Jedro

Ker je že iz vsebine obtožnice izhajalo, da so bila njihova dejanja povezana, sodišče prve stopnje, ki je v izreku sodbe opisalo tudi izvršitveno dejanje obsojene S. G., ki je bilo opisano že v obtožnici in pri katerem je obsojenka pomagala, obtožbe ni prekoračilo.

Ker ni šlo za pogovore, ki bi razkrivali zasebnost sogovornika, je oškodovancu moč očitati zgolj, da je s svojim ravnanjem posegel v pravico obsojenega S. Č. na glasu. Poseg v to pravico pa ne more prevladati nad pravico oškodovanca, da zaščiti svoje interese odgovorne osebe gospodarske družbe v stečajnem postopku, če je v te njegove interese poseženo s kaznivim dejanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojeno A. T. s sodbo z dne 5. 12. 2014 spoznalo za krivo pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojenki izreklo tudi denarno kazen v višini devetdesetih dnevnih zneskov po 20,00 EUR, v skupnem znesku 1.800,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Obsojenki je sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se nanašajo na ponovljeno sojenje. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 28. 5. 2015 pritožbo zagovornice obsojenke kot neutemeljeno zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornica obsojenke je pravočasno zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti očitanega ji kaznivega dejanja. Glede prekoračitve obtožnice oziroma kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica navaja, da je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja dodalo abstraktni in dodatni konkretni del opisa dejanja ter spremenilo datum storitve kaznivega dejanja v škodo obsojenke. Ker prvostopenjska sodba razlogov o tem nima, je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev iz identične točke zagovornica uveljavlja tudi z očitkom pritožbenemu sodišču, da je navedlo, da je sodišče v ponovljenem postopku zaslišalo I. H., čeprav slednje iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Vložnica zahteve uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil zvočni posnetek pogovora med S. Č. in D. Š., ki ga je slednji posnel 29. 1. 2009, pridobljen nezakonito in pomeni nesorazmeren poseg v zasebnost udeleženca pogovora. Posledično naj bi bili nezakoniti tudi vsi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi tega posnetka.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 24. 9. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje obsojenke ni obsodilo za drugo kaznivo dejanje, kot se ji je očitalo v obtožnem aktu, niti ni prekoračilo obtožbe. Pri opisu dejanja obsojenke je sodišče pravilno upoštevalo, da njenega dejanja ni mogoče izločiti iz opisa dejanja, ki sta ga storila s pravnomočno sodbo obsojena S. G. in S. Č., pri izvršitvi njunega dejanja pa je obsojenka pomagala. Prav tako je neutemeljen očitek o prekoračitvi obtožbe zaradi spreminjanja časa storitve kaznivega dejanja, kar je argumentirano zavrnilo sodišče druge stopnje. Glede zatrjevanja o nezakonitosti pridobljenega dokaza, posnetka pogovora med D. Š. in S. Č., je izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje. V delu, v katerem obramba polemizira gleda testa sorazmernosti, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici. Zagovornica v svoji izjavi z dne 29. 9. 2015 navedbam vrhovne državne tožilke nasprotuje.

B.

5. Normativno je načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo urejeno v prvem odstavku 354. členu ZKP, ki določa, da se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodba in obtožba morata imeti za podlago isti historični dogodek, na katerega je sodišče pri odločanju vezano. Sodna praksa (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2003) je zavzela stališče, da lahko sodišče tudi samo spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča tudi izhaja (sodba I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in druge), da abstraktni del opisa kaznivega dejanja ni obvezna sestavina obtožnega akta oziroma sodbe. Zato v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ki je opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja dopolnilo z abstraktnim opisom, omenjene določbe 354. člena ZKP ni kršilo.

6. Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je v sodbi samo dodajalo konkretne očitke zoper obsojenko, ki jih obtožnica ne bi vsebovala. Bistven očitek sodišča obsojenki je, da je v obdobju od 26. 1. 2009 do vključno 29. 1. 2009 v Radljah ob Dravi, po dogovoru s S. Č. in S. G., sestavila otvoritveno stečajno bilanco družbe M., d. o. o. - v stečaju, v kateri je v postavkah „dana posojila“ in „terjatve“ vpisala, da posojil in terjatev ni, čeprav je vedela, da temu ni tako, saj je posedovala knjigovodsko dokumentacijo družbe M., d. o. o., nato pa ponarejeno bilanco predala Č., slednji pa G. Dejanje pomoči obsojenke h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 je v sodbi konkretno opisano in je, z izjemo časa storitve, identično opisu dejanja v obtožnici. V obtožnici je okrožna državna tožilka obsojenki očitala, da je kaznivo dejanje storila neugotovljenega dne med 26. 1. 2009 in 30. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje čas storitve kaznivega dejanja skrčilo na obdobje med 26. 1. 2009 in 29. 1. 2009. Res, je izpustilo besedno zvezo neugotovljenega dne, kar pa na časovno opredelitev ni imelo nikakršnega vpliva, oziroma zaradi tega sodišče časovnega obdobja ni razširilo. Dejansko ga je zožilo, zato do prekoračitve obtožnice že pojmovno ni moglo priti.

