Jedro

Pravilna je ocena, da reakcije zapustnika, ki je v tožnico vrgel vedro in jo s tem poškodoval, ni moč niti delno opravičiti z njenim ravnanjem (kljub opozorilom naj bi točila preveč vode). Z nasiljem ni dopustno reagirati na nesoglasja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki dosojena odškodnina zniža za 1000 EUR (na 1.800 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, III. točka pa tako, da se zdaj glasi: "Tožnica mora toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 683,30 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženki povrniti 268,70 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo za plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 701,50 EUR, z izpodbijano sodbo pa toženki naložilo, da mora tožnici za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil pokojni J. K., čigar dedinja je toženka, plačati 2.800 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe), toženki pa naložilo, da mora tožnici povrniti 1.023,70 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka sodbe).

2. Proti I. in III. točki sodbe se toženka pritožuje (nad zneskom 500 EUR, pri čemer ne pove, za kateri del ne vlaga pritožbe), in sicer sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je prisodilo 2.300 EUR, sama pa meni, da bi bila primerna odškodnina dvakrat nižja. Sodišču očita, da s tem odstopa od uveljavljene sodne prakse. Zmotna se ji zdi ugotovitev sodišča, da tožnica ni z ničemer prispevala k škodnemu dogodku; meni, da je s tem, ko je izzvala spor z zapustnikom, prispevala najmanj 50 %. Glede strahu pravi, da je bila tožba nesklepčna, ker tožnica ni razmejila trditev za primarni in sekundarni strah in ni podala trditev o nastanku in trajanju strahu. Ni izkazano, da je trpela nekaj minut, dogodek ni trajal tako dolgo, šlo naj bi za kratkotrajen strah nizke intenzitete. Nadalje, ni utemeljena odločitev, da mora plačati zakonske zamudne obresti od 19.05.2014, ko je bil vložen premoženjskopravni zahtevek, ampak šele od vročitve zahtevka obdolžencu oziroma njej. Pritožnica graja tudi stroškovno odločitev, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnica propadla s 50% svojega zahtevka tako po temelju, kot po višini.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo prispevka tožnice k škodnemu dogodku (1. odst. 171. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), in sicer da je izzvala spor z zapustnikom tako, da je trmasto točila vodo iz hidroforja, čeprav jo je zapustnik opozoril, da mora varčevati z vodo. Pravilna je ocena, da reakcije zapustnika, ki je v tožnico vrgel vedro in jo s tem poškodoval, ni moč niti delo opravičiti z njenim ravnanjem (kljub opozorilom naj bi točila preveč vode). Z nasiljem ni dopustno reagirati na nesoglasja.

7. Neutemeljen je tudi očitek o nesklepčnosti tožbe glede pretrpljenega strahu. Tožnica je v tožbi navedla, da je trpela strah ob dogodku in za ta tim. primarni strah je odškodnina tudi prisojena. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost dejanskih ugotovitev o intenzivnosti in trajanju strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je strah trajal nekaj minut in je tožnici odmerilo odškodnino iz tega naslova v znesku 500 EUR, obstoj sekundarnega strahu pa ni bil ugotovljen. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je glede na potek dogodka morebitni strah oškodovanke trajal kvečjemu le nekaj sekund. Tožnica je utrpela sicer kratkotrajen, a zadosti intenziven strah, ki ga je povzročilo nasilje zapustnika, kar je dokazano z njeno izpovedbo in glede na nesporen potek dogodka (prepir zaradi vode, vrženo vedro).

