Jedro

Ker je bil odnos med tožnico in prvotoženko ob sklenitvi pogodbe primerljiv z odnosom, kakršnega sta gojili ob smrti tožničinega sina oziroma prvotoženkinega moža, in da tožnica odklanja izvrševanje obveznosti s strani prvotoženke, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožbene navedbe ne utemeljujejo zahtevka za razvezo pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi in drugotoženi stranki povrniti 419,45 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, sklenjene 4. 9. 1981 med tožnico in njenim tedaj še živečim možem A. H. kot izročevalcema ter prvotoženko in pravnim prednikom toženih strank B. H. kot prevzemnikoma, in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za prenos nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, na tožnico. Odločilo je, da je tožnica dolžna prvotoženki in drugotoženki povrniti njune stroške postopka. Zavzelo je stališča, (1) da gre za preužitkarsko pogodbo, (2) da opustitev odgovora na tožbo s strani tretjetoženca ne more imeti za posledico zamudne sodbe, (3) da je do neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožencev prišlo po krivdi tožnice, (4) da ne gre niti za spremenjene okoliščine, ker sta prevzemnika že ob sklenitvi pogodbe živela v Nemčiji, (5) da zahtevek v delu, v katerem je šlo za razmerje med pokojnim tožničinim možem in prevzemnikoma, ni utemeljen, ker bi ga lahko postavil le tožničin mož.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, da nasprotuje sama sebi oziroma nima zadostnih razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so več kot očitno med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, izjav strank in prič. Stališče drugostopenjske sodbe, da ni bilo dogovorjeno skupno življenje in da še ni nastopila obveznost popolne dosmrtne oskrbe v primeru bolezni ali onemoglosti, ni obrazložena. Ugotovitve sodišč, da tožnica še vedno lahko živi sama, da ni onemogla, da toženci niso prispevali za preživljanje, ker jim tožnica ni povedala, kolikšen je znesek iz naslova kmečke pokojnine in da ta ne zadošča za preživljanje, so nesprejemljive. Če tožnici ne bi vsakodnevno priskočili na pomoč sorodniki, ne bi mogla preživeti. Toženka leta dolgo sploh ni prišla domov. Enkrat je ni bilo dve leti, po vloženi tožbi pa prihaja največ enkrat do dvakrat na leto. Toženkine trditve, da se je za izvrševanje pogodbe dogovorila z zakoncema D., se niso pokazale kot resnične. Vrhunec sprenevedanja predstavlja izjava na zadnjem naroku, ko je v zapisnik narekovala ime in telefonsko številko osebe, ki naj jo tožnica pokliče, kadar bo potrebovala pomoč. Sodba ne upošteva, da je tretjetoženec pripoznal zahtevek, in bi v delu, ki se nanaša nanj, moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženim strankam, ki so nanjo odgovorile. Ker lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), odgovor tretjetoženca, ki ga je vložil sam, ne da bi izkazal obstoj pravniškega državnega izpita, ni upošteven.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijo kot izredno pravno sredstvo je dovoljeno vložiti le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP). Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (izjema je materialnopravna pravilnost sodbe), morajo biti očitki procesnih kršitev v reviziji konkretizirani in obrazloženi. Ponovitev zakonskega dejanskega stanja bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je storila revidentka v uvodnem delu revizije, zato ne zahteva preizkusa izpodbijane sodbe s tega vidika. Revidentka pa niti v nadaljevanju ni določno opredelila, v čem naj bi bila podana ta kršitev. V relativno obsežni obrazložitvi (celotna revizija obsega deset strani) se prepletajo očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, o neskladju med posameznimi ugotovitvami izpodbijane sodbe in o zmotni ugotovitvi odločilnih dejstev, vse pa osredotoča na njeno videnje zadeve.

7. Revizijski očitki, ki temeljijo na drugačnih dejstvih od tistih, ki so bila podlaga izpodbijane sodbe, so glede na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevni. S trditvami o dejstvih, ki so drugačna od ugotovljenih, tudi ni mogoče temeljiti očitka kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Dolžina obrazložitve sama po sebi ne zadostuje za oceno, da je obrazložitev pritožbene odločbe pavšalna in nezadostna. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi zavzema stališče, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb in da so zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe milejše, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank. Tudi v tem primeru pa mora biti iz pritožbene odločbe razvidno, da se je sodišče s strankinimi navedbami seznanilo in se do njih opredelilo.(1) Za presojo o ustrezni obrazloženosti