Jedro

Oprostitev plačila taks, vključno z odločitvijo o obročnem plačilu, velja samo v postopku, v katerem je bila oprostitev stranki priznana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako: da znesek 1.728,34 EUR v 1. in 2. odstavku izreka pravilno glasi 1.669,17 EUR in da znesek 144,03 EUR v 3. odstavku pravno glasi 139,10 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, ji jo naložilo v plačilo v višini 1.728,36 EUR, dovolilo obročno odplačilo v 12 zaporednih obrokih po 144,03 EUR ter odločilo, da prvi zapade v plačilo 1. 9. 2009, nadaljnji pa vsakega prvega dne v naslednjem mesecu.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sklepa s popolno oprostitvijo plačila takse za pritožbo ali z delno oprostitvijo in obročnim odplačilom v 12 mesečnih obrokih. Podrejeno se zavzema vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču z enakimi napotili. V obeh primerih predlaga stroškovno posledico za tožečo stranko.

Navaja, da je taksa odmerjena v nasprotju s tarifno številko 3 Zakona o sodnih taksah (ZST). Od vrednosti spora 82.458,52 EUR znaša 1.469,17 EUR (2 %) in ne 1.728,36 EUR. Sklep je pomanjkljiv in neizvršljiv, ker ne vsebuje vplačilnega računa sodnih taks v RS in sklicne številke. Izdan je v nasprotju s pravnomočnim sklepom z dne 5. 12. 2006, ko jo je sodišče ob skoraj enakem dejanskem stanju oprostilo plačila polovice takse in ji dovolilo plačilo v 8 mesečnih obrokih po 104,32 EUR. Meni, da je njen socialni položaj in splošni premoženjski status napačno ugotovljen. Sklep pa je pomanjkljiv, ker ni razvidno, kaj je sodišče pri odločitvi upoštevalo in česa ne. Ponovno opisuje okoliščine, v katerih živi, in obveznosti, s katerimi je obremenjena, ter meni, da so podani pogoji za popolno taksno oprostitev po 13. členu ZST.

Pritožba je delno utemeljena.

1.10.2008 je začel veljati Zakon o sodnih taksah (ZST-1), ki v 39. členu določa, da se taksa v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi.

To izhodišče je prvo sodišče sicer pravilno upoštevalo. Vendar je pri odmeri takse za pritožbo pravna pravila ZST napačno uporabilo. Pritožba ima prav, da glede na označeno vrednost spora 38.458,58 EUR znaša taksa za pritožbo 1.669,17 EUR (1. odstavek tarifne št. 3 v zvezi s tarifno št. 1 ZST) in ne 1.728,36 EUR, kot jo je zmotno odmerilo prvo sodišče. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in višino takse ter posameznih obrokov spremenilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. točke 365. člena ZPP).

Sicer pa je odločitev o predlagani taksni oprostitvi pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Čeprav v sklepu ni navedeno, kam naj se sodna taksa plača, zaradi tega sklep ni neizvršljiv, kot zmotno trdi pritožnica, pa tudi pomanjkljivost ni take vrste, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa.

Tudi sicer je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev utemeljilo v jasnih, logičnih in zadostnih razlogih, tako da ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob uradnem preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ne najde niti drugih procesnih kršitev, na katere mora paziti po 2. odstavku 350. člena ZPP.

Po 1. odstavku 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sklep o oprostitvi izda na predlog strank in na podlagi dokazil, ki jih mora stranka predložiti predlogu.

Prvo sodišče je dovolj jasno povedalo, da se je pri odločanju oprlo na podatke iz spisa, ki jih je navedla in predložila pritožnica (o višini pokojnine, katastrskem dohodku in lastništvu nepremičnega ter premičnega premoženja). Kot upoštevno okoliščino je upoštevalo le njen povprečni mesečni prihodek iz naslova pokojnine. Pritožbeni očitki o pomanjkljivih razlogih sklepa so zato neutemeljeni.

Po ugotovitvi, da pritožnica živi sama in da so njeni povprečni mesečni prihodki 693,88 EUR, čemur pritožnica niti ne ugovarja, tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeni znesek niso izpolnjeni pogoji za celotno oprostitev plačila taks, za kar se zavzema pritožba. Občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje je pravni standard, ki ga sodišče oceni glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. V pomoč so mu lahko tudi kriteriji, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoč (ZBPP) in z njim v zvezi Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča pogoj za celotno taksno oprostitev izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Glede na podatke iz predloga za taksno oprostitev, ki jih je na tej podlagi ugotovilo in upoštevalo prvo sodišče, je mogoče izračunati, da lastni dohodek vlagateljice presega dvakratnik minimalnega dohodka, določenega v 22. členu ZSV (trenutno 226,80 EUR – Ur. l. RS, št. 54/92 do 53/2009). Zato je prvo sodišče njen predlog za taksno oprostitev pravilno zavrnilo.

Pritožnica se nadalje zavzema za znižanje taksne obveznosti in za obročno odplačilo ter se sklicuje na tovrstni predhodni sklep istega sodišča. Oprostitev plačila taks, vključno z odločitvijo o obročnem plačilu, velja samo v postopku, v katerem je bila oprostitev stranki priznana (4. odstavek 14. člena ZST). To pomeni, da sklep, na katerega opozarja pritožnica, sodišča pri odločanju o njenem tokratnem predlogu ne veže, pa tudi ona se nanj ne more sklicevati.

Vse okoliščine, na katere opozarja pritožnica v zvezi s svojim socialnim in splošnim premoženjskim stanjem, so v zadostni meri prišle do izraza pri odločitvi sodišča o dovolitvi obročnega plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema, skupaj z zadosti jasnimi razlogi, ki jih je navedlo prvo sodišče. V odgovor na pritožbeno zavzemanje za znižanje takse obveznosti le še dodaja, da zanjo ne najde razlogov. Določena je zadosti dolga odplačilna doba (v 12-mesečnih obrokih, ki po spremembi v pritožbenem postopku znašajo po 139,10 EUR), da se bo taksna obveznost enakomerno razporedila in glede na redne mesečne dohodke pritožnice njenega preživljanja ne bo bistveno ogrozila. Nenazadnje sama priznava, da je prejšnjo le nekoliko nižjo takso (v 8 obrokih po 104,32 EUR) zmogla in v celoti plačala. To le še dodatno potrjuje, da je odločitev prvega sodišča pravilna.

Zaradi spremembe višine odmerjene takse jo je bilo treba spremeniti le glede višine posameznega obroka tako, da ta znaša 139,10 EUR.

V ostalem je pritožba neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnica je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato naj stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, trpi sama.