Jedro

Zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se vloži pri ZPIZ-u, ki o zahtevi izda odločbo, šele nato je mogoč socialni spor. Če sodišče upošteva poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po izdaji dokončne odločbe, katere odpravo v socialnem sporu uveljavlja zavarovanec, in ga razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti od datuma po dokončni odločbi ZPIZ dalje, zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. ZPP, saj odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, zato se takšna tožba zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi ter se v tem obsegu tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca, št. 4118904 z dne 29.01.2004 in z dne 14.10.2002, ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od dne 19.02.2002 dalje in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine (1. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 10.03.2004 dalje (2. točka izreka sodbe) ter da bo o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo (3. točka izreka sodbe).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožil toženec iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da lahko sodišče v socialnem sporu meritorno odloči o sporni zadevi le, če ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 1. izreka sodbe tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen, za odločitev pod 2. in 3. točko izreka pa ni imelo pravne podlage in je prevzelo pristojnosti toženca. Poudarja, da bi moralo sodišče presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in ugotoviti, ali je toženec v predhodnem postopku popolno in pravilno ugotovil zdravstveno stanje tožnika glede na dejstva in okoliščine, podane do dokončnosti odločbe. Sodišče presoja dejansko in pravno stanje zadeve po stanju, kot je bilo na podlagi objektivnih medicinskih izvidov ugotovljeno v postopku pri tožencu. Nova medicinska dokumentacija, ki izkazuje drugačno zdravstveno stanje po izdaji dokončne odločbe, je lahko le predmet novega postopka za priznanje pravic pri tožencu. Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 23.05.2006 upoštevala tudi novejšo medicinsko dokumentacijo. Toženec se sicer strinja z ugotovitvami invalidske komisije, vendar meni, da tožnika v času, ko je pri tožencu tekel postopek, ni bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Podrejeno še navaja, da ni pravilna odločitev sodišča v delu, kjer ni samo odločilo o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, saj je za to imelo na voljo vse potrebne podatke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila z odločbo toženca z dne 14.10.2002 tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjena in odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ta odločba je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 29.08.2002, iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19.02.2002 dalje in je zmožen za lažje delo, pri katerem bo menjaval stojo, hojo in sedenje, kjer ne bo dvigal rok, kjer ne bo dvigal ali prenašal bremen nad 10 kg, kjer se ne bo pogosto pripogibal, s polovičnim delovnim časom. Pritožba tožnika zoper odločbo z dne 14.10.2002 je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 29.01.2004, in sicer na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 20.01.2004, skladno s katerim tožnik od dne 19.02.2002 dalje zaradi bolezni ni zmožen za svoje delo hidrotehničnega delavca. V polovičnem delovnem času (štiri ure dnevno) je zmožen za drugo ustrezno lažje delo, pri katerem bo menjaval stojo, hojo in sedenje, kjer ne bo dvigal rok, kjer ne bo dvigal ali prenašal bremen nad 10 kg, kjer se ne bo pogosto pripogibal. Tožnik je v Sloveniji dopolnil 8 let in 11 mesecev pokojninske dobe, v Nemčiji pa 1 leto, 4 mesece in 26 dni, skupno 10 let, 3 mesece in 26 dni pokojninske dobe. Od dne 01.04.2002 dalje je v Nemčiji invalidsko upokojen. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na dopolnilno izvedensko mnenje Invalidske komisije II. stopnje z dne 23.05.2006, iz katerega izhaja, da tožnik od 10.03.2004 zaradi bolezni ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in je pri njem podana I. kategorija invalidnosti, saj je iz novejše medicinske dokumentacije nevropsihiatra, ki ga je izdelal za socialno sodišče v Berlinu z dne 09.06.2004 razvidno, da je bilo omenjeno izvedeniško mnenje izdelano 10.03.2004 in da gre pri tožniku za kronično depresijo s stalnimi somatomorfnimi bolečinami s simptomi strahu, motnjami koncentracije in vzdržljivosti ter somatoformne bolečine hrbtenice zaradi obrabnih sprememb. Toženec se s temi ugotovitvami Invalidske komisije II. stopnje strinja.

V socialnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, in sicer v skladu s 63. in 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1) po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Po določbi 1. odstavka 81. člena sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Skladno z 2. odstavkom istega člena ZDSS-1 pa sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je tako, na podlagi citiranih določb ZDSS-1, v materialnem in procesnem smislu omejen le na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika zato ne more biti predmet presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju predstavljajo novo stanje, ki ga sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati, saj o tem stanju še ni bilo odločeno v predsodnem postopku pri tožencu, ampak je potrebno z vložitvijo nove zahteve pri tožencu sprožiti nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po 2. odstavku 253. člena, ob vložitvi zahteve dne 25.09.2002 in ob dokončnosti odločbe toženca dne 29.01.2004 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se uveljavljajo z uporabo mednarodnih sporazumov odloča na prvi stopnji enota na sedežu zavoda in na drugi stopnji predstojnik zavoda. Po 3. odstavku 259. člena ZPIZ-1 je postopek za uveljavljanje pravic iz zavarovanja uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. To pomeni, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja vedno začne na ustrezno zahtevo, ki se vloži pri tožencu, v sodnem postopku pa se presoja pravilnost in zakonitost izdane odločbe toženca. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za odločitev pod 2. in 3. točko izreka sodbe, saj gre za novo dejansko stanje, ki je obstajalo po dokončnosti odločbe toženca, o katerem pa toženec sploh še ni odločil. Toženec namreč glede stanja na dan 10.03.2004 v postopku, ki je predmet presoje tega socialnega spora, sploh še ni izdal upravnega akta, ki bi ga sodišče lahko (oziroma moralo) presojalo.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca ter na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od dne 19.02.2002 dalje in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zoper ta del sodbe se niti tožnik niti toženec nista pritožila in je postal pravnomočen, zato tudi ni predmet presoje pritožbenega sodišča. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, je potrdilo izpodbijani odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot pravilni in zakoniti. Iz že citirane določbe 81. člena ZDSS-1 ter iz 82. člena ZDSS-1, ki določa postopanje sodišča v primerih, ko tožbenemu zahtevku ugodi, izhaja, da je v socialnih sporih uveljavljeno načelo meritornega sojenja, kar pomeni, da se ob presoji zakonitosti toženčeve odločbe na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloča tudi o vtoževani materialni pravici. Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, delno ali v celoti odpravi nepravilen in nezakonit izpodbijani upravni akt ter meritorno odloči tudi o pravici tožnika. Če sodišče zavrne tožbeni zahtevek, saj ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, nima nobene podlage, da ponovno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, saj je o njej že pravilno in zakonito odločeno.

S tem, ko je sodišče prve stopnje po izdaji dokončne odločbe upoštevalo poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja ter ga z dnem 10.03.2004 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, je ravnalo v nasprotju s 63. in 82. členom ZDSS-1. Zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Iz citiranih določb ZDSS-1 in ZPIZ-1 namreč izhaja, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vloži pri tožencu, ki o zahtevi odloči, šele nato pa je mogoč socialni spor. Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 10.03.2004 dalje, to je po dokončnosti odločb toženca, ne sodi v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in, na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP, sodbo v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavilo ter v tem obsegu tožbo zavrglo.