Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ne zahteva njene uporabe, samo po sebi še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 382 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2016 do plačila ter ji povrniti 134,17 EUR pravdnih stroškov. V presežku (za glavnico 9.618 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije plača stroške postopka v višini 1.357,71 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ji zaradi toženčevega ravnanja ni bila omogočena normalna souporaba nepremičnin, saj se ni počutila varne. Zato je napačen zaključek, da je s sklenitvijo dogovora privolila v svoje prikrajšanje za čas nepravdnega postopka. Tožencu bivanja v hiši ni nikoli oporekala. Neživljenjsko je stališče, da v letih 2014 in 2015 ni imela interesa prenavljati nepremičnine, ki že vrsto let propada. Logično je, da jo je želela vzdrževati vsaj v takšni kondiciji, da bi se kasneje lahko opravila obsežnejša dela in da bi bila primerna za prodajo. Sodišče je spregledalo, da ji toženec ni želel izročiti ključev, njena solastnina je bila tako dejansko in ekonomsko izvotljena, kar pomeni zasebnopravno razlastitev. Nerelevantno je, ali je zahtevala plačilo uporabnine. Sodišče dejanskih ugotovitev ni pravilno ovrednotilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. Sodba je sama s seboj v nasprotju glede zaključka, da je sodna poravnava predstavljala nekakšen moratorij na plačilo uporabnine. Sodišče je v 29. točki sodbe ugotovilo, da je še pred sklenitvijo sodne poravnave na številne načine zahtevala souporabo hiše, v 35. točki sodbe pa, da je prikrajšanje izrazila z zamenjavo ključavnice v decembru 2015, zato ji je plačilo uporabnine napačno priznalo šele za mesec marec 2016, ko je njena pooblaščenka podala pisno zahtevo. Iz zaslišanja toženca izhaja, da ni imel namena realizirati prodaje. Nepravično stanje je mogoče sanirati le s plačilom, zato sodba nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O ozadju zadeve:**

5. Pravdni stranki sta brat in sestra ter solastnika nepremičnin z ID znakom 000-360/1-01 in 000-360/3-02, vsak do ene polovice. Tožnica ima svojo hišo, kjer biva že od leta 2009, in solastne nepremičnine ne uporablja, v njej pa od leta 2011, predvsem v spodnji stanovanjski enoti, živi toženec. Pravdni stranki sta se po nesoglasjih v zvezi z oddajo nepremičnin v letu 2011 v nepravdnem postopku za razdružitev solastne stvari s sodno poravnavo dogovorili za prodajo v sodnem postopku na javni dražbi, pa tudi, da bo toženec nepremičnini izpraznil ob sklenitvi prodajne pogodbe oziroma ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi in da je oddajanje dopustno le ob soglasju obeh solastnikov. Ker kupcev na dražbenem naroku 9. 12. 2005 ni bilo, je sodišče postopek ustavilo. Tožnica je zamenjala ključavnico na hiši, nato pa toženca z dopisom s 5. 2. 2016 obvestila, da bo zaradi onemogočene souporabe zahtevala plačilo uporabnine.

6. V tej pravdi tožnica zahteva plačilo uporabnine za obdobje od marca 2014, torej po izteku prvega meseca od sklenitve sodne poravnave, do marca 2016, ko je vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo, ugodilo mu je zgolj glede plačila za obdobje po tožničini pisni zahtevi na plačilo uporabnine.

**O uveljavljenih procesnih kršitvah:**

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, ki si medsebojno ne nasprotujejo, temveč pojasnjujejo odločitev in omogočajo njen preizkus3. Ugotovitev sodišča, da sodna poravnava predstavlja nekakšen moratorij na plačilo uporabnine, ne predstavlja procesne kršitve, temveč dokazni zaključek, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi proste presoje izvedenih dokazov. Ta ugotovitev tudi ne nasprotuje razlogom iz 29. točke sodbe, saj se ti nanašajo na obdobje pred sklenitvijo sodne poravnave, ki s tožbenim zahtevkom ni zajeto.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nasprotju med izrekom in razlogi iz 35. točke sodbe. Sodišče je v tej točki ugotovilo dve pravno relevantni dejstvi, in sicer, da je tožnica decembra 2015 zamenjala ključavnico in vstopila v hišo, s čimer je izrazila, da na prikrajšanje ne pristaja, ter da je uporabnino zahtevala z dopisom s 5. 2. 2016. Zakaj bi bila odločitev sodišča, da uporabnino prizna šele od zahteve za plačilo dalje, v nasprotju z ugotovitvami iz omenjene točke, iz pritožbe ni mogoče razbrati.

