Jedro

Sodišče, ki odloča o zahtevi za obnovo postopka, presoja primernost novih dejstev in novih dokazov z vidika vplivanja na že izrečeno pravnomočno sodbo, ne ocenjuje pa njihove verodostojnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom II Ks 81809/2010 z dne 14. 12. 2010 po prvem odstavku 412. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka in tudi predlog za začasno ustavitev izvršitve kazni oziroma njeno odložitev do pravnomočno končanega postopka z obnovo. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 81809/2010 z dne 11. 2. 2011 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz „vseh dovoljenih razlogov“. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni prvostopenjski in drugostopenjski sklep tako, da obsojenčevi zahtevi za obnovo postopka ugodi, ali da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču zgolj preklic prvotne izjave mladoletnega oškodovanca, ki se je vrnil iz rejniške družine domov, ne more biti okoliščina, zaradi katere bi obsojenec utegnil biti oproščen ali obsojen po milejšem zakonu. Zahteva tudi nima prav, da je sodišče ocenjevalo dokaze. Navedbe o oškodovančevi spremembi izpovedbe same zase ne morejo pomeniti nujno dovolitve obnove, saj je tako izjavo potrebno vrednotiti s stališča, ali bi lahko vplivala na dokazno oceno sodišča in glede krivdoreka obsojencu. Takšno oceno je sodišče opravilo pravilno, predvsem pa sta sodišči pravilno ugotovili, da izpovedba oškodovanca, kakršnakoli je že bila, ni edini dokaz.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki v izjavah zavračata stališče vrhovnega državnega tožilca.

6. Obsojenčev zagovornik je zahteval obnovo tega pravnomočno končanega kazenskega postopka iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Obnovitveni razlog iz 1. točke navedenega člena je utemeljil z okoliščinami, da je za odločitev sodišča bila bistvena izpovedba mladoletnega A. A., ki sedaj v pisni izjavi preklicuje vse svoje navedbe oziroma izjave v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obsojen J. B. Ne glede na določbo 1. točke 410. člena ZKP, po kateri je potrebno krivo pričanje dokazovati s pravnomočno sodbo, česar zaradi starosti obeh oškodovancev ni mogoče storiti, ocenjuje, da so ob upoštevanju izjave A. A. dani pogoji za obnovo kazenskega postopka. V zahtevi za obnovo zagovornik navaja, da je tudi podan obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, pri čemer ne opredeli novih dejstev in novih dokazov, temveč predlaga, da se v okviru obnovljenega postopka prebere izjava A. A., po potrebi ponovno zaslišita oba oškodovanca ter odredi drugi izvedenec, ki bo „postavil“ nevtralno mnenje o morebitni travmatiziranosti oškodovancev in razjasnil ostale okoliščine.

7. S pravnomočnim sklepom je sodišče zavrnilo zahtevo za obnovo tega kazenskega postopka. Kot je razvidno iz obrazložitve obeh izpodbijanih sklepov, je sodišče zaključilo, da je bila v pravnomočno končanem kazenskem postopku presoja verodostojnosti izpovedb obeh oškodovancev ter ugotavljanje znakov njune travmatiziranosti že ugotovljena. V ostalem je sodišče sklepalo, da morebitno ponovno zaslišanje oškodovancev in izjava mladoletnega A. A., da je v postopku podal lažno izjavo, ne bi privedli do drugačne odločitve oziroma spremembe obsodilne sodbe v korist obsojenca ter za takšen zaključek navedlo razloge.

