Jedro

Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.

V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.

Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v sporu polne jurisdikcije ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1223/2018/39 (1312-05) z dne 18. 9. 2020, s katero je bila tožniku zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, in mu priznalo status begunca od 18. 9. 2020 dalje. Odločilo je, da sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da je toženka na podlagi tožnikovih izjav napačno ocenila, da tožnik ni verodostojen. Sodišče prve stopnje namreč očitanih notranjih nekonsistentnosti tožnika ni videlo oziroma je ocenilo, da jih je prepričljivo pojasnil.1 Ugotovilo je, da je slednji konsistentno navajal, da je pomagal očetu pri njegovem delu za tujce, in sicer pri komunikaciji v angleščini, saj je to ob dejstvu, da dobro govori angleško in da je celotna tožnikova družina odvisna od očetovega dela, življenjsko logično in prepričljivo. Pojasnilo je, da so za očetovo dolgoletno delo za tujce in tožnikovo pomoč očetu vedeli vsi (tudi sosedje, med katerimi so bili talibani). Na tej podlagi je ocenilo, da so mu talibani lahko pripisali status prevajalca in sodelavca tujih organizacij, vohuna in nevernika, torej njihovega nasprotnika. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni uspel prepričljivo pojasniti kontradiktornosti glede prejema grozilnega pisma talibanov.2 Ne glede na to je ocenilo, da je tožnik vseskozi konsistentno in prepričljivo zatrjeval, da so mu talibani grozili, da je prav zaradi njih zapustil Afganistan že leta 2016, da je bil deportiran nazaj ter da so ga talibani že ugrabili in mu kasneje še vedno grozili. Zato neprepričljivost tožnikovih navedb glede prejema grozilnega pisma ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno o njegovi verodostojnosti. Nadalje je ugotovilo, da tožnikove navedbe potrjujejo tudi informacije iz izvorne države in zaključilo, da mu grozi preganjanje na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Presodilo je, da izvorna država tožniku ni sposobna nuditi učinkovite zaščite, ter da je večina okrajev znotraj province z vidika kontrole spornih, varnostna situacija v provinci pa ostaja izrazito nepredvidljiva.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba nejasna, saj iz nje ni mogoče jasno razbrati, ali se toženki očita napačna ugotovitev dejanskega stanja ali ne, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Trdi, da ni bilo zadoščeno namenu glavne obravnave, saj tožnik na glavni obravnavi ni bil zaslišan, na njej (razen vpogleda v upravni spis) pa ni bilo izvedenih nobenih dokazov, kar predstavlja kršitev 71. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in ZUS-1. Meni, da bi sodišče prve stopnje očitane kontradiktornosti in nejasnosti lažje in bolj prepričljivo razjasnilo z zaslišanjem tožnika. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik pomagal očetu pri njegovem delu pri komunikaciji v angleščini, niti da so za tožnikovo pomoč očetu vedeli vsi. Trdi, da je takšna ocena neprepričljiva, utemeljena na golih domnevah, tožnik pa v zvezi s tem ni bil zaslišan. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni razjasnilo, kako bi za tožnikovo pomoč očetu izvedeli ali opazili talibani, glede na to, da tožnikov oče ni delal v domačem kraju in bi mu tožnik lahko pomagal le pri pisni komunikaciji. Meni, da ni jasno na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je šlo za dolgotrajno pomoč, niti kako naj bi talibani vedeli, da tožnik govori angleško. Ker sodišče prve stopnje tega na glavni obravnavi ni skušalo razjasniti, je v tem delu napačno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Trdi, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljene kontradiktornosti (da je grozilno pismo talibanov, ki je bilo ključnega pomena za tožnikovo zapustitev države, ki je glede na datum nastalo več mesecev po tem, ko je tožnik odšel iz države), napačno zaključilo, da to dejstvo ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno tožnikove verodostojnosti. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni presojalo možnosti notranje razselitve in v zvezi s tem ni preučilo informacij iz izvorne države, posledično pa je napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni razreševalo kontradiktornosti, saj kontradiktornosti ni bilo. Trdi, da pritožnica svojega trditvenega in dokaznega bremena glede možnosti notranje razselitve ni izpolnila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Očitane kršitve pravil postopka_

