Jedro

To, da je v zadevi odločal izvenobravnavni senat, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Prav tako pa je bilo pritožniku zoper sklep o dovolitvi predaje Republiki Italiji sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZSKZDČEU-1, saj je zoper odločitev senata na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper II. točko izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru, I Ks 4441/2017 z dne 11. 4. 2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, I Kp 4441/2017 z dne 26. 4. 2017. Z navedenim sklepom je izvenobravnavni senat dovolil predajo tožnika Republiki Italiji po Evropskem nalogu za prijetje in predajo, št. 572/2016 SIEP z dne 23. 12. 2016 (II. točka izreka), Višje sodišče pa je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo.

2. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da izpodbijani sklep ni upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč je akt sodne veje oblasti, proti kateremu je zagotovljeno drugo sodno varstvo v sodnih postopkih. Nestrinjanje tožnika z odločitvijo pristojnih rednih sodišč pa ne pomeni, da mu sodno varstvo ni zagotovljeno. Ni pa posebej odločalo o tožnikovi pobudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, saj jo je tožnik opredelil zgolj kot pobudo, pa tudi če bi bila podana zahteva za izdajo začasne odredbe, o njej ne bi moglo vsebinsko odločati, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da zoper sklep višjega sodišča Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) ne predvideva nobenega pravnega sredstva več. Določba 4. člena ZUS-1 je jasna in je z odsotnostjo drugega pravnega sredstva mišljena situacija poprej izčrpanih vseh predhodnih možnih oblik pravnega varstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje vsebinsko odločanje o tožbi v roku iz drugega odstavka 66. člena ZUS-1 oziroma predhodno izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Če dejanje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine še traja, mora sodišče v takem upravnem sporu odločiti brez odlašanja (drugi odstavek 66. člena ZUS-1). Če ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (tretji odstavek 66. člena ZUS-1).

6. V obravnavanem primeru je pritožnik vložil tožbo o zakonitosti posamičnega akta, s katerim naj bi mu bilo poseženo v njegove človekove pravice (kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Za primer, če o tožbi ne bi bilo odločeno nemudoma, je sodišču prve stopnje dal pobudo, da v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero se naj prepove predaja Republiki Italiji.

7. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožba v obravnavanem primeru ni dovoljena in da jo je bilo treba zavreči. Pritožnik namreč izpodbija posamični akt izvenobravnavnega senata treh sodnikov, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1,1 ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločal izvenobravnavni senat, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Prav tako pa je bilo pritožniku zoper sklep o dovolitvi predaje Republiki Italiji sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZSKZDČEU-1, saj je zoper odločitev senata na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.2 Glede na to, da je pritožniku drugo sodno varstvo zagotovljeno, subsidiarno varstvo v upravnem sporu glede na obrazloženo ni mogoče. 8. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi Okrožnega sodišča v Kopru (izvenobravnavnega senata), ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.3

9. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da pobuda ni bila vložena kot zahteva za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, saj to v vlogi ni navedeno, niti iz nje ne izhaja, sodišče pa nima pravne podlage za prekvalifikacijo takšne pobude v zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.4 Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, pa tudi ne bi bilo podlage za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj tožbe procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

1 ZUS-1 v 3. členu izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. 2 Sedmi odstavek 23. člena ZSKZDČEU-1 določa, da se zoper sklep senata smejo zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec pritožiti v oseminštiridesetih urah od ure, ko jim je bil sklep vročen. Senat višjega sodišča mora o pritožbi odločiti v treh dneh. Iz tožbi priložene priloge A7 pa izhaja, da je o pritožnikovi pritožbi odločal senat treh višjih sodnikov. 3 Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, sklep VSRS I Up 548/2008 z dne 14. 1. 2009. 4 Primerjaj sklep VSRS I Up 392/2008 z dne 7. 8. 2008.