7. V zvezi z očitkom zagovornice, da je sodišče dodalo tretji odstavek konkretnega dela opisa dejanja, ki ga je storila obsojenka, je že sodišče druge stopnje izpostavilo, da dejanja, ki ga je storila obsojenka, ni mogoče iztrgati iz vsebine obtožbe, ki je vključevala tudi izvršitvena ravnanja sedaj pravnomočno obsojenih S. G. in S. Č., ki sta s pomočjo obsojenke storila kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Ker je že iz vsebine obtožnice izhajalo, da so bila njihova dejanja povezana, sodišče prve stopnje, ki je v izreku sodbe opisalo tudi izvršitveno dejanje obsojene S. G., ki je bilo opisano že v obtožnici in pri katerem je obsojenka pomagala, obtožbe ni prekoračilo. Sodišču prve stopnje, ki je glede na obtožnico v sodbi spremenilo zgolj časovni okvir storitve kaznivega dejanja, kar je tudi obrazložilo, ni mogoče očitati niti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica utemeljuje z navedbami, da bi morala policija od trenutka, ko jo je oškodovani D. Š. seznanil s posnetki oziroma vsebino pogovorov med njim in obsojenima S. G. ter S. Č., ravnati po določilih ZKP in v sodelovanju z državnim tožilstvom oziroma na podlagi sodne odredbe zbrati in zavarovati dokaze. Ker je oškodovanec s snemanjem pogovorov med njim in obsojenim S. Č. nadaljeval in pogovor dne 29. 1. 2009 posnel z vednostjo policije, gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo določb ZKP oziroma s posegom v ustavno zavarovano pravico do zasebnosti.

9. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, se je sodišče prve stopnje že v sodbi z dne 13. 9. 2013, ki je bila v delu, ki se je nanašala na obsojenko, razveljavljena, obširno ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti in dopustnosti teh dokazov. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne ocene izpovedbe oškodovanca in zaslišanih policistov presodilo, da je oškodovanec zvočne posnetke pogovorov, ki jih je napravil preden je dne 30. 1. 2009 podal kazensko ovadbo, posnel samoiniciativno in je po navodilih policije deloval šele od podaje kazenske ovadbe dalje. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, tako izhaja, da je oškodovanec pogovor med njim in S. Č. dne 29. 1. 2009 in tudi dne 30. 1. 2009 posnel na diktafon, ne da bi dobil navodila policije oziroma državnega organa, zato do zatrjevane kršitve določb 150. in 152. člena ZKP ni moglo priti. Glede zagovorničinih zatrjevanj, da naj bi oškodovanec s prikritim snemanjem pogovorov z obsojenim S. Č. nedopustno posegel v zasebnost slednjega, je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v sodbi z dne 13. 9. 2013. Kaj iz zasebnosti obsojenega S. Č. naj bi oškodovanec posnel, iz zahteve niti ne izhaja. Iz razlogov sodišča pa je razvidno, da je šlo za pogovore o zadevah stečajnega postopka. Ker ni šlo za pogovore, ki bi razkrivali zasebnost sogovornika, je oškodovancu moč očitati zgolj, da je s svojim ravnanjem posegel v pravico obsojenega S. Č. na glasu. Poseg v to pravico pa ne more prevladati nad pravico oškodovanca, da zaščiti svoje interese odgovorne osebe gospodarske družbe v stečajnem postopku, če je v te njegove interese poseženo s kaznivim dejanjem. Zato navedbam zagovornice o nezakonitosti zvočnih posnetkov in dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh posnetkov, ni mogoče pritrditi. Kolikor pa zagovornica trdi, da je posnetek dne 29. 1. 2009 nastal ob vednosti policije oziroma celo po njihovih navodilih, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Z navedbami, da sta bila zavarovanje in hramba teh posnetkov vprašljiva, zagovornica dvomi v zakonitost policijskih postopkov. Ker teh navedb ni z ničemer konkretizirala, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

10. Zagovornica pa ne more uspeti niti z navedbo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sicer ima prav, ko trdi, da priča I. H. v ponovljenem postopku ni bila zaslišana, kot je zapisalo sodišče druge stopnje, vendar ne upošteva, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi izpovedbo priče I. H., računovodjo družbe M., d. o. o., v soglasju s strankami prebralo (drugi odstavek 340. člena ZKP). Zato je sodišče sodbo smelo opreti tudi na njeno izpovedbo, ki jo je podala, ko je bila zaslišana v preiskavi in na glavni obravnavi. Glede na besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa te absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka tudi ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem nasprotja, ki se ne nanaša na odločilna dejstva.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7111, 7119, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zapletenosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.