Jedro

Tožnik je na misiji opravljal nalogo patruljiranja, torej nevarno nalogo, določeno v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, zato je upravičen do razlike med izplačanim in pripadajočim dodatkom za nevarne naloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti 186,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka plačati neto znesek 1.982,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila. Iz tega naslova je zavrnilo za 14,16 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila in višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.982,40 EUR pred 3. 7. 2014 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova dodatka za nevarne naloge plačati neto znesek v višini 813,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila. Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova pred 3. 7. 2014 (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova nadomestila za neizrabljen posebni dopust v Republiki Sloveniji plačati neto znesek 529,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila. Iz tega naslova je zavrnilo za 1,92 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila in višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 529,28 EUR pred 3. 7. 2014 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 852,58 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Navaja, da se pripadniku v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, ki so določeni z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami in le v višini, ki jo predpiše minister z odredbo. Odločba o plači z dne 21. 3. 2013 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne odredbe ministra z dne 5. 10. 2012, ki je za skupino vojaške policije določila 750,00 EUR dodatka za nevarne naloge, kar je bil najvišji odmerjeni znesek v celotnem kontingentu, česar sodišče ni upoštevalo. Tožniku ni mogoče priznati višjega dodatka, kot ga določa vsakokratna odredba. Namen Uredbe je ta, da je treba pri ovrednotenju dodatkov upoštevati zahtevnost dela in posebne pogoje opravljanja dela. Patruljiranje lahko predstavlja povsem rutinsko in manj nevarno nalogo, če je ta naloga izvrševana v manj nevarnem območju delovanja. Drugače pa je, če se ta ista naloga opravlja v poostrenih varnostnih razmerah. Stopnjo nevarnosti posamične naloge je treba zato presojati tudi z vidika določene stopnje nevarnosti na območju delovanja, kar je ovrednoteno z dodatkom za nevarnost (8. člen Uredbe). Tožnik je prejel 600,00 EUR dodatka za nevarnost na območju delovanja, kar glede na razpon dodatka predstavlja šele 2. stopnjo nevarnosti, zato ni upravičen do višje višine dodatka za nevarne naloge.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. V tem sporu gre za presojo, ali je bil tožnik v času od 22. 3. 2013 do 28. 6. 2013, ko je bil na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu, upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, kot mu je bil določen na podlagi odločbe tožene stranke z dne 21. 3. 2013. Tožena stranka mu je v tej odločbi med ostalim določila tudi pravico do izplačila dodatka za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, tožnik pa zatrjuje, da je na misiji dejansko opravljal nevarno nalogo patruljiranja, zato mu po določbi 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) pripada dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. Tožnik zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za nevarne naloge (750,00 EUR mesečno) in pripadajočim dodatkom po dejansko opravljenem delu (1.000,00 EUR mesečno) za obdobje, ko je bil na misiji.

7. Uredba, ki je veljala v času, ko je bil tožnik na misiji, v 3. točki prvega odstavka 9. člena našteva naloge, za katere se pripadniku Slovenske vojske odmeri dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, in sicer za izvajanje nalog: mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta v pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja; zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožba pa tej ugotovitvi ne nasprotuje, da je tožnik na misiji opravljal nalogo patruljiranja, torej nevarno nalogo, določeno v prej citirani določbi Uredbe, zato mu je pravilno priznalo razliko med izplačanim in pripadajočim dodatkom za nevarne naloge.

9. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je bil tožnik v spornem času upravičen zgolj do višine dodatka za nevarne naloge, kot mu je bil določen v odločbi z dne 21. 3. 2013, s katero sta stranki dogovorili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja nalog v tujini. Minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka za nevarne naloge glede na okoliščine, nastale med izvajanjem na mednarodnih operacijah in misijah, vendar po stališču pritožbenega sodišča to pomeni, da se v odločitvi o napotitvi pripadnika na misijo zgolj predvidi, kakšne naloge bo opravljal na misiji, zaradi česar se kasneje v času delovanja misije glede na spremenjene okoliščine predvidena višina dodatka lahko poviša ali zniža. Glede na to je za presojo tožnikovega tožbenega zahtevka pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku dodatek za nevarne naloge za dejansko opravljanje nalog na misiji (tako tudi sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 79/2015 z dne 24. 9. 2015).

10. Pritožba se zavzema, da je treba višino dodatka za nevarne naloge presojati v soodvisnosti od nevarnosti območja, kjer se posamezna naloga opravlja. Tožnik je prejel 600,00 EUR dodatka za nevarnost za območje delovanja po 8. členu Uredbe. Gre za nižjo vrednost tega dodatka (razpon tega dodatka je od 500,00 EUR do 1.200,00 EUR), saj je tožnik deloval na območju, kjer ni tolikšne nevarnosti. Zato je tožnik po stališču pritožbe upravičen do nižjega dodatka za nevarne naloge. Gre za pritožbeno novoto, ki je poleg tega tudi vsebinsko neutemeljena. Uredba namreč ne določa, da se omenjena dodatka izključujeta oziroma da je dodatek za nevarne naloge v kakršnikoli odvisnosti od nevarnosti območja delovanja. Tako tožniku pripada dodatek za nalogo patruljiranja že s tem, da je to nalogo dejansko opravljal. 9. člen in tudi ostale določbe Uredbe namreč ne določajo, da je treba višino dodatka ocenjevati z vidika nevarnosti območja, kjer je bila takšna naloga izvajana.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija del sodbe, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku1. Potrebni stroški tožnika so stroški odgovora na pravno sredstvo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife v višini 250 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času pritožbenega odločanja (0,60 EUR) znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Enako sodba VSRS opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019.