Jedro

Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe v II., III. in IV. točki spremeni tako, da se na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 5.579,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2020 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za znesek 7.736,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.163,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je zavezanka za plačilo sodne takse v višini 34 %, tožena stranka pa je zavezanka za plačilo sodne takse v višini 66 %." V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 195,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 9.298,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2020 (I. točka izreka), v presežku (znesek v višini 13.315,50 EUR) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 353,60 EUR (III. točka izreka) in odločilo, da je tožnica zavezanka za plačilo sodne takse v višini 59 %, toženec pa v višini 41 % (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje prisojenemu soprispevku, prav tako vztraja, da če bi bil soprispevek podan, je bil prisojen v pretirani višini. Vztraja, da je bila kontrola kakovosti dela izključna odgovornost strojnikov, kar so potrdile priče A. A., B. B. in C. C. Tožnica ni bila dolžna nadzirati dela toženca, to tudi ni mogoče, saj je zaposlenih le 15 do 16 ljudi, od tega 6 strojnikov. Šlo je za lahko opravilo, od delodajalca pa se ne pričakuje, da izvaja nadzor in daje navodilo delavcem za vse njihove aktivnosti, tudi enostavne. Toženec je ravnal skrajno nepazljivo, zato je v celoti odgovoren sam. Sodišče ni obrazložilo, kako pogosto in natančno ter na kakšni podlagi naj bi zaposleni izvajali nadzor, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je napačno povzelo izpoved B. B., ki svoje izjave ni spreminjal, iz konteksta pa je vzelo izpoved A. A., B. B. in C. C., s čimer je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. D. D. je potrdil, da so za pravilno izpolnitev delovnega naloga odgovorni izključno delavci sami in da ne ve, če mora to kdo pregledovati. Čeprav se občasno izvaja nadzor nad delom v proizvodnji, to ne ekskulpira toženca in ne pomeni prispevka tožnice k nastanku škode. Napaka toženca je bila ugotovljena ob vzporedni kontroli dela s strani vodilnih delavcev in to pred izpolnitvijo delovnega naloga, kar pomeni, da je tožnica preprečila nastanek še večje škode. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje so napačne. Ker je zahtevek napačno delno zavrnjen, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Vztraja, da je tožba posledica diskriminacije oziroma neenake obravnave, ker je podal odpoved. D. D. je storil enako napako dne 8. 3. 2019, pa zoper njega ni bil uveden disciplinski postopek, prav tako zoper njega ni bil vložen odškodninski zahtevek. Zakoniti zastopnik tožnice ni znal povedati, zakaj D. D. ni bil sankcioniran. Njegova neskrbnost je bila enaka kot toženčeva, zato bi moral biti obravnavan enako kot toženec. To pomeni, da ali ne gre za hudo malomarnost, ali pa je ravnanje D. D. pretrgalo vzorčno zvezo. Tožnica na naroku 8. 5. 2023 ni utemeljeno in konkretizirano prerekala, da je bila vzročna zveza pretrgana. Če bi D. D. v izmeni 8. 3. 2019 ravnal skrbno, bi napako odkril in jo odpravil, posledično pa bi nastala škoda le glede zvezkov, ki jih je toženec izdelal v četrtkovi popoldanski izmeni. B. B. in C. C. sta oba potrdila, da so se tovrstne napake že dogajale, kar kaže na to, da uporaba napačnega valja ne predstavlja zanemarjanja skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, zato se tožencu ne more očitati huda malomarnost. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da ni konkretizirano prerekal višino škode, saj je izpostavljal, da so se obravnavani zvezki ponujali v prodajo na srbski trg po ceni 0,15 EUR. To izhaja iz vložene korespondence in zaslišanja C. C. Meni, da lahko velja le, da ne toženec ne D. D. nista bila malomarna, ali pa se mora šteti, da je prišlo do pretrganja vzorčne zveze in je toženec odgovoren le za 8.807 zvezkov po ceni 0,15 EUR.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delo utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, delno pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer pri določitvi višine soprispevka tožnice.