**O pravilni uporabi materialnega prava:**

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno ločilo pravni položaj, ko verzijski zahtevek na plačilo uporabnine zahteva lastnik od nelastnika, od obravnavanega, ko gre za zahtevek med solastnikoma. V tem primeru mora sodišče ravnanja udeležencev presojati predvsem v luči temeljnih načel, kot so načelo izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov in vestnosti in poštenja4. 10. Tožnica zahteva plačilo uporabnine za obdobje po sklenitvi sodne poravnave, s katero sta se stranki dogovorili za razdružitev solastnine s prodajo na javni dražbi in da nepremičnin ne bosta oddali brez soglasja drugega solastnika. Ker ob sklenitvi sodne poravnave ni izrazila želje po souporabi prostorov, prav tako od toženca ni terjala nadomestila za njihovo uporabo, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za čas nepravdnega postopka v svoje prikrajšanje privolila. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ne zahteva njene uporabe, namreč samo po sebi še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve in so pritožbene navedbe o napačni uporabi pravil iz 198. člena OZ neutemeljene.

11. Čeprav pritožnica sodbe ne izpodbija iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na več mestih izpostavlja, da je sodišče spregledalo njeno zahtevo po izročitvi ključev in uporabi nepremičnine, ki jo je toženec preprečeval z neprimernim obnašanjem in grožnjami. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ovrglo njene trditve, da je v obdobju od sklenitve sodne poravnave do zaključka prodaje nepremičnine toženec kupce odganjal in preprečeval prodajo, prav tako tožnica ni izkazala, da bi v tem obdobju nepremičnino skušala oddati ali v njej bivati, ob sklenitvi poravnave niti ni zahtevala ključev. Prepričljiv in življenjski je zato zaključek, da je za čas prodaje pristala na dosedanji način rabe solastnih nepremičnin in v svoje prikrajšanje, še posebej ob upoštevanju sorodstvenega razmerja med strankama, dejstva, da imata različne materialne pogoje za življenje in da ima toženec zdravstvene težave na področju duševnega zdravja, zaradi katerih težje skrbi za zase. Tožničin položaj ni primerljiv s položajem tožnice v zadevi VS RS II Ips 328/2016, zato se nanjo v pritožbi neutemeljeno sklicuje. Vrhovno sodišče je tam obravnavalo primer, ko je bil bivši zakonec do tožnice daljše časovno obdobje nasilen, zato so bile razmere za bivanje nevzdržne in se je bila prisiljena izseliti, pri čemer je takoj po razvezi zahtevala razdružitev solastnega premoženja in s tožbo plačilo uporabnine. V konkretni zadevi pa se je pritožnica iz hiše izselila prostovoljno, ko toženec v njej sploh ni bival (živel je pri partnerki), dalj časa trajajoče nasilje ni bilo ugotovljeno (temveč le posamični konflikti), tožnica pa plačila uporabnine ni zahtevala vse do 5. 2. 2016. 12. Po zaključku nepravdnega postopka zaradi neuspele sodne prodaje nepremičnine je tožnica zamenjala ključavnico ter si s tem zagotovila možnost souporabe nepremičnine. To je storila med toženčevo hospitalizacijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki, ki je trajala 24. 11. 2015 do 4. 1. 20165. Čas zamenjave ključavnice zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti odločilen trenutek, od katerega bi bila tožnica upravičena do uporabnine. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica s svojim zahtevkom lahko uspe šele dneva, ko je toženca pozvala k plačilu, glede na vse navedeno ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in nasprotnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi.

**Sklepno:**

13. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožničinega neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasil. 1 V naravi gospodarsko poslopje, njiva in leseni nadstrešek z garažnim delom. 2 V naravi dvoetažna stanovanjska stavba, dvorišče in pot. 3 Tožnica pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti ne uveljavlja. 4 Primerjaj sodbi VS RS II Ips 126/2014, II Ips 90/2017. 5 Iz dopisa UPK izhaja, da je bil tožnik sprejet na oddelek pod posebnim nadzorom 24. 11. 2015 in od tam ni imel izhodov do 2. 12. 2015, nato pa se je zdravil na odprtem oddelku do 4. 1. 2016.