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je po mnenju sodišča prve stopnje pritožnica ugotavljala vsa relevantna dejstva, vendar pa je bilo zaradi zmotne dokazne ocene tožnikovih izjav (in s tem povezane splošne neverodostojnosti tožnika) dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.3 Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja (in posledično napačne uporabe materialnega prava), in sicer na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).4 Na podlagi navedenega po presoji Vrhovnega sodišča ni dvoma, da sodišče prve stopnje pritožnici očita napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato so očitno neutemeljeni očitki pritožnice, da je sodba glede tega nejasna oziroma sama s seboj v nasprotju ter da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnica tudi vlaga pritožbo, v kateri sodišču prve stopnje očita, da je v upravnem sporu napačno ugotovilo dejansko stanje, zato je očitno, da so tudi njej razvidni razlogi za odločitev in da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

7. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev 71. člena ZMZ-1. Ta v drugem odstavku določa, da Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo, na njej sta obe stranki podali dodatne navedbe, sodišče pa je izvedlo tudi dokaz, in sicer vpogled v upravni spis, ki je s tem postal predmet dejanske presoje v upravnem sporu.5 Z razpisom glavne obravnave je sodišče strankam postopka omogočilo neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njunih procesnih pravic tudi glede presoje dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se na glavni obravnavi ni ničesar ugotavljalo in je bila obravnava sama sebi namen. Drugih dokazov stranki nista predlagali, sodišče prve stopnje pa je očitno ocenilo, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja niso potrebni, zato jih ni izvedlo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Določbe ZUS-1 in ZMZ-1 ne določajo, katere dokaze mora sodišče izvesti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ampak lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi (drugi odstavek 20. člena ZUS-1). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zadevi samo izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika, čeprav tega dokaza ni predlagala nobena od strank tega upravnega spora.

_Očitane kršitve ugotovitve dejanskega stanja_

8. Pritožnica v svoji pritožbi obsežno izraža nestrinjanje z ugotovitvijo dejanskega stanja, ki ga je v upravnem sporu sprejelo sodišče prve stopnje. Pri tem pa kot že navedeno sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni ugotavljalo novih dejstev in izvajalo novih dokazov, ki ne bi bili že izvedeni v postopku pred toženo stranko, temveč jih je le drugače ovrednotilo skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP), pri tem pa je (smiselno) upoštevalo tudi kriterije, ki jih za presojo izjav prosilca za mednarodno zaščito, ki za svoje izjave ne predloži dokazov, predpisuje ZMZ-1 (tretji odstavek 21. člena). Sporna je torej dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.

9. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je v takem primeru pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko.6 Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (_iudex facti_) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.

10. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.7

11. Glede na navedeno pritožnica v obravnavani zadevi ne more uspeti s svojimi pritožbenimi ugovori, s katerimi utemeljuje, da sta sklep in dokazna ocena sodišča prve stopnje o upoštevnih dejstvih vsebinsko napačna (npr. da je tožnik pomagal očetu pri njegovem delu pri komunikaciji v angleščini in da so talibani vedeli za to pomoč). Zgolj pritožničino drugačno mnenje oziroma njena drugačna predhodna dokazna ocena tožnikovih izjav samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju.8 Kot neutemeljene pa Vrhovno sodišče ocenjuje pritožbene navedbe, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na golih domnevah, saj je sodišče prve stopnje pri presoji teh dejstev izhajalo iz življenjsko logičnih predpostavk ter prepričljivosti in konsistentnosti tožnikovih navedb. Po presoji Vrhovnega sodišča tako izvedeni dejanski presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nelogičnosti ali arbitrarnosti, glede na vsebino obravnavane zadeve pa tudi ne, da je izjave prosilca presojala v nasprotju s kriteriji iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 12. Pritožnica v obravnavani zadevi tako zmotno navaja, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo, kako bi za tožnikovo pomoč očetu izvedeli ali opazili talibani. Pojasnilo je namreč, da so sosedje, med katerimi so bili tudi talibani, vedeli za njegovo pomoč očetu pri komunikaciji v angleščini, pri tem pa ni ključno v kakšni obliki je potekala ta pomoč (pisno ali ustno). Ob izhajanju iz navedenega dejstva, pa je logična tudi presoja sodišča prve stopnje, da so talibani vedeli, da prosilec zna angleški jezik.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da ugotovljena kontradiktornost glede prejema grozilnega pisma talibanov ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno tožnikove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pri tej oceni upoštevalo tožnikove navedbe o tem, da je prejemal grožnje talibanov, da je prav zaradi njih zapustil Afganistan že leta 2016, nakar je bil deportiran nazaj, da so ga talibani že ugrabili in mu kasneje še vedno grozili in da je bil tožnik v zvezi z vsemi temi navedbami vseskozi konsistenten in prepričljiv. Sodišče prve stopnje je tako že na tej podlagi presodilo, da je tožnik grožnje prejemal in da je prav zaradi njih znova zapustil Afganistan. Pri tem je sodišče prve stopnje jasno utemeljilo, da je pri dokazni oceni upoštevalo tožnikove konsistentne navedbe o tem, da so talibani grozili tudi njegovem očetu, da so očeta ugrabili, da so talibani menili, da ima tožnik stike s tujci, da je prevajalec in vohun, da so to mislili za celotno njegovo družino in da je njegova družina še vedno ogrožena. Pritožnica pa tudi sicer ne pojasni, zakaj bi kontradiktornost izjav glede spornega grozilnega pisma prevladala nad drugimi konsistentnimi izjavami tožnika oziroma zakaj bi okoliščina (povod za zapustitev izvorne države tožnika v letu 2018), ob drugih ugotovljenih dejstvih, ki za pritožnico v pritožbi niti niso sporna, morala nujno odločilno negativno vplivati na presojo sodišča prve stopnje o verodostojnosti tožnika in posledično na presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Presoja sodišča prve stopnje glede navedenih dejstev tako ne more biti označena kot arbitrarna.