7. Toženec je bil zaposlen kot strojnik - operater pri tožnici. V obdobju med 7. 3. in 11. 3. 2019 je na delovnem stroju izdeloval brezčrtne zvezke, ki bi morali imeti natisnjeno eno navpično črto na zunanjem robu vsake strani (t. i. slovenska korektura), toženec pa je izbral napačen valj in izdelal 48.811 zvezkov, ki so imeli navpično črto na zunanjem in notranjem robu (t. i. italijanska korektura). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženec pri izdelavi zvezkov hudo malomaren. Pred izdelavo zvezkov je bil dolžan preveriti, ali je vzel pravilen valj, česar ni storil. Vzel je valj, ki je bil na polici za slovensko korekturo, ni pa preveril, ali je to res valj za slovensko korekturo, prav tako med samo izdelavo zvezkov ni preveril, ali se tiskajo pravilni zvezki. To so bile toženčeve delovne obveznosti glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delodajalec od povprečno skrbnega delavca utemeljeno pričakuje, da bo preveril, ali je vzel in vstavil pravilen valj. Toženec je zaslišan priznal, da pri delu ni bil pozoren, da ni preveril, ali ima pravi valj, ne preden ga je vstavil v stroj ne med tiskanjem, kar pomeni, da je opustil skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega delavca in je bil hudo malomaren. Tega ne spremeni okoliščina, da so se tudi v preteklosti dogajale napake med tiskanjem. Priči B. B. in C. C. sta glede preteklih napak povedali, da so se dogajale občasno, vendar nikoli v takšnem obsegu, kar potrjuje zaključek o hudi malomarnosti toženca. Običajno je, da občasno pride do manjših napak, vendar je dokazni postopek pokazal, da ni prihajalo do tako hudih napak kot v konkretnem primeru.

8. Čeprav tožnica ni vložila odškodninskega zahtevka zoper D. D. za zvezke, ki jih je izdelal 8. 3. 2019, to ne pomeni, da je bil toženec diskriminiran. Toženec niti ne navede, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil diskriminiran. Okoliščina, da je podal odpoved, ne predstavlja osebne okoliščine iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožbene navedbe toženca, da zakoniti zastopnik tožnice, A. A., ni znal pojasniti, zakaj od D. D. niso terjali odškodnine, so neresnične. Toženec v pritožbi jemlje izpoved A. A. iz konteksta. A. A. je namreč zaslišan pojasnil, da zoper D. D. niso ukrepali, ker so ocenili njegovo napako za manj hudo, saj je zgolj nadaljeval z delom in stroja ni na novo nastavljal, ampak je le zamenjal platnice in nalepke, skladno z delovnimi nalogom. Situacija toženca in D. D. tako ni primerljiva, zato toženec neutemeljeno vztraja pri navedbah o neenaki obravnavi. Tudi sicer pa je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da ni enakosti v nepravu. Kadar se ugotovi, da je določeni delavec storil kršitev oziroma napako, lahko delodajalec tako kršitev ustrezno sankcionira, čeprav ukrepov ne uvede zoper vse delavce, ki so na podoben način kršili svoje obveznosti.

9. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah o pretrgani vzročni zvezi. Tožnica od toženca zahteva povrnitev škode zaradi napačne izdelave zvezkov po natančno specificiranih delovnih nalogih, ki jih je izvršil toženec in ne D. D. D. D. je sicer prav tako kot toženec dne 7. 3. 2019 v popoldanski izmeni dne 8. 3. 2019 v dopoldanski izmeni izdelal brezčrtne zvezke z italijansko namesto slovensko korekturo, vendar po drugih delovnih nalogih. S tem, ko je D. D. izdelal zvezke v nasprotju z delovnimi nalogi, ki jih je moral izvršiti, ni pretrgal vzročne zveze za škodo, povračilo katere terja tožnica od toženca po delovnih nalogih, ki jih je moral izvršiti toženec. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj tožnica ne bi prerekala navedb toženca o deljeni vzročni zvezi, saj to glede na celotno trditveno podlago ne drži. Toženec je na naroku dne 8. 5. 2023 podal le zaključno besedo, kot to izhaja iz zapisnika naroka, odgovor na zaključno besedo pa ni predviden (prvi odstavek 291. člena ZPP).

10. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je za nastalo škodo izključno odgovoren toženec. Toženec je bil sicer dolžan preveriti, ali je izbral in vstavil pravilni valj ter ali se tiskajo pravilni zvezki, vendar pa je tudi dolžnost delodajalca, da nadzira delovni proces in opozarja na napake. To je bila po pravilni ugotoviti sodišča prve stopnje naloga B. B. in C. C. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil B. B. kot vodja proizvodnje dolžan opraviti kontrolo nad delovnim procesom v dopoldanskem času vsakič, ko je prišel v proizvodnjo, zato je neutemeljen ugovor, da sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi in kako pogosto bi moral vršiti kontrolo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in korektno povzelo izpoved B. B., C. C. in A. A., posledično je neutemeljen očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. B. B. je naprej povedal, kot je to pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je bila le njegova dobra volja, da je preveril proizvodnjo, nato pa je izpovedal, da kontrolira delovni proces v proizvodnji, vendar samo zjutraj. Ko je bilo B. B. predočeno, da je bil 8. 3. 2019 v službi dopoldan, pa je povedal, da bi napako ugotovil, če bi preverjal. Na podlagi takšne izpovedi, ki izhaja tudi iz prepisa zvočnega zaslišanja priče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil B. B. dolžan preveriti proizvodnjo vsakič, ko je bil v proizvodnji, česar pa 8. 3. 2019 ni storil. Da je bila to dolžnost B. B., je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le na podlagi njegove izpovedi in izpovedi priče D. D., ampak tudi dejstva, da je tožnica zgolj zanikala trditve toženca, da to ni bila ena od delovnih obveznosti vodje proizvodnje, pogodbe o zaposlitvi pa kljub predlogu toženca ni predložila. Upoštevajoč navedeno in izpoved B. B. je nepomembno, da D. D. ni vedel povedati, da sta bila B. B. in C. C. dolžna pregledovati delo. Ključno je, da je izpovedal, da sta delo v proizvodnji preverjala, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje trditve toženca, da se je delo toženca nadziralo.

