Jedro

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala v posledici izvršitve izpodbijanega sklepa, ni izkazal. Izvršitev izpodbijanega sklepa torej pomeni izvršitev tožniku s sklepom naložene obveznosti (predložitev poslovne dokumentacije). Tudi ob prisilni izvršitvi tega sklepa (npr. na načine s prisilitvijo) torej ne bi prišlo do položaja, v katerem tožnik ne bi mogel več opravljati dejavnosti kolektivne organizacije (146. člen ZASP), zato ob tem zatrjevana premoženjska škoda - zaradi neuveljavljanja pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic – imetnikom oziroma tožniku ne bi nastala. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja, ki mora biti po določbah 32. člena ZUS-1 izpolnjen, da bi sodišče moglo odločiti o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa, tj. da bi mu z izvršitvijo tega sklepa nastala težko popravljiva škoda.

Pravne posledice, na kakršne tožnik opira trditve o premoženjski škodi, tj. neuveljavljanje pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic po kolektivni organizaciji, bi (lahko) nastale le iz odločbe, s katero bi bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je 23. 10. 2014 vložil tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad), v katerem je ta: (1) ugotovil, da je tožnik kršil določbo drugega odstavka 162. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko na obrazloženi pisni zahtevi z dne 15. 5. 2014 in 29. 5. 2014 uradu ni posredoval poslovne dokumentacije v zvezi z opravljanjem administrativno – tehničnih poslov kolektivne organizacije in (2) odredil tožniku, da mora v roku 5 dni odpraviti ugotovljeno kršitev tako, da uradu v izvirniku ali kopiji posreduje naslednjo poslovno dokumentacijo z vso razkrito vsebino in celotnim besedilom: Pogodbo o sodelovanju PERCEPCIJA 01-2013, sklenjeno 12. 2. 2013 med tožnikom in A. d.o.o., ... Tožnik v tožbi navaja, da se določbe 162. člena ZASP o nadzoru ne morejo nanašati na pogodbe, s katerimi tožnik angažira tretje osebe za opravljanje svojih poslov v njegovem imenu in za njegov račun. Je zasebni zavod in nalog kolektivnega upravljanja avtorskih pravic ne opravlja po javnem pooblastilu. Urad po njegovem mnenju lahko preverja izpolnjevanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podelitev in ohranitev dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ter morebitne druge pogoje, ki pa morajo biti vsi zakonsko predpisani, in v obsegu, kot so ti pogoji potrebni za ohranitev dovoljenja ter na način, kot to določa zakon. Tožnik dalje navaja, da svojih pristojnosti ni prenesel na tretjo osebo, ampak je za izvedbo dela opravil, ki jih mora opraviti v postopku uveljavljanja pravic in delitve zbranih honorarjev in nadomestil, najel kvalificirane zunanje izvajalce, pri čemer pa pogodbe, sklenjene z njimi, vsebujejo tudi določila, razkritje katerih bi predstavljalo razkritje poslovnih skrivnosti in know-howa teh izvajalcev, za razkritje katerih pa tožnik nima dovoljenja svojih pogodbenih partnerjev, urad pa ne izkazanega pravnega interesa in tudi ne pravne podlage za pridobivanje teh podatkov. Ne glede na to, da je v drugem odstavku 162. člena ZASP določeno, da ima urad pravico samo vpogledati v dokumente ter ne glede na to, da tožnik na tretjo osebo ni prenesel nobene od svojih pristojnosti, ampak gre samo za dogovor o izvedbi posameznih opravil in procesov pri tožniku v imenu in za račun tožnika, kar je tožnik uradu večkrat pojasnil, je temu posredoval prepise pogodbe s svojim poslovnim partnerjem, v kateri pa je tiste