Jedro

Sodišče druge stopnje je obe obliki nepremoženjske škode (za strah in za fizične bolečine ter nevšečnosti) obravnavalo v skladu z merili iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obseg te škode precenilo. Pri tem je vsekakor odločilnega pomena dejanska ugotovitev, da je amputacija četrtega prsta desne noge zaradi njegove negibnosti in deformacije bila predvidena že po saniranju poškodbe, ki jo je tožnik utrpel kot otrok dne 15.8.1976. Poškodovani prst je namreč stal povprek prek stopala in s tem tožnika oviral ter kazil tudi njegov zunanji izgled. Pri presoji pravilnosti odškodnine za strah pred operacijo in za njen izid je zato treba upoštevati navedene dejanske ugotovitve. Izid medicinskega posega je bil v že predvideni amputaciji prsta, zaradi česar se je strah mogel nanašati le na nevšečnosti in težave v zvezi z amputacijo samo, kar seveda ni zanemarljivo, vendar pa ne omogoča višje satisfakcije od tiste, ki jo je delna sodba na podlagi pripoznave dne 8.3.1993 že priznala. Ugotovljenemu obsegu strahu glede na naravo opravljene operacije ni mogoče pripisati enake teže pri odmeri odškodnine, kakor jo ima sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja pri težjih poškodbah, ko oškodovancu grozi tudi težka trajna posledica ob neugodnem izidu zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 8.3.1993 toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 220.000,00 SIT s pripadki. V nadaljevanju postopka pa je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še dodatno odškodnino v znesku 284.700,00 SIT, v presežku glede zneska 275.300,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 560.000,00 SIT s pripadki, zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena. Stališče, da je primerna odškodnina za tožniku nastalo škodo 220.000,00 SIT, kolikor je bilo prisojeno z delno sodbo na podlagi pripoznave, je napačno in posledica splošne usmeritve sodne prakse v smeri zniževanja odškodnin za nepremoženjsko škodo. Taka usmeritev na področju odškodninskega prava nima opravičila. Nova škoda, ki je tožniku nastala zaradi posledic poškodbe iz leta 1976 je tolikšna, da je odškodnina zanjo v dosojenem znesku občutno prenizka. Gre vendar za amputacijo prsta desnega stopala s strahom pred in med operacijo ter posledičnimi bolečinami in nevšečnostmi. Slednje so objektivno izražene v izvedenskem mnenju. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 450.000,00 SIT za obe obliki škode, je prej nizka kot visoka. Zakonitega temelja za njeno zniževanje ni.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je obe obliki nepremoženjske škode (za strah in za fizične bolečine ter nevšečnosti) obravnavalo v skladu z merili iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obseg te škode precenilo. Pri tem je vsekakor odločilnega pomena dejanska ugotovitev, da je amputacija četrtega prsta desne noge zaradi njegove negibnosti in deformacije bila predvidena že po saniranju poškodbe, ki jo je tožnik utrpel kot otrok dne 15.8.1976. Poškodovani prst je namreč stal povprek prek stopala in s tem tožnika oviral ter kazil tudi njegov zunanji izgled. Pri presoji pravilnosti odškodnine za strah pred operacijo in za njen izid je zato treba upoštevati navedene dejanske ugotovitve. Izid medicinskega posega je bil v že predvideni amputaciji prsta, zaradi česar se je strah mogel nanašati le na nevšečnosti in težave v zvezi z amputacijo samo, kar seveda ni zanemarljivo, vendar pa ne omogoča višje satisfakcije od tiste, ki jo je delna sodba na podlagi pripoznave dne 8.3.1993 že priznala. Ugotovljenemu obsegu strahu glede na naravo opravljene operacije ni mogoče pripisati enake teže pri odmeri odškodnine, kakor jo ima sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja pri težjih poškodbah, ko oškodovancu grozi tudi težka trajna posledica ob neugodnem izidu zdravljenja.

Revizijsko sodišče sprejema tudi v izpodbijani sodbi obrazloženo pravno presojo, ki se nanaša na fizične bolečine in nevšečnosti, ki jih je pred operacijo (po 20.5.1991) in zaradi nje prestajal tožnik. Obseg navedene škode je zanesljivo ugotovljen in tudi revizijsko ni izpodbijan. Gre za relativno kratko hospitalizacijo z bolečinami in nevšečnostmi, ki so glede na obseg medicinskega posega v pričakovanem okviru. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da "operacijski poseg sam po sebi ni bil povezan z dolgotrajnejšimi in intenzivnejšimi bolečinami, niti pretiranimi neugodnostmi", je sprejemljiva. Pri tem so upoštevane tudi bolečine in nevšečnosti pred operacijo zaradi vnetja prsta ob udarcu. Višja odškodnina od tiste, ki je bila priznana z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 8.3.1993, bi zato bila v nasprotju tudi z namenom odškodnine in pomenom prizadete dobrine (200. člen ZOR).

Zakonodajni namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v zadoščenju, ki naj ga v obliki denarja doseže oškodovanec. Pri tem pa je s stališča sodne prakse ob dolžni individualizaciji posameznih primerov treba upoštevati tudi razmerje med manjšimi ter večjimi (ali celo katastrofalnimi) oblikami škode in odškodninami zanje. Zaradi dosega tega namena je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami posamezne oblike škod v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Takšna primerjava pa pokaže, da je tožniku po sodišču druge stopnje dosojena odškodnina vrednostno v okviru odškodnin, ki so bile že prisojene v podobnih primerih. Revizijski očitek, da gre v tem primeru za odstopanje od sodne prakse in regresijo pri določanju odškodnine, zato nima utemeljitve.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih- Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).