Jedro

Z dovoznimi potmi v smislu 12. člena zakona o cestah upravljajo občine. Uporabo teh poti so urejale občinske skupščine primerno načelom zakona o cestah. Elemente za projektiranje cest s profili, ki jih kot zahtevo navaja tožnica (6 metrov cestišča in 2 x 2 m pločnika), se uporablja za regionalne ceste (64. člen zakona o cestah). Za urbanistično urejanje naselij, vključno s prometno ureditvijo v naselju, velja pravni režim, kot je predpisan s prostorskimi izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje z dne 9.3.1994, s katerim je Sekretariat za urbanizem in varstvo okolja občine investitorju E.Č., dovolil lokacijo za gradnjo štirih stanovanjskih objektov, stanovanjsko poslovnega objekta, vkop cistern, izvedbo prometne ureditve, komunalnih priključkov in za postavitev smetnjakov na parcelah štev. 340/1 in 341/1 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izda lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Lokacija je v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M6 ... (v nadaljevanju: PUP, Uradni list SRS štev. 3/88 in Uradni list RS, štev. 56/92). Po določbi 28. člena PUP so v tej morfološki enoti izrecno dovoljene gradnje stanovanjskih hiš in tudi gospodarskih in obrtnih objektov. Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu s pogoji PUP, ki se nanašajo na oblikovanje objektov, odmike od meja in sosednjih objektov, lego in podobno, kar vse izhaja iz obrazložitve lokacijskega dovoljenja in temelji na konkretnih določbah PUP. V postopku so bila pridobljena ustrezna soglasja pristojnih organov in organizacij, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z zadevnim zemljiščem. Tožničine ugovore, da bo predvidena gradnja zastrla in zatemnila njeno hišo, da pavšalne ocene sanitarnega inšpektorja ne vzdržijo ter je potrebno pritegniti strokovnjake FAG, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene, saj iz poprejšnjega sanitarnega soglasja izhaja, da iz sanitarno higienskih razlogov ni ovir za izdajo dovoljenja, takšna ocena pa izhaja tudi iz Ocene osončenja na objektu Štepanjsko nabrežje št 7 štev.3/94. Iz navedene študije sledi, da predvideni objekt minimalno vpliva na tožničin objekt, da zadošča zahtevam sanitarne inšpekcije ter da ni sporen nobeden od referenčnih dni. Študijo je izdelala strokovna institucija FAGG, v katere strokovnost ne gre dvomiti in jo je predlagala sama tožnica. Ugovor tožnice, da bi bil zaradi predvidene gradnje tožničin objekt manj vreden, se nanaša na okoliščino, ki v obravnavanem postopku pravno ni pomembna, saj gre za zasebnopravni interes, ki ga tožnica lahko uveljavlja v pravdi.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker tožena stranka ni ravnala v skladu s procesnimi pravili zato, ker ni uspela odgovoriti na strokovno odločujoča vprašanja, katerih obravnavanje in reševanje bi pripeljalo do ugoditve tožničini pritožbi. Če ostane izpodbijana odločba v veljavi, bo vrednost tožničine hiše zmanjšana. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da se ta vprašanja rešujejo v sodnem postopku, gre za samostojno problematiko, ki so jo dolžni reševati upravni organi, saj bi sodišča reševala odškodninske zahtevke na podlagi predhodno rešenih vprašanj. Predhodna vprašanja, ki bi bila temelj v morebitnih pravdah, se rešujejo v tem postopku, kjer so upravni organi dolžni spoštovati načelo ekonomičnosti.Izpodbijana odločba je potrdila prometno ureditev iz lokacijskega dovoljenja. Posledica je opustitev varnosti pešcev, otrok, stanovalcev obstoječih in novih objektov. Lokacijsko dovoljenje nikjer ne zahtevata varne širine vozišča. Tako varnost tožnici omogoča vsaj 11 metrov širine, to je 6 metrov cestišča in 2 x po dva metra pločnika. Izpodbijana odločba nikjer ne določa niti vrste niti barve fasade bodočega objekta. Lahko je tudi črna ali obita s temnim lesom tako, da bo tožnici praktično odvzela vso svetlobo. Tožnica bi se pogajala, pa investitor na to ni pristal. Tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz v njej navedenih razlogov ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Investitor v odgovoru na tožbo navaja, da se je v lokacijskem postopku ugotavljalo, ali je predvidena gradnja v skladu s pogoji urbanističnega akta, ali ima negativne vplive na bližnjo in širšo okolico in ali je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem. V celotnem postopku niso bili ugotovljeni negativni vplivi na okoliške objekte, ki bi kazali na zmanjšanje njihove vrednosti. Izdelana je bila strokovna ocena osončenja tožničinega objekta, tožnica pa za svoje trditve ne predlaga nobenih konkretnih dokazov. V lokacijski dokumentaciji so se tudi glede prometne ureditve morali upoštevati predpisi, ki veljajo za to področje, kar izhaja tudi iz pozitivnega soglasja Mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze z dne 26.7.1993. Absurdna je trditev, da bo fasada na predvidenem objektu v črni barvi, kar je sicer stvar projekta za gradnjo. Res pa je, da je tožnica pripravljena na pogajanja, ker bi želela "odškodnino" iz naslova bodoče gradnje, brez dokazov o obstoju škode oziroma brez osnove.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica nasprotuje odobreni lokaciji za gradnjo objektov navedenih v uvodoma navedenem lokacijskem dovoljenju s trditvijo, da bo njena stavba zaradi poslovno - stanovanjskega objekta manj vredna, kar je ugovarjala že v pritožbi skupaj z ugovorom glede osončenja objekta, na novo pa v tožbi navaja, da bo v primeru črne ali temne fasadne barve tožničini stavbi odvzeta vsa svetloba in ugovarja predvideni prometni ureditvi.

Ugovor, češ da bo tožničini stavbi zmanjšana vrednost, je v zvezi s podobnim pritožbenim ugovorom že tožena stranka pravilno zavrnila in v obrazložitvi svoje odločbe navedla razloge, s katerimi se sodišče strinja. Tožena stranka je tožnici glede njenega mnenja o nestrokovnosti sanitarnega inšpektorja ter glede potrebe o pritegnitvi strokovnjakov FAGG v zadostnem obsegu pojasnila, da iz študije Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo iz Ljubljane ter ocene osončenja tožničinega objekta izhaja, da predvideni objekt minimalno vpliva na tožničin objekt ter da zadošča zahtevam sanitarne inšpekcije kakor tudi, da ni sporen nobeden od referenčnih dni. Tudi sodišče ne dvomi v strokovnost navedene institucije in v pravilnost poprejšnjega sanitarnega soglasja. Neutemeljena je tudi pavšalna tožničina pripomba v zvezi z osvetlitvijo njenega objekta, če bo fasada predvidenega objekta črne barve, saj je v pritožbenem postopku ni uveljavljala in je to upravnem sporu novota, za katero ne ponuja dokazov.

Tožnica tudi ni izkazala, na kakšno pravno podlago opira svojo zahtevo o drugačni širini cestišča in pločnikov pri obravnavani notranji (interni) dovozni cesti. V zvezi s tožbenimi pripombami, ki se nanašajo na prometno ureditev v obravnavani lokaciji, sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti soglasja Mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze Mesta Ljubljana z dne 26.7.1993, ki je bilo izdano brez zadržkov k prometnemu delu lokacijske dokumentacije, ki je sestavni del izpodbijanega lokacijskega dovoljenja. Dovozne poti so namreč v smislu 12. člena zakona o cestah (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS štev. 2/88) zaupane v upravljanje občinam. Uporabo teh poti so urejale občinske skupščine primerno načelom zakona o cestah. Elementi za projektiranje cest s profili, ki jih kot zahtevo navaja tožnica, se uporabljajo za regionalne ceste (64. člen zakona o cestah). Za urbanistično urejanje naselij, vključno s prometno ureditvijo v naselju velja pravni režim, kot je predpisan s prostorskimi izvedbenimi akti sprejetimi na podlagi zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN, Uradni list SRS štev. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS štev. 26/90, 18/93), v konkretnem primeru z že omenjenimi PUP. Po povedanem torej tudi tožničine pavšalne tožbene pripombe, ki se nanašajo na prometno ureditev v obravnavani lokaciji, niso utemeljene.

Ker je tožena stranka dejansko stanje po vsem navedenem pravilno ugotovila, sodišče pa ni zasledilo zatrjevanih kršitev materialnega zakona v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbo zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (uradni list RS štev. 1/91).