Jedro

Poimenovanje, kot ga je uporabil odstopnik terjatve, to je, da „preklicuje pogodbo“ bi bilo mogoče uvrstiti le med enostranski odstop od pogodbe, do katerega pa ima pogodbena stranka pravico le, če izkaže, da druga stranka svoje obveznosti ni izpolnila (103. člen OZ).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek v točki II izpodbijane odločbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti 4.153,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti 1.259,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 3.1.2013, v celoti v veljavi, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni plačati znesek 71.139,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2012 dalje do plačila. Poleg tega ji je dolžna plačati še 36,00 EUR izvršilnih stroškov in 5.403,16 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navedla, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen, ker je tožeča stranka zaobšla zakon s tem, da je najprej temeljila svoj zahtevek na verodostojni listini – izpisku odprtih postavk, potem pa ga je v dopolnitvi tožbe oprla zgolj na pogodbo o odstopu terjatev. Izterjave terjatve ne bi mogla pričeti z vložitvijo predloga za izdajo sklepa na podlagi verodostojne listine, ker pogodba ni verodostojna listina. Ker se sodišče do tega ugovora ni opredelilo je sodba neobrazložena. Pritožba očita sodišču tudi, da se ni opredelilo do toženčevih navedb, da je očitno tožeča stranka vedela za težko finančno stanje družbe V. d.o.o., saj je dan po sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatev št. (v nadaljnjem besedilu: Pogodba o odstopu terjatev) sklenila s to družbo pogodbo o solidarnem poroštvu, s katero se je V. d.o.o. kot porok in plačnik zavezala plačati dolgovani znesek, če tožeča stranka ne bi dobila plačila od tožene stranke. Ker se sodišče do tega ugovora ni opredelilo, je s tem storilo kršitev in 14. odstavka 339. člena ZPP (najverjetneje pravilno: 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje je pritožba poudarila, da je pritožnik skušal dokazati, da je bila tožeča stranka seznanjena o preklicu pogodbe o odstopu terjatve s strani družbe V.G. d.d., kar je po mnenju pritožbe ključno za razjasnitev resničnega dejanskega stanja. O teh dejstvih je predlagal zaslišanje župana F.M., direktorja občinske uprave pri toženi stranki in direktorja V.G. d.d. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, zavrnilo je zaslišanje vseh predlaganih prič in tudi priče R.D., ki ga je predlagala za zaslišanje tožeča stranka. Sodišče se je omejilo „zgolj na tehtanje o zaslišanju pravdnih strank“ in navedlo, da z izjavami zaslišanih strank dejstvo opravljenega obvestila še ne bi bilo dokazano, za pričo A.M. pa je navedlo, da dejansko stanje ne bi bilo nič bolj razjasnjeno. Pritožba ponovno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka, kar je pritožnik uveljavljal že na naroku za glavno obravnavo. Sodišče se tudi ni opredelilo do predlaganega zaslišanja Ml.A., ki bi vedel izpovedati o medsebojnih pogovorih z direktorjem tožeče stranke ter o pogovorih s predstavniki tožene stranke. Šele z zaslišanjem vseh prič bi sodišče lahko dobilo vpogled v resnično dejansko stanje; ker pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, je to pripeljalo tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper stroškovno odločbo in navedla, da sodišče zgolj navaja, da so tožeči stranki nastali stroški postopka po priloženem stroškovniku, tega pa ni specificirala, zaradi česar se ne more preveriti. Priznalo pa je tožeči stranki tudi povračilo stroškov postopka v zvezi s predhodno odredbo v višini 1.249,96 EUR, tudi v tem primeru brez obrazložitve. Kot izhaja iz spisa, je pritožnik v postopku predhodne odredbe uspel, stroške iz tega postopka ji je v skladu z načelom uspeha morala povrniti tožeča stranka. Sodišče je prejudiciralo že pravnomočno sprejeto odločitev o povračilu stroškov iz postopkov v predhodni odredbi, kar je očitna kršitev materialnega prava in postopkovnih pravil. Na to pritožbo je odgovorila tožeča stranka, navedla, da temelji na vrsti materialnopravnih zmot, zato je predlagala, da jo sodišče zavrne. Uveljavljala je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba zoper odločitev o glavni stvarni ni utemeljena, utemeljena pa je v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je tožena stranka med postopkom podala ugovor o tem, da naj bi tožeča stranka zaobšla zakon, ker je najprej zahtevek temeljila na verodostojni listini, potem pa je med pravdo zahtevek temeljila zgolj na pogodbi o odstopu terjatev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te navedbe tožena stranka podala v ugovoru zoper sklep o prehodni odredbi, s katerim je izpodbijala, da so podani pogoji o domnevni nevarnosti iz 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da je terjatev tožeči stranki nastala do tožene stranke na podlagi obligacijskega razmerja, to je pogodbe o odstopu terjatve, katera je bila tudi osnova za sestavo knjigovodske listine o tem poslovnem dogodku. To knjigovodsko listino je tožeča stranka nato povzela v izpisku iz overjenih poslovnih knjig, kar je v skladu s 23. členom ZIZ in drugim odstavkom 431. člena ZPP verodostojna listina. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti trditvam pritožnika, da je tožeča stranka s takšnim začetkom sodnega postopka zaobšla zakon.