8. Prvostopenjsko sodišče pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer 179 čl. OZ, ki v 2. odst. sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je tim. satisfakcija, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. 9. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejstva v zvezi s tožničinimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi, saj se je v celoti oprlo na objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Navedeni kriteriji in sodna praksa pa ne dopuščajo prisoje tako visokega denarnega za zelo lahko telesno poškodbo, ki ni povzročila hudih bolečin, pa tudi bolečinsko obdobje srednje in blage intenzitete je bilo relativno kratko. Glede višine odškodnine za bolečino in nevšečnosti med zdravljenjem zato pritožnica utemeljeno opozarja, da gre za zelo lahek primer, in da je tožnica močno pretiravala s prikazovanjem obsega telesnih bolečin. Sodišču utemeljeno očita odstop od sodne prakse. Tožnica je utrpela poškodbe, ki se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvrščajo med zelo lahke (udarnina in odrgnina 3., 4., in 5., prsta desne roke ter udarnina in odrgnina desne podlahti). Sodišče je ugotovilo, da je le ob samem škodnem dogodku trpela zmerne bolečine oziroma bolečine srednje intenzitete, lažje bolečine pa največ 10 do 14 dni. Kot nevšečnosti zdravljenja je tožnica trpela predvsem nošenje opornice 10 dni in 4-kratni pregled pri osebnem zdravniku. Zdravljenje je potekalo brez zapletov. Ugotovljeno je, da vse ostalo zdravljenje ni bilo posledica škodnega dogodka, ampak prejšnjih poškodb. Znesek 2.300 EUR je glede na obseg ugotovljenih bolečin in nevšečnosti ter primerljive primere previsoka odškodnina. V povsem primerljivih primerih (II Ips 434/95, II Ips 645/92, II Ips 284/98) je sodišče za nepremoženjsko škodo iz naslova udarnin rok prisodilo eno do dve neto povprečni mesečni plač. Ob upoštevanju okoliščin tožnice, kot tudi načela objektivnosti, je bilo treba odškodnino znižati za 1.000 EUR, tako da znesek celotne prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode znaša 1.800 EUR (1.300 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 500 EUR za strah), kar daje 1,8 povprečne neto plače. Višja odškodnina ne bi bila združljiva z njenim namenom, ker bi šla na roke obogatitvenim težnjam.

10. Tek obresti je določen pravilno in zakonito, od 19. 5. 2014, ko je bil vložen premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku. Po 2. odst. 299. čl. OZ, pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnica začela postopek proti zapustniku in od tega dne ji pripadajo zamudne obresti. Toženka kot dedinja po zapustniku je v trenutku njegove smrti vstopila v vsa zapustnikova pravna razmerja in zamudne obresti ne tečejo zanjo posebej, ker na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva nadaljuje zapustnikov procesni položaj.

11. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se odškodnino za nepremoženjsko škodo zniža za 1000 EUR in se tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrne. V preostalem delu je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ter sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

12. Na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče je razdelilo stroške postopka na podlagi uspeha v pravdi. Tožnica je uspela s 24 % (od zahtevanih 7.454,53 EUR je uspela s 1.800 EUR). Pritožnica namreč pravilno opozarja, da v konkretnem primeru ni nobenega razloga, da bi se posebej vrednotil uspeh po temelju, saj je bil ta praktično v celoti podan s pravnomočno kazensko sodbo in zaradi tega v pravdi z dokazovanjem niso nastali nobeni posebni stroški. Stroški tožnice, do katerih je upravičena, in ki jih je sodišče odmerilo v višini 2.199,64 EUR, ob upoštevanju uspeha znašajo 527,91 EUR. Stroški toženke znašajo 1593,70 EUR za prvostopenjski postopek, kar pri upoštevanju uspeha v pravdi (76 %) znaša 1211,12 EUR. Iz naslova stroškov za prvostopenjski postopek je torej tožnica dolžna povrniti toženki 683,30 EUR pravdnih stroškov. Stroški postopka toženke na drugi stopnji znašajo 618,15 EUR (180 EUR taksa za pritožbo, pritožba 400 točk 183,60 EUR, posvet s stranko 22,95 EUR, administrativni stroški 5,05 EUR, vse povečano za 22% DDV). Glede na uspeh toženke na drugi stopnji (izpodbijala je 2.300 EUR od prisojenih 2.800 EUR, uspela pa s 1.000 EUR) v višini 43,47%, jo to upravičuje do 268,70 EUR pritožbenih stroškov. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).