Jedro

Po presoji sodišča je tožnik v zmoti, ko meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka zato, ker mu v danem postopkovnem položaju ni poslalo poziva za dopolnitev tožbe v smeri tožbe zaradi molka organa. Takšnega ravnanja po mnenju Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ne nalaga nobena določba ZUS-1, pa tudi nobena izmed določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 v postopku v upravnem sporu uporabljajo primerno za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Tako po ZPP kot po ZUS-1 je namreč odločitev o tem, ali bo vložil tožbo, kakšne vrste tožbo bo vložil ter kakšne tožbene zahtevke bo uveljavljal, v dispoziciji tožnika. Sodišče, ki vodi postopek v upravnem sporu na prvi stopnji, je skladno z 31. členom ZUS-1 dolžno tožnika pozvati le na takšne dopolnitve tožbe, ki se nanašajo na njeno popolnost ali razumljivost, ne pa na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tožnikovo tožbo zoper 5., 6., 9., 10. in 11. do 22. točko izreka odločbe Upravne enote Domžale z dne 18. 12. 2007 zavrglo; z 2. točko izreka pa tožnikovo tožbo zoper 1. do 4., 7. in 8. ter 23. in 24. točko izreka iste odločbe Upravne enote Domžale zavrnilo. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil o obsegu in načinu denacionalizacije 4/6 premoženja podržavljene X. in Y. v korist pokojnih solastnikov podjetja osebe A., ki je bil solastnik do 3/6 in osebe B., ki je bil solastnik do 1/6, vsakega do njegovega alikvotnega deleža. Tožena stranka je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 5. 6. 2008 na pritožbo denacionalizacijske zavezanke ... ter na pritožbi pravnih naslednikov upravičencev, to je tožnika in osebe Z., izrekla za nične točke 11, 13, 15 in 17 izreka prvostopenjske odločbe, točke 12, 14, 16 in 18 te odločbe pa odpravila ter v celotnem navedenem obsegu zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, prav tako pa je odpravila prvostopenjsko odločbo v točkah 19, 20, 21 in 22, ter tudi v tem obsegu zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v preostalem pa je pritožbi tožnika in osebe Z. zavrnila kot neutemeljeni.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa, ki se nanašajo na 1. točko izreka, to je na sklep o zavrženju tožbe, navaja, da izpodbijana odločba organa prve stopnje, ki je bila z odločbo ministrstva z dne 5. 6. 2008 v točkah izreka v 11, 13, 15 in 17 izrečena za nično, v točkah 12, 14, 16, 18, 19, 20, 21 in 22 pa odpravljena ter zadeva v vsem navedenem obsegu vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek, ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Zato je bilo treba tožbo v tem delu zavreči iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V točkah 5, 6, 9 in 10 izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe pa je bilo odločeno o pravicah osebe B. kot upravičenca do denacionalizacije in ne tožnikovega pravnega prednika osebe A. kot upravičenca. Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo v navedenem obsegu zavrglo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

3. Tožnik vlaga zoper 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa, ki je po svoji pravni naravi sklep o zavrženju tožbe, pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Meni, da je upravičen vložiti tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se tiče točk 11 do 22 izpodbijane prvostopenjske odločbe, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje zaradi ustrezne dopolnitve tožbe. Glede sklepa o zavrženju tožbe v zvezi s točkami 5 in 6 ter 9 in 10 izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe pa meni, da dejstvo, da se vsebina teh točk nanaša neposredno na osebo B. in ne na tožnika, še ne pomeni, da tožnik v tem delu nima interesa za tožbo, ter to utemeljuje. Odločitev o denacionalizaciji v korist enega izmed upravičencev ne more biti pravnomočna, dokler ni pravnomočna odločitev o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo podržavljeno drugemu od njiju. Na obstoj njegovega pravnega interesa ne vpliva, da tožba v tej smeri ni bila jasna, „saj mora sodnik oziroma sodišče na vrsto nepravilnosti paziti po uradni dolžnosti“. Zato tudi glede tega dela izpodbijanega sklepa predlaga, da ga sodišče razveljavi in vrne zadevo tudi v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Prizadete stranke v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorile.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni spora o tem, da upravnega akta, ki je bil med postopkom na drugi stopnji delno izrečen za ničnega oziroma delno odpravljen, v ničnem oziroma odpravljenem delu ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker postopek odločanja o denacionalizaciji v tem delu še ni končan. Pritožnik vidi nezakonitost postopka pri izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje le v tem, da ga sodišče ni pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da bo iz nje razvidno, da glede tega dela denacionalizacijske zadeve uveljavlja molk organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1, ker organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, torej izpodbojno tožbo spremeni v tožbo zaradi molka organa.

7. Po presoji sodišča je tožnik v zmoti, ko meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka zato, ker mu v danem postopkovnem položaju ni poslalo poziva za dopolnitev tožbe v smeri tožbe zaradi molka organa. Takšnega ravnanja po mnenju Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ne nalaga nobena določba ZUS-1, pa tudi nobena izmed določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 v postopku v upravnem sporu uporabljajo primerno za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Tako po ZPP kot po ZUS-1 je namreč odločitev o tem, ali bo vložil tožbo, kakšne vrste tožbo bo vložil ter kakšne tožbene zahtevke bo uveljavljal, v dispoziciji tožnika. Sodišče, ki vodi postopek v upravnem sporu na prvi stopnji, je skladno z 31. členom ZUS-1 dolžno tožnika pozvati le na takšne dopolnitve tožbe, ki se nanašajo na njeno popolnost ali razumljivost, ne pa na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka. Obravnavana pritožba glede zavrženja tožbe zoper 11. do 22. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje pa uveljavlja prav to, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena.

8. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrglo tožbo zoper 5. in 6. ter 9. in 10. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje. Pritožnik ne zanika pravilnosti ugotovive izpodbijanega sklepa, da se navedene točke izreka prvostopenjske odločbe nanašajo na denacionalizacijo premoženja v korist upravičenca osebe Z. in ne v korist tožnikovega pravnega prednika pokojnega osebe A. Pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje torej ne izpodbija, ob takšnem stanju pa je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno oprlo odločitev o zavrženju tožbe v navedenem obsegu na 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Razlogi, ki jih v utemeljitev tožnikovega pravovarstvenega interesa navaja pritožba, so zgolj hipotetični, saj pritožnik ne zatrjuje, da je bil upravičencu osebi Z. z navedenimi točkami izreka upravne odločbe vrnjen večji delež premoženja, kot bi mu po predpisih o denacionalizaciji šel. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo treba njegov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrniti na podlagi prvega odstavka 165. člena in 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.