_Očitek zmotne uporabe materialnega prava_

14. Pritožnica navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ter napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do možnosti notranje zaščite na podlagi 29. člena ZMZ-1 in v zvezi s tem ni preučilo informacij iz tožnikove izvorne države.

15. V zvezi s tem je treba pritrditi stališču pritožnice, da je v primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije treba ugotoviti vsa za odločitev upoštevna dejstva, ki jih določa materialni predpis, v obravnavanem primeru ZMZ-1. Vendar pa glede na dejstva, navedena v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni videti, da bi sodišče prve stopnje izhajalo iz drugačne materialnopravne presoje, kot jo za priznanje mednarodne zaščite terja ZMZ-1. 16. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe res izrecno ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo (tudi) na 29. člen ZMZ-1, je jasno in izrecno izpostavilo, da izvorna država tožniku ni sposobna nuditi učinkovite zaščite (34. točka obrazložitve). Argumentacija pritožnice, da se je sodišče pri tem opredelilo zgolj glede stanja v določeni provinci (Nangarhar), glede na besedilo obrazložitve ni utemeljena, saj je mogoče sklepati, da je poleg splošne ugotovitve o stanju v izvorni državi sodišče prve stopnje podalo tudi podrobnejšo oceno o stanju v navedeni provinci.

17. Res je sicer, da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, da izvorna država tožniku ni sposobna nuditi učinkovite zaščite, ostaja na ravni splošnosti. Vendar pa tožena stranka temu dejstvu, ki ga je tudi sama poudarila kot pomembnega za odločitev, v dosedanjem postopku ni ugovarjala. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi bila skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani podana možnost notranje zaščite, ki bi utemeljevali drugačen sklep sodišča prve stopnje o navedenem dejstvu ter do katerih se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo.9 Glede na navedeno presoji Vrhovnega sodišča so zato neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

_Sklepno_

18. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Glede očitane notranje nekonsistentnosti, ki jo je toženka videla v tem, da tožnik pri podaji prošnje ni navedel, da govori angleški jezik, hkrati pa je zatrjeval, da je ogrožen, ker je pomagal očetu pri komuniciranju v angleščini, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni logično, da bi tožnik najprej to dejstvo zamolčal, nato pa ga samoiniciativno navedel. Prav tako notranje nekonsistentnosti ni videlo glede tožnikovih izjav, iz katerih je toženka sklepala, da je tožnika ugrabila ista skupina talibanov, kot mu je predhodno grozila. Tožnik je namreč v tožbi prepričljivo pojasnil, da mu je po ugrabitvi res grozila ista skupina, kot ga je ugrabila, ni pa bila to ista skupina, ki mu je grozila pred ugrabitvijo. 2 Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnik zapustil Afganistan z letalom 27. 1. 2018, grozilno pismo talibanov datira na 28. 4. 2018, tožnik pa trdi, da ga je prejel, preden je zapustil svojo izvorno državo. 3 Glej 14. točko izpodbijane sodbe. 4 Glej 35. točko izpodbijane sodbe. 5 O tem npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 116/2020 z dne 21. 4. 2020. 6 O tem glej B. Domjan Pavlin v: Komentar Zakona o upravnem sporu, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 432 in nasl. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 7 Nav. delo, str. 433, točka 32. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 93/2019 z dne 9. 10. 2019. 8 Enako tudi že sodbe Vrhovnega sodišča I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019. 9 Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče, mora v takem upravnem sporu glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od strank izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka, prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 148/2019 z dne 28. 11. 2019.