Jedro

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je to zapustil zaradi težav z osebami, od katerih si je izposodil denar. Ker ga ni vrnil, so mu te osebe pričele groziti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1)

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz povzetka njegove prošnje ter osebnega razgovora je razvidno, da je tožnik, ki je kosovske narodnosti, po veroizpovedi pa musliman, izvorno državo zapustil zaradi težav, ki jih je imel z izposojevalci denarja. Denarna sredstva si je izposodil leta 2020, to je pet ali šest mesecev preden je Kosovo zapustil. Denar je potreboval za očetovo zdravljenje. Ker sam ni zaslužil dovolj, saj je delal le priložnostno, denarja ni mogel vrniti v danem roku. Zato si je, vendar tokrat pri drugih osebah, denar ponovno izposodil. Njegov dolg sedaj znaša približno 9.000 EUR. Ker izposojenega denarja ni vrnil, so mu pričeli groziti in prihajati na njegov dom. Govorili so mu, da ga bodo poškodovali ali ubili, ko ga bodo našli na samem. Poškodovali ga sicer nikoli niso. Groženj policiji ni prijavil, saj ni želel še več težav. Nazadnje si je pri nekem fantu iz Prištine izposodil denar za pot in Kosovo nekaj dni po prejetih grožnjah zapustil. Na Kosovem ni imel nikogar, ki bi ga prosil za pomoč pri vračilu dolga. Povedal je še, da so grozili le njemu, ne pa tudi družinskim članom. Če bi ga izposojevalci našli, misli, da bi ga ubili. Če bi denar lahko vrnil, Kosova ne bi zapustil. 3. V upravnem postopku je tožnik izkazal svojo osebno identiteto, dokazil v zvezi z razlogi, ki jih je uveljavljal za mednarodno zaščito, pa ni imel. 4. Po presoji tožene stranke je tožnik navajal le nepomembna dejstva. Ocenjuje, da njegove težave, ki naj bi jih imel z izposojevalci denarja, ne predstavljajo katerega izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja oziroma resne škode, ki bi predstavljali podlago za mednarodno zaščito. V zvezi z zatrjevanimi grožnjami tožena stranka ugotavlja, da jih tožnik ni izkazal, ob tem pa je nejasno navajal, kdaj se je zadolžil. Enkrat naj bi dejal, da v letu 2020, spet drugič da leta 2021. Izpostavlja, da tožnik kljub zatrjevanim grožnjam pri policiji ni iskal pomoči, niti ni zatrjeval, da bi mu bil dostop do policije onemogočen ali da mu ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019, iz katere izhaja, da je dolžnost prosilca, ki zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da se je v izvorni državi obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli ali niso zmogli nuditi zaščite. Ugotavlja še, da posojilodajalci kljub izrečenim grožnjam, le-teh niso niti poskusili uresničiti, pa tudi Kosova tožnik ni zapustil nemudoma po prejetih grožnjah, pač pa tam ostal še nekaj dni. Zato meni, da tožnik na Kosovem ni bil tako ogrožen, kot želi prikazati, kakor tudi ni ukrenil vsega, kar bi lahko, da bi se zaščitil ali da bi zadevo poskusil rešiti. Glede na to ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni zaznati elementov preteklega preganjanja oziroma resne škode, zato tudi ni podlage za zaključek, da bi mu ta grozila, če bi se na Kosovo vrnil. 5. V nadaljevanju še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V njegovih navedbah ni tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država in mu ne bi bila možna nuditi zaščite. Ugotavlja, da je bil pri navajanju težav skop in pavšalen, zaščite v matični državi pa ni niti poskusil poiskati, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZMZ-1. Meni, da bi tožena stranka pred odločitvijo o zadevi morala izpeljati celoten postopek in preveriti, ali je podana pravna podlaga za podelitev mednarodne zaščite. Izpostavlja, da tožnik prihaja iz socialno šibkega okolja, zaradi česar si je denar izposodil dvakrat, enkrat v letu 2020 in nato še v letu 2021. Prav zato, ker se izterjevalcev boji, policije ni zaprosil za pomoč, saj bi bil deležen še več ustrahovanj in težav. Meni, da bi ga te osebe ob vrnitvi v izvorno državo ubile. Ne ve, ali ga te osebe še iščejo, saj zaradi težav s telefonom, ki so nastopile, potem ko mu je policija telefon vrnila, s svojci sedaj nima stikov. Čeprav prihaja iz Kosova, pa mora biti ocena glede tega, da je Kosovo tudi zanj varna država, narejena na podlagi podrobne preučitve osebnih okoliščin tožnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijano odločbo in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je tožnikovo prošnjo obravnavala natančno in v skladu z zakonom ter ugotovila, da tožnik pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje.

8. Dne 7. 12. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo in v okviru dokaznega postopka pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

12. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove razloge za zapustitev izvorne države kot nepomembne za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku namreč izhaja, da je to zapustil zaradi težav z osebami, od katerih si je izposodil denar. Ker ga ni vrnil, so mu te osebe pričele groziti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

13. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da čeprav povsem pavšalen in nekonkretiziran tožbeni očitek, da tožena stranka ni izpeljala celotnega postopka za mednarodno zaščito in ni preverila obstoja podlage za priznanje statusa mednarodne zaščite, ta ni utemeljen. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določila ZMZ-1, s tožnikom opravila razgovor ob vložitvi prošnje in osebni razgovor, ter natančno preučila in se opredelila do vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Te je po presoji sodišča zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče ob tem še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila. V tej zadevi je tožena stranka vse tožnikove relevantne navedbe dokazno ocenila in se do njih opredelila. Pri tem je logično in razumljivo pojasnila, zakaj tožnik ni upravičen ne do statusa begunca, pa tudi ne do statusa subsidiarne zaščite (4. in 5. stran izpodbijane odločbe) ob pravilnem sklicevanju tudi na stališče Ustavnega sodišča Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019.1 Zato sodišče lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. Iz zgoraj navedenih razlogov tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).2 Iz istih razlogov poročil o izvorni državi ni pridobilo niti sodišče. 15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Ustavno sodišče je v tej zadevi zapisalo, da je brez dvoma dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). 2 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).