP pa sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča. To je odločbe, ki je predmet preizkusa na višjem sodišču. Prav tako ni podana v reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ni nobenega nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Z izrekom je zavrnjen revidentov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je ta zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka kot prepozen. Tak izrek ni v nasprotju s stališčem sodišča druge stopnje, da zavarovanec ni vezan na rok za uveljavitev pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in jo lahko uveljavi kadarkoli. Sodišče ni odločalo o pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak o pravočasnosti vložitve pravnega sredstva - predloga za obnovo postopka - v postopku uveljavljanja pravice iz pokojninskega zavarovanja. Nižji sodišči sta ugotovili, da je revident predlog za obnovo postopka vložil po poteku subjektivnega in objektivnega zakonskega roka, ki ju določa 252. člen zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86), in ki se po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uporablja v postopku uveljavljanja pravic, kot pravilno že ugotavljata nižji sodišči. Tudi pri uveljavljanju nezastarljive materialne pravice - pokojnine - veljajo zakonsko določeni procesni roki. Nobene zakonske podlage nima revizijsko stališče, da v takem primeru z zakonom določeni procesni roki ne bi veljali, in da je možno pravna sredstva vlagati ne glede na roke določene v zakonu.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ali da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in zakona o splošnem upravnem postopku je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).