8. Vložnik zahteve kršitev zakona ni konkretno opredelil, iz obrazložitve izhaja očitek nižjima sodiščema, da sta v postopku odločanja o obnovi prekoračili pooblastila, ker da sta presojali dokazno vrednost izjave mladoletnega A. A. in sta s tem prevzeli vlogo sodišča, ki bi o zadevi odločalo v obnovljenem kazenskem postopku. Sodišči sta tudi zmotno sklepali, da predlagani dokaz z zaslišanjem novega izvedenca pomeni zavzemanje za ponovno in drugačno oceno v rednem postopku zbranega dokaznega gradiva, saj je odreditev drugega izvedenca povezana z novo okoliščino, in sicer z izjavo enega od oškodovancev. V sklepnih navedbah vložnik zahteve, ob očitku, da se sodišči nista ukvarjali z ugotavljanjem pogojev za obnovo, ponovi trditev o nedovoljenem sprejemanju dokaznih zaključkov v izpodbijanih sklepih.

9. Po določbi 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se pravnomočno končan kazenski postopek obnovi v obsojenčevo korist, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini, ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Okoliščina, da je priča po krivem izpovedala, mora praviloma biti izkazana s pravnomočno sodbo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1. Ta okoliščina se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi samo v primerih, v katerih iz kakršnegakoli razloga, kazenski pregon zoper pričo ni mogoč (drugi odstavek 410. člena ZKP). Zato gola naknadna izjava priče, da je po krivem izpovedala ne zadostuje, četudi je dana pred sodiščem. Zahtevi je sicer pritrditi, da kazenski pregon zoper mladoletnega A. A. ni mogoč in da v taki situaciji odpade dokazovanje s pravnomočno sodbo, vendar za dokazanost oškodovančeve krive izpovedbe ni dovolj njegova pisna izjava. Zato je treba krivo pričanje dokazovati oziroma dokazati z drugimi dokazi, kot na primer z zaslišanjem prič in drugimi primernimi dokaznimi sredstvi, ki jih mora navesti vložnik zahteve za obnovo. V slednji niso navedeni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče, ob dani pisni izjavi oškodovanega A. A. ugotoviti, da je po krivem izpovedal v končanem kazenskem postopku. Odločanje o tem, ali se na podlagi tega obnovitvenega razloga dovoli obnova ali ne, bi bilo možno šele, ob predhodni ugotovitvi, da gre za krivo izpovedbo, na katero se v odločilni meri opira pravnomočna sodba. Zato že z vidika takšne razlage ni mogoče pritrditi navedbam, s katerimi vložnik zahteve napada zakonitost odločitve sodišč prve in druge stopnje.

10. Kar zadeva obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, je treba poudariti, da nova dejstva in novi dokazi, na katere se opira zahteva za obnovo, morajo biti novi po svojem bistvu in vsebini, in ne tista dejstva in dokazi, ki so bili že izvedeni in ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahteva za obnovo kazenskega postopka ni povsem jasno opredelila novih dejstev in novih dokazov, vendar iz zahteve za varstvo zakonitosti sledi (četrti odstavek na 2. strani zahteve, listovna št. 448), da se sklicuje na zatrjevanje oškodovanca, da obsojenec sploh ni ravnal tako, kot se mu je s sodbo očitalo, ter da je dotedanje izjave podal na podlagi prisile in zaradi strahu pred rejnico in na obstoj lastnoročno napisane izjave mladoletnega A. A. Toda ta dejstva se nanašajo predvsem na oškodovančevo krivo izpovedbo, ki je podlaga za odločanje o dovolitvi obnove ob že navedenih pogojih. Po drugi strani sodišče vselej presoja primernost novih dejstev in novih dokazov in ugotavlja, ali samostojno ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnejo povzročiti oprostitev obsojenca, ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu (3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). V bistvu sta nižji sodišči s tega vidika presodili izjavo mladoletnega oškodovanca A. A. in tudi predlog za zaslišanje drugega izvedenca psihološke oziroma psihiatrične stroke. Takšna presoja ne pomeni oceno verodostojnosti dokazov, temveč vrednotenje z vidika vplivanja na že izrečeno pravnomočno sodbo ob upoštevanju njihove vsebine. Pri tem ni odveč opozoriti, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Iz teh razlogov zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno očita sodišču, da je postopalo nezakonito, ker da je ocenjevalo dokaze.

11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo zagovornikovo zahtevo (425. člen ZKP) in odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).