Jedro

Tako trditveno kot dokazno breme z dokazovanji izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Ker revident v reviziji ni izkazal nobenega izmed razlogov iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi lahko bili podlaga za dovolitev revizije, v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 368/2008-6 z dne 1.4.2008, je tožnik 12.5.2008 vložil revizijo. Navaja, da ima izpodbijana odločitev „zanj hude premoženjske posledice v obliki denarne izgube, okoli 300.000 EUR, vrednost spora preko 20.000 EUR pa je izkazana tudi s tem, da bi glede na manjvrednost nepremičnine, samo za A. prejel obveznice SOD d.d. v višini preko 130.000 EUR“.

Revizija ni dovoljena.

Z navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki jo revident izpodbija, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za kulturo z dne 29.1.2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine Vile ..., do 2/8 podržavljene B. in do 3/8 podržavljene A. Zahteva je bila zavrnjena zaradi zamude prekluzivnega materialnega roka iz 64. člena ZDen.

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena: če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR; če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko.

V obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti, zato določba 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (vrednostni pogoj), v tem primeru ne pride v poštev. Revident v reviziji ne zatrjuje konkretno in določno, katere okoliščine so podane, da bi lahko revizija bila dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (pomembno pravno vprašanje, odstop od sodne prakse), prav tako ne navaja nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi konkretno utemeljil zelo hude posledice (kar je revizijski razlog po 3. točki navedene določbe ZUS-1). Le zatrjevanje o denarni izgubi, ne da bi bila ta trditev še dodatno pojasnjena in konkretizirana ter podprta z dokazi, še ne more pomeniti kategorije zelo hudih posledic za tožnika.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme z dokazovanji izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Ker revident v reviziji ni izkazal nobenega izmed razlogov iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi lahko bili podlaga za dovolitev revizije, v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.