dele, ki glede na vsebino obrazložitve zahteve v pozivu urada niso bili relevantni, zakril. V zvezi z obrazložitvijo urada, da naj bi ugotavljal obseg prenosa administrativno-tehničnih poslov, tožnik navaja, da ZASP omejitev glede obsega prenosa teh poslov ne podaja, obseg prenosa pa je urad tudi lahko ugotovil preko dokumentov, ki ter kot so mu bili posredovani. Glede na povedano je tožnik svoje obveznosti, ki zanj izhajajo iz ZASP, v celoti izpolnil. Zato je ugotovitev v izpodbijanem sklepu o tem, da naj bi kršil določbe drugega odstavka 162. člena ZASP, nepravilna, izpodbijani sklep pa nezakonit. Urad pa ob ugotovitvi, da naj bi tožnik kršil določbe drugega odstavka 162. člena ZASP, izrecno še opozarja, da lahko tožniku odvzame dovoljenje, če ta večkrat krši določbe ZASP. Tožnik dalje navaja, da upravlja pravice za več milijonov tujih in domačih imetnikov pravic, za katere je zbral in za delitev doslej pripravil več milijonov EUR honorarjev in nadomestil. Ker se pravica do primernega nadomestila za javno priobčitev fonogramov iz prvega odstavka 130. člena ZASP in pravica do nadomestila za privatno in drugo lastno kopiranje na podlagi 147. člena ZASP lahko uveljavljata le kolektivno, individualni imetniki teh pravic na podlagi drugega odstavka 151. člena ZASP ne morejo uveljavljati pravic individualno. Zaradi odločb o tem, da naj bi tožnik kršil določbe ZASP, pred tem sodiščem že tečejo postopki, urad pa pospešeno izdaja še nove odločbe z ugotovitvami kršitev ZASP, tako tožniku kot drugim kolektivnim organizacijam, pri čemer je sedanja direktorica urada na predstavitvenem sestanku članom Sveta za avtorsko pravo povedala, da je treba kolektivno upravljanje v RS reformirati in da „bi bilo najbolje vsem kolektivnim organizacijam odvzeti dovoljenje in začeti znova“. Celotno ravnanje urada je torej naperjeno k realizaciji navedene ideje. Glede na neposredno izvršljivost odločb urada bo ob morebitnem odvzemu dovoljenja za kolektivno upravljanje tožniku nastala imetnikom pravic nepopravljiva škoda, ki bo za vsako leto neuveljavljanja pravic znašala nekaj milijonov EUR. Tožnik pri tem opozarja, da ima kolektivna organizacija glede na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008 naravo kolektivnega avtorja z vsemi značilnostmi avtorja, ki vsa dejanja in posle opravlja za račun avtorjev (in imetnikov sorodnih pravic) in v njihovem kar najboljšem interesu, vendar to počne v svojem imenu, kar pomeni, da bo navedena škoda nastala tožniku. Tožnik opozarja še na odločbo tega sodišča I U 1056/2010 z dne 10. 5. 2011, v kateri naj bi to sodišče zavzelo stališče v zadevi, ki je bila glede oprave nadzora še veliko bolj pomembna, kot pa je pregledovanje pogodb, zaradi katerih teče ta postopek. V dokazne namene tožnik predlaga: vpogled v vpisnik tega sodišča glede postopkov v zvezi z odločbami, v katerih naj bi bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil ZASP; pridobitev upravnega spisa v zadevi; zaslišanje članov B.: C.C. D.D. E.E. in F.F.; vpogled v sodni odločbi, na kateri se je tožnik skliceval v tožbi; vpogled v vpisnik sodišča glede postopkov kolektivnih organizacij G., H. , I. in J. v zvezi z odločbami, s katerimi naj bi navedeni kršili ZASP. Tožnik sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo ter po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Glede na navedbe v tožbi tožnik sodišču predlaga, naj do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Upravni spor po izvršitvi tega nezakonitega sklepa namreč ne bo imel več nobenega pomena.