Tožeča stranka je svojo tožbo temeljila na Pogodbi o odstopu terjatev, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila terjatev (od odstopnika V.G. d.d.) do tožene stranke v višini 71.139,05 EUR. To terjatev bi v skladu s pogodbeno zavezo morala tožena stranka plačati tožeči stranki do 15.12.2012. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je med strankama nesporno, da tožena stranka dolga po navedeni pogodbi ni plačala tožeči stranki, ampak družbi V. d.o.o.. Pri tem se je sklicevala na „preklic pogodbe“, ki ga je z dopisom z dne 19.12.2012 (priloga B2) prejela od odstopnika terjatve, to je družbe V.G. d.d.. V tem dopisu je odstopnik navedel, da zaradi nepričakovanega finančno ekonomskega položaja družbe preklicuje pogodbo, ker bi morebitna realizacija sklenjene pogodbe pomenila izpodbojna pravna dejanja po določbah ZFPPIPP, kar bi bilo tudi kaznivo dejanje. Iz takšnega zapisa bi bilo mogoče razbrati, da so nastopile nove okoliščine na strani odstopnika terjatve, ki bi lahko narekovale sporazumno razvezo Pogodbe o odstopu terjatve, seveda če bi vse tri pogodbene stranke s tem soglašale. Če tega sporazuma ne bi mogli doseči, pa bi lahko odstopnik terjatve zahteval (sodno) razvezo pogodbe v skladu s 112. členom Obligacijskega zakonika (OZ), na kar opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

Kot izhaja iz vsebine predmetne zadeve do sporazumne razveze pogodbe o odstopu terjatve ni prišlo, prav tako ni tudi nobenih navedb, da bi odstopnik terjatve sodno izposloval njeno razvezo. Poimenovanje, kot ga je uporabil odstopnik terjatve, to je, da „preklicuje pogodbo“ bi bilo mogoče uvrstiti le med enostranski odstop od pogodbe, do katerega pa ima pogodbena stranka pravico le, če izkaže, da druga stranka svoje obveznosti ni izpolnila (103. člen OZ). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da tožena stranka ni imela nobene materialnopravne podlage, da je v nasprotju s pogodbeno zavezo, ki jo je prevzela s Pogodbo o odstopu terjatve, izpolnila svojo obveznost odstopniku terjatve in ne tožeči stranki, kot prevzemniku terjatve. Pogodba o odstopu terjatve je bila namreč v času, ko se je toženi stranki iztekal rok za izpolnitev obveznosti plačila terjatve, veljavna. Zato bi obveznost iz te pogodbe morala izpolniti prevzemniku terjatve, tožeči stranki. Iz navedenih razlogov je bila odločitev prvostopnega sodišča, da se tožbenemu zahtevku ugodi, in da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki plača znesek terjatve v višini 71.139,05 EUR z nateklimi obrestmi, pravilna. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ob ugotovitvi, da je sodišče dejansko stanje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, vendar je svojo odločitev temeljilo na napačni uporabi materialnega prava, izpodbijano odločitev potrdilo, in sicer ne zaradi tega, ker tožeča stranka s „preklicem pogodbe“ ni bila seznanjena, ampak zaradi tega, ker je bila Pogodba o odstopu terjatve veljavna in jo je tožena stranka dolžna izpolniti.

Ker za predmetno pravdo torej ni bilo odločilno pravno vprašanje, ali je bila tožeča stranka seznanjena s „preklicem pogodbe“, tudi ni bilo potrebno opraviti zaslišanj pravdnih strank in predlaganih prič, kar kot kršitev izpostavlja pritožba. Navkljub temu pa je pripisati, da bi bila sicer, če bi bili dokazni predlogi z zaslišanjem prič in zastopnikov predlagani glede dejstev, ki so za pravdo relevantna, utemeljena pritožbena opozorila o nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni, ki jo je opravilo prvostopno sodišče v zvezi s predlaganimi zaslišanji.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je med stroški, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, priznalo tudi stroške, ki so nastali v zvezi s predhodno odredbo v višini 1.249,96 EUR. Stroške v tej višini je odmerilo pritožbeno sodišče s sklepom, z dne 3.7.2013, s katerim je bil pravnomočno zaključen postopek zavarovanja v tej pravdi, in predstavljajo izdatke, ki jih je imela tožena stranka z neutemeljenim postopkom zavarovanja s predhodno odredbo, naložilo pa jih je v povrnitev tožeči stranki. Pritožba ima torej prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zadevi, o kateri je bilo s sodno odločbo že odločeno. Zato je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremenilo in je stroške postopka izračunalo tako, da je znesek stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zmanjšalo za znesek 1.249,96 EUR. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, da stroškovnik tožeče stranke ni bil specificiran, in da se zato odmerjeni stroški ne morejo preveriti. Tožeča stranka je na naroku, na katerem je bila zaključena glavna obravnava, priglasila stroške, sodišče pa jih je v izpodbijan sodbi odmerilo tako, kot to izhaja iz specificiranega stroškovnika, podanega na zapisnik, in v vlogi tožeče stranke, z dne 1. 2. 2013 (l. štev. 25).

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP), v stroškovnem delu pa jo je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 4.153,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v katerih ni stroškov postopka zavarovanja, odmerjenih s sklepom sodišča (ki je glede na uspeh v postopku zavarovanja tožeči stranki naložilo, da jih povrne nasprotni stranki).

O pritožbenih stroških je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki s pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne 1.259,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo nagrado tožeče stranke, odmerjeno po tar. štev. 3210 ZOdvT. Sodišče ni priznalo tožeči stranki pravice do povrnitve materialnih pavšalnih stroškov, ker so ji bili v tej zadevi že priznani kot strošek prvostopnega postopka.