11. Vsak delavec je sicer sam odgovoren za svoje delo, vendar je tipična značilnost delovnega razmerja, da delavec opravlja delo v organiziranem delovnem procesu po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1). Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne 8. 3. 2019, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ki je potekalo od 7. 3. do 11. 3. 2019, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.

12. Toženec glede višine škode oziroma ugotovitve, da je vrednost enega zvezka znašala 0,381 EUR, neutemeljeno uveljavlja, da je prerekal tako zatrjevano višino prikrajšanja. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, je toženec le pavšalno navajal, da vrednost zvezka ni takšna, le ob pripombah na mnenje sodnega izvedenca pa je zapisal, da je vrednost zvezkov 0,15 EUR, ker jih je za toliko tožnica ponujala na tujem trgu. Čeprav bi se zvezki ponujali na srbskem trgu za 0,15 EUR, se niso prodali, poleg tega je sodni izvedenec grafične stroke potrdil trditve tožnice, da je vrednost zvezka 0,381 EUR. Nobena od strank ni imela pripomb na mnenje sodnega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje višino škode utemeljeno izračunalo upoštevajoč znesek 0,381 EUR za posamezni napačno izdelan zvezek.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren za izdelavo 48.811 zvezkov, zato je tožnici nastala škoda v višini 18.596,99 EUR. Upoštevajoč, da je soprispevek tožnice k nastali škodi le 20 %, je tožnica upravičena do povračila 80 % nastale škode, tj. v višini 14.877,59 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da mora toženec tožnici iz naslova odškodnine plačati še 5.579,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2020 dalje, v preostalem, tj. za znesek 7.736,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zahtevek utemeljeno zavrnjen. S tem se je spremenil tudi uspeh strank, saj je tožnica uspela s 66 % svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na priznane stroške, stranki nista nasprotovali priznanim stroškom, le priznani višini, je tožnica upravičena do povračila stroškov na prvi stopnji v višini 2.216,64 EUR (66 % od priznanih 2.816,74 EUR odvetniških stroškov, 1,81 EUR potnih stroškov in od sodne takse v višini 540,00 EUR), toženec pa v višini 1.053,31 EUR (34 % od priznanih 2.557,97 EUR odvetniških stroškov in od sodne takse v višini 540,00 EUR). Po medsebojnem pobotu stroškov, mora toženec tožnici plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.163,33 EUR. Zaradi spremenjenega uspeha, je tožnica dolžna plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 34 %, toženec pa v višini 66 %.

14. Tožnica ni podala razlogov, zakaj izpodbija zavrnilni del sodbe glede zahtevka za povrnitev preveč izplačane plače za mesec november in december 2019 ter januar 2020. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe v tem delu zato preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela zahtevka materialnopravno pravilna. Toženec ni opravljal dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, za vtoževane mesece je prejel pogodbeno dogovorjeno plačo, zato tožnica neutemeljeno zahteva vrnitev dela plače in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen zahtevek v tem delu. Pritožba tožnice v tem delu je posledično neutemeljena, prav tako pa je v celoti neutemeljena pritožba toženca zoper prisojeno odškodnino iz že pojasnjenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vračilo plače, pritožbo toženca pa v celoti, zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbe, tožnica pa je uspela s svojo pritožbo z 42 %, zato je v tem deležu upravičena do povrnitve stroškov pritožbe (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). Tožnici, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sodbe in Odvetniško tarifo (OT), pripadajo naslednji priglašeni stroški: 625 točk za pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,6 EUR) znese 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 466,65 EUR. Tožnici ne pripadajo stroški posveta s stranko in pregled listin, saj so že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče strankama ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Glede na uspeh tožnice, ji mora toženec povrniti stroške pritožbe v znesku 195,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.