Toženka v odgovoru na zahtevo za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa navaja, da z izvršitvijo tega sklepa tožniku ne bo nastala nobena škoda. Tožnik podaja v tožbi le pavšalne navedbe, iz katerih pa ne izhaja, da bi v zvezi z izpodbijanim sklepom lahko nastala kakršnakoli škoda. Nastanka škode zaradi izdaje izpodbijanega sklepa pa tožnik niti ne zatrjuje. Posledica izvršitve izpodbijanega sklepa ne bo odvzem dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic tožniku. Urad lahko kolektivni organizaciji dovoljenje odvzame v primerih, kot jih določa drugi odstavek 162.a člena ZASP. Ali bo tožniku dovoljenje v prihodnosti odvzeto, pa je bodoče negotovo dejstvo. Poleg tega je tožnik tisti, od katerega je odvisno, ali mu bo dovoljenje zaradi večkratnih kršitev ZASP odvzeto. Morebitna škoda zaradi odvzema dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic bi lahko nastala šele z izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja, kar pa ni predmet tega spora. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sklepih I U 776/2009 in I U 1488/2014, ki sta bila potrjena s sklepoma Vrhovnega sodišča I Up 231/2009 in I Up 333/2014. Škoda, ki bi zaradi odvzema dovoljenja tožniku nastala, pa tudi ne bi bila tožnikova škoda, saj stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 606/2007 napačno razlaga. Kolektivna organizacija namreč opravlja svojo dejavnost v svojem imenu in za račun avtorjev (prvi odstavek 146. člena ZASP), ves prihodek iz svoje dejavnosti pa mora nameniti za avtorske honorarje imetnikov pravic in za pokrivanje stroškov poslovanja (prvi odstavek 153. člena ZASP). Izvršitev izpodbijanega sklepa tudi ne bo v ničemer ogrozila delitve že zbranih sredstev. Tožnik tako s tožbenimi navedbami ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na to, da bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožniku nastala škoda, ki je težko popravljiva, kar pa je temeljni pogoj za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Meni, da posredovanje poslovne dokumentacija v okviru izvršitve izpodbijanega sklepa, tudi če bi šlo za podatke, ki so poslovna skrivnost, ne bi predstavljajo neupravičenega razkritja poslovnih skrivnosti. Urad je dolžan varovati zaupne podatke in pri tem upoštevati relevantno zakonodajo. Sicer pa Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) določa, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in kateri se kot taki ne morejo določiti. Kazenski zakonik pa v zvezi s kaznivim dejanjem izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti kot listine in podatke, ki štejejo za poslovno skrivnost, šteje med drugim le take, ki so tako pomembni, da bi z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice. Podatki, ki jih je od tožnika zahteval urad, vsekakor so relevantni. Toženka pa tudi meni, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, da s tem ne bi bila prizadeta javna korist, kajti postopek nadzora, ki ga vodi urad, se vodi v javnem interesu zaradi varstva interesov imetnikov pravic, katerih pravice (obveznosti) upravlja tožnik. V javno korist je, da kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z ZASP, navedeno pa se lahko doseže le z doslednim izvajanjem nadzora nad njenim poslovanjem. Toženka navedbe v odgovoru opira na tam navedene sodne odločbe Upravnega ter Vrhovnega sodišča RS. Sodišču predlaga, naj zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so podani pogoji za meritorno obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je tožba popolna in pravočasna, izpodbijani sklep pa je upravni akt iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ga je tožniku kot naslovljencu v okviru svojih pristojnosti po prvem odstavku 162.a člena ZASP izdal urad. Zoper take sklepe po petem odstavku 162.a člena ni dovoljena pritožba, mogoča pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča upravno sodišče na svojem sedežu. Sodišče ugotavlja, da ni podan tudi noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega bi zahteve za izdajo začasne odredbe ne bilo mogoče meritorno reševati.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku tega člena, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da - ob tem ko tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka - začasno odredbo zakon določa kot institut, ki v času postopka pred sodiščem preprečuje ravnanja, ki bi povzročila, da tožniku že med sodnim postopkom nastane težko popravljiva škoda oziroma ki bi izničila tožnikov morebitni poznejši uspeh v postopku, tako da sodno varstvo ne bi bilo več ne učinkovito in ne smiselno. Glede na to bi moral tožnik v zahtevi kot temeljni vsebinski pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe – s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega akta (začasno) do odločitve o tožbi - izkazati (na stopnji verjetnosti), da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tožnik kot težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo zatrjuje premoženjsko škodo, ki bi na leto znašala več milijonov EUR, ter bi nastala, če bi mu bilo odvzeto dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, zaradi neuveljavljanja pravic, in sicer imetnikom pravic (ker je po določbah ZASP upravljanje teh pravic obvezno kolektivno) oziroma njemu kot kolektivnemu avtorju, ki dejanja in posle opravlja sicer za račun avtorjev in imetnikov sorodnih pravic, vendar pa v svojem imenu (v zvezi s čemer se tožnik sklicuje na stališče v sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008). Pri tem pa tožnik verjetnost nastanka zatrjevane premoženjske škode opira na navedbe, da so mu bile odločbe z ugotovljenimi kršitvami določb ZASP že izdane, tak je tudi predmetni izpodbijani sklep, urad pa naj bi odločbe o kršitvah kolektivnim organizacijam pospešeno še izdajal, zaradi večkratnih kršitev določb ZASP pa urad kolektivni organizaciji lahko odvzame dovoljenje za upravljanje avtorskih pravic (na kar je urad tožnika opozoril tudi v izpodbijanem sklepu).

