Jedro

Toženka s tem, ko je medijem posredovala izjave o zdravljenju svoje hčere - o domnevno nestrokovnem posegu tožnika, ni prestopila meje svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in ni s tem nedopustno posegla v tožnikovo čast in dobro ime.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta od tožene stranke v 15 dneh pod izvršbo terjala plačilo odškodnine v višini 1,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). Po zaključku sodišča prve stopnje namreč toženka s tem, ko je medijem posredovala izjave o zdravljenju svoje hčere, ni prestopila meje svobode izražanja, ki jo določa 39. člen Ustave Republike Slovenije, ravnanje toženke tako ni bilo protipravno oziroma nedopustno, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime. V drugem odstavku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 236.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper uvodoma navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih pravil tožnik sodišču prve stopnje očita, da je z natančnim razčlenjevanjem med toženkinimi medijskimi izjavami, ki so se nanašale na Splošno bolnišnico Maribor (SBM) in tistimi, ki so se nanašale na samega tožnika, preizkušalo dejstva in okoliščine, ki jih toženka ni navajala, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, tožniku pa onemogočilo, da bi se o teh dejstvih izjavil. Med strankama po prepričanju tožnika sploh ni bilo sporno, da so kritike letele na tožnika. Tožnik še izpostavlja da je toženka ob posredovanju informacij novinarjem vedela, da je bil poseg, opravljen pri njeni hčeri, najverjetneje neboleč in da ga stroka šteje kot primernega, kot izhaja tudi iz mnenja Dermatovenerološke klinike, kar vse vsaj relativizira nasprotni mnenji. Ker se sodišče prve stopnje o tem ni opredeljevalo, naj bi po prepričanju tožnika zagrešilo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Isti pritožbeni razlog tožnik sodišču prve stopnje očita zato, ker ni preizkušalo zaničevalnega namena toženke; ker pa je zaničevalni namen sam po sebi protipraven, naj bi z očitano opustitvijo sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je imela toženka namen sistematične diskreditacije tožnika z uporabo medijev, identiteta tožnika pa je bila z navajanjem začetnic že pri prvi objavi razkrita. Samo dejstvo, da so večino člankov pisali novinarji in so izjave toženke zapisane v narekovajih, po prepričanju tožnika tudi ne izključuje protipravnosti toženkinega ravnanja niti njene odgovornosti. Prvostopnemu zaključku, da je toženka izvrševala zgolj svojo pravico do svobode izražanja, in s tem ni nedopustno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, tožnik očita tudi odstop od sodne prakse in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na tožnikovo pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih pravil. V obravnavani zadevi je tožnik toženki očital, da je s svojimi izjavami v medijih o domnevno nestrokovnem posegu, ki ga je tožnik izvedel pri toženkini hčeri, škodovala njegovi časti in dobremu imenu. Toženka je zanikala protipravnost svojega ravnanja, saj je želela zgolj opozoriti na svoj primer, kar ji omogoča že v 39. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena svoboda izražanja, podana pa naj ne bi bila niti njena odgovornost ne v obliki naklepa ne malomarnosti, saj ni želela prizadeti nikogar. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju zadeve povsem utemeljeno podrobneje raziskalo vsakega izmed člankov, s katerim naj bi toženka po zatrjevanjih tožnika posegla v njegovo čast in dobro ime. Vsebino le-teh je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe izčrpno in dokaj natančno povzelo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 2-4), zato sodišče druge stopnje ob odsotnosti pritožbene graje v tej smeri prvostopne dejanske zaključke o vsebini spornih člankov sprejema kot povsem pravilne. Ob tožbenih zatrjevanjih, da je bilo z navedenimi članki poseženo v tožnikovo čast in ugled, ter po drugi strani ob obrambi toženke, da je izvrševala zgolj svojo ustavno svoboščino (svobodo izražanja), zaradi česar njenemu ravnanju ni mogoče očitati protipravnosti kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje toženkine medijske izjave povsem utemeljeno razčlenilo in podrobneje analiziralo. S tem sodišče prve stopnje po prepričanju drugostopnega sodišča ni prekršilo načela dispozitivnosti, v skladu s katerim je sodišče prve stopnje vezano na prosto razpolaganje strank (prvi odstavek 3. člena ZPP), vsaka stranka pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Zgoraj opisana in v pritožbi grajana "razčlenitev toženkinih medijskih izjav" na tiste, ki so se nanašale na Splošno bolnišnico Maribor, in tiste, ki so se nanašale na samega tožnika, je namreč po prepričanju sodišča druge stopnje v funkciji presojanja protipravnosti toženkinega ravnanja, kar pa spada že na področje pravilne uporabe materialnega prava in ne ugotavljanja (nezatrjevanih) dejstev in okoliščin. Odločitve, ali je toženka s svojimi v člankih povzetimi izjavami nedopustno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, namreč sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti, ne da bi toženkine izjave razčlenilo, ugotovilo, katere izmed njimi se nanašajo konkretno na tožnika in nato presodilo, ali le-te glede na vsebino predstavljajo nedopusten poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da tožnik ni imel možnosti izjave o dejstvih, da se le določen del medijskih izjav nanaša konkretno na tožnika. Vse članke, s katerimi naj bi toženka po zatrjevanjih tožnika posegla v njegovo čast in ugled, je namreč predložil slednji, zato je bilo na njem tudi dokazno breme za navedbe, s katerimi izjavami konkretno naj bi toženka posegla v njegovo čast in dobro ime. Ker pa je tožnik v svojih navedbah sporne članke označeval kot žaljive v celoti, jih je moralo sodišče prve stopnje z namenom odločitve o utemeljenosti takih zatrjevanj v okviru pravilne uporabe materialnega prava podrobneje razčleniti. S tem sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nič nezatrjevanega niti nič novega, posledično pa po prepričanju sodišča druge stopnje tudi tožnikova pravica do izjave ni bila v ničemer okrnjena.

Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo po prepričanju tožnika sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredeljevalo do tožnikovih zatrjevanj, da je toženka že ob posredovanju informacij novinarjem vedela, da je bil poseg, opravljen pri njeni hčeri, najverjetneje neboleč, stroka pa ga šteje za primernega. Sodišče prve stopnje je namreč na taka zatrjevanja tožnika podrobno, in po prepričanju sodišča druge stopnje tudi povsem pravilno, odgovorilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 8). Čeprav je bila toženka ob posredovanju izjave medijem najverjetneje že seznanjena z mnenjem Dermatovenerološke klinike z dne 3.4.2000, da je bila pri njeni hčeri uporabljena primerna terapija in tudi pravilno izvedena, iz istega mnenja še izhaja, da bi bilo pomembno, da bi otroka pregledal dermatolog, najprimerneje iz druge ustanove, saj bo šele po takem pregledu mogoče podati mnenje. Metoda zdravljenja je bila torej v mnenju Dermatovenerološke klinike označena kot pravilna, vendar pa se je mnenje distanciralo od podrobnejše presoje konkretnega primera zdravljenja. Poleg tega je po drugi strani toženka razpolagala tako z mnenjem zdravnika cenzorja pri Zavarovalnici Maribor, v skladu s katerim postopek zdravljenja pri deklici ni bil adekvaten, in na podlagi katerega je bila deklici zavarovalnica pripravljena izplačati zavarovalnino (izplačilo katere pa je bolnišnica zavrnila), kakor tudi z mnenjem dermatologa, h kateremu se je toženka s hčerko v januarju 2000 napotila zaradi nadaljnjega zdravljenja, iz katerega izhaja, da je posledice pri deklici povzročilo nestrokovno ravnanje z lapisom. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je toženki vse navedeno dajalo zadostno podlago za prepričanje, da so izjave o nestrokovnem posegu pri njeni hčeri, ki jih je dala medijem, resnične. Z njihovim posredovanjem medijem tako toženka ni protipravno posegla v čast in dobro ime tožnika.

Povsem sprejemljiv je tudi prvostopni zaključek, da toženka v nobenem od spornih člankov, katerih vsebina je bila, kot že obrazloženo, v sodbi sodišča prve stopnje pravilno povzeta, ne govori žaljivo niti z namenom zaničevanja niti iz splošnega tona člankov ne izhaja, da bi šlo s strani tožene stranke za voljo storiti dejanje, ki bi razžalilo čast in dobro ime tožnika (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 7 in 8). Neutemeljena je zato pritožbena graja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere tožnik sodišču prve stopnje očita opustitev preizkusa zaničevalnega namena pri toženki. Obstoj le-tega je namreč sodišče prve stopnje preizkusilo, a po izčrpni oceni toženkinih medijem posredovanih izjav takega namena v teh izjavah pač ni našlo. V kolikor tožnik toženki očita zaničevalni namen, ki naj bi izhajal iz odgovora na tožbo, pa sodišče druge stopnje dodaja, da naj bi toženka v čast in dobro ime tožnika po zatrjevanjih slednjega posegla s spornimi članki, ne z odgovorom na tožbo, zato sodišče prve stopnje take vsebine odgovora na tožbo povsem upravičeno ni podrobneje raziskovalo. Enako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v ravnanju toženke prezrlo prisoten namen sistematične diskreditacije tožnika z uporabo medijev, le-tega namreč po prepričanju sodišča druge stopnje, podobno kot zaničevalnega namena, v medijem posredovanih izjavah niti v po toženki sestavljenih prispevkih, objavljenih v pismih bralcev, ni mogoče zaslediti.

Ker je sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem pravilno zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, zaradi česar manjka ena izmed predpostavk civilnega delikta (poleg protipravnosti še nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode), se s presojo odgovornosti toženke povsem utemeljeno ni več ukvarjalo.

V kolikor pa tožnik odločitvi sodišča prve stopnje očita neutemeljen odstop od sodne prakse, sodišče druge stopnje dodaja, da se v pritožbi izpostavljeni že razsojeni primeri od v konkretni zadevi obravnavanega razlikujejo v bistveni okoliščini: pri tehtanju ustavne pravice do svobodnega izražanja in osebnostne pravice do časti in ugleda je namreč sodišče prve stopnje ob tehtanju intenzitete zatrjevanega posega v osebnostno pravico, ki ga je potrebno presoditi v vsakem primeru posebej, v obravnavani zadevi povsem pravilno zaključilo, da toženka meja svobode izražanja ni prekoračila. Samo zaradi tega, ker je bil rezultat takega tehtanja v primerih, na katere se sklicuje tožnik, prav nasproten, odločitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati neutemeljenega odstopa od sodne prakse.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbe je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s pritožbo. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa kot nepotrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) krije toženka sama.