Jedro

Tožniki so imeli pravico terjati izpolnitev obveznosti naslednji dan po tem, ko je toženka dvignila denar iz pokojnikovega računa. Takrat jim je nastala škoda oziroma takrat je prišlo do neupravičenega premika denarja tožnikov v toženkino premoženjsko sfero.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 31.296,95 EUR s pripadki, ker je presodilo, da predmetni denarni znesek ne predstavlja dela zapuščine po pokojnemu I. Z., ampak pripada toženki po posojilni pogodbi. Pri presoji toženkinega ugovora zastaranja se je oprlo na prvi odstavek 336. člena OZ in presodilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen.

2. Tožniki v pravočasni pritožbi kot bistveno navajajo, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Navajajo, da je toženka protipravno dvignila denarni znesek 31.296,95 EUR z bančnega računa pokojnega I. Z., kar med drugim izhaja tudi iz dopisa banke X, d. d., do katerega se sodišče ni opredelilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

6. Tožniki trdijo, da je toženka po smrti pokojnega z njegovega računa vzela denarni znesek v vtoževani višini in s tem tožnike, ki so dediči po pokojnem, za ta znesek prikrajšala/jih oškodovala. Tožbeni zahtevek tožnikov je po svoji pravni naravi (glede na povzeto dejansko podstat) bodisi neupravičena obogatitev bodisi odškodnina. Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Po 352. členu OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve), ki jih pritožniki na izpodbijajo, izhaja, da je toženka sporni znesek z bančnega računa pokojnika dvignila 28. 6. 2005. Tožniki so imeli pravico terjati izpolnitev obveznosti naslednji dan po tem, ko je toženka dvignila denar iz pokojnikovega računa, tj. 29. 6. 2005 (takrat jim je nastala škoda oziroma takrat je prišlo do neupravičenega premika denarja tožnikov v toženkino premoženjsko sfero). Tožniki so tožbo vložili 24. 6. 2011, kar je po poteku petletnega zastaralnega roka, določenega tako za zastaranje terjatev iz naslova neupravičene odškodnine kot za zastaranje odškodninske terjatve. Ker je (kar se tiče odškodninske terjatve) iztekel objektivni rok, je treba dodati, da ni važno, ali je subjektivni rok potekel (oziroma sploh začel teči) ali ne. Povedano drugače: ni važno, kdaj so tožniki izvedeli za škodo in za tistega, ki jo je povzročil – toženko (po ugotovitvah prvostopenjske sodbe je bilo to 16. 6. 2010), če je od dviga denarja do vložitve tožbe minilo več kot pet let. Subjektivni zastaralni rok je namreč premakljiv zgolj znotraj objektivnega roka, ne more pa ga podaljšati. Zaključek sodišča prve stopnje, da je (subjektivni) zastaralni rok pričel teči šele 16. 6. 2010 (ko so tožniki izvedeli za škodo in toženko kot povzročiteljico), zato do vložitve tožbe še ni iztekel, je torej materialnopravno zmoten, saj je njihova terjatev že objektivno zastarala.

8. Odločitev sodišča prve stopnje se tako kljub nepravilnim materialnopravnim razlogom izkaže za pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo, ne da bi se ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami.