Jedro

Dedič v zapuščinskem postopku ni trdil, da premoženje, izročeno z izročilno pogodbo spada v zapuščino, ampak, da zahteva nujni delež.

To pa ni razlog za prekinitev zapuščinskega postopka, pač pa zadostuje le napotitev na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spada v zapuščino lastninski certifikat, ugotovilo, kdo so zapustnikovi zakoniti dediči in jih razglasilo za dediče, hkrati pa je sklenilo, da se dediča F.Z. ml. napoti na pravdo zoper dediča A.Z., v kateri bo moral dokazati, da mu pripada nujni dedni delež na premoženju, ki je bilo predmet izročilne pogodbe Sl 98/92 z dne 10.3.1992. Proti sklepu se pritožuje dedič F.Z. ml. zaradi napačne uporabe materialnega prava in navaja: Pritožnik je v zapuščinskem postopku uveljavljal nujni dedni delež na premoženju, ki ga je zapustnik z izročilno pogodbo Sl 98/92 z dne 10.3.1992 izročil zapustnikovemu sinu A.Z. Pritožnikovo zahtevo bi bilo zato treba obravnavati v smislu 212. člena Zakona o dedovanju, saj je nastal med dediči spor, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Postopek bi bilo treba prekiniti in dediče napotiti na pravdo. Šele potem bi lahko sodišče izdalo sklep o dedovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 163 Zakona o dedovanju - ZD). Z razlogi izpodbijanega sklepa se pritožbeno sodišče strinja in k tem ralogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Izhodišče pritožbe ni točno. V obravnavani zadevi ne gre za spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (primerjaj člen 212 ZD).

Zato tudi ni razlogov za prekinitev postopka. V izjavi (red.štev.5, list.št. 7) današnji pritožnik izjavlja, da šteje izročilno pogodbo za darilo in da zato uveljavlja nujni dedni delež, oziroma dopolnitev le-tega. A.Z. tega ne priznava (red.št. 13, list.št. 17). Tako torej pritožnik ni trdil, da je to premoženje v zapuščini, pač pa je zahteval vrnitev darila zaradi zatrjevanega prikrajšanja nujnega dednega deleža - člen 34/1 ZD. Ker dedič, ki je premoženje prejel, tega ni priznal, zadeve v zapuščinskem postopku ni mogoče urejati.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko je pritožnika napotilo na pravdo, zapuščinskega postopka pa ni prekinilo. Neodvisno od morebitnega pravdnega postopka, v katerem se bo ugotavljala upravičenost pritožnikovega zahtevka, je namreč zapuščinski postopek mogoče zaključiti. Poleg člena 212 ZD, ki je že citiran in za katerega je bilo ugotovljeno, da to, ne pride v poštev, govori o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo še člen 210 ZD, ki pa med razlogi ne našteva situacije, kot je obravnavana. Člen 211 ZD pa tudi sicer govori o možnosti, ko sodišče stranko napoti le na pravdo, zapuščinskega postopka pa ne prekine.

Po vsem povedanem je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).