Po presoji sodišča pa tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala v posledici izvršitve izpodbijanega sklepa, ni (verjetno) izkazal. Z izpodbijanim sklepom je namreč tožniku naloženo, da mora uradu v roku 5 dni posredovati (s celotno razkrito vsebino) pogodbo, ki jo je dne 12. 2. 2013 sklenil z gospodarsko družbo Dean trgovina in storitve d.o.o. Ljubljana (po ugotovitvah urada zaradi opravljanja administrativno – tehničnih poslov kolektivne organizacije oziroma po navedbah tožnika zaradi izvedbe dela opravil, ki jih mora kot kolektivna organizacija opraviti v postopku uveljavljanja pravic in delitve zbranih honorarjev in nadomestil). Izvršitev izpodbijanega sklepa torej pomeni izvršitev tožniku s sklepom naložene obveznosti (predložitev poslovne dokumentacije). Tudi ob prisilni izvršitvi tega sklepa (npr. na načine s prisilitvijo) torej ne bi prišlo do položaja, v katerem tožnik ne bi mogel več opravljati dejavnosti kolektivne organizacije (146. člen ZASP), zato ob tem zatrjevana premoženjska škoda - zaradi neuveljavljanja pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic – imetnikom oziroma tožniku ne bi nastala. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja, ki mora biti po prej citiranih določbah 32. člena ZUS-1 izpolnjen, da bi sodišče moglo odločiti o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa, tj. da bi mu z izvršitvijo tega sklepa nastala težko popravljiva škoda.

Sodišče dodaja, da bi pravne posledice, na kakršne tožnik opira trditve o premoženjski škodi, tj. neuveljavljanje pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic po kolektivni organizaciji, (lahko) nastale le iz odločbe, s katero bi bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije. Zgolj ugotovitev kršitve določb ZASP v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa (čeprav gre za dokončen in materialnopravno učinkujoč upravni akt), in četudi je po 3. točki drugega odstavka 162.a člena ZASP razlog za odvzem izdanega dovoljenja kolektivni organizaciji večkratno kršenje določb ZASP, ter četudi naj bi tožniku že bile izdane odločbe, v katerih naj bi urad ugotovil kršitve določb ZASP, pa ne more povzročiti takih pravnih posledic, torej da tožnik na podlagi izdanega dovoljenja ne bi mogel (več) upravljati pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic in da bi zaradi neuveljavljanja teh pravic nastala zatrjevana premoženjska škoda. Zato je sodišče presodilo, da tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji za odločitev o zadržanju pravnega učinkovanja 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, kolikor je smiselno tako zahtevo tožnik podal, kajti izrecnega takega predloga v zahtevi ni.

Sodišče vprašanj morebitne prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank kot nepotrebnih ni presojalo, saj je ugotovilo, da za izdajo začasne odredbe že ni izpolnjen pogoj težko popravljive škode.

Po povedanem je sodišče zaradi neizpolnjenih pogojev, določenih v drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, zahtevo za izdajo začasne odredbe moralo zavrniti.

ZUS-1 v 25. členu ne ureja posebej odločanja o stroških postopka pred odločanjem o tožbi. Zato je sodišče odločitev o tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka, povezanih z zahtevo za izdajo začasne odredbe, pridržalo za končno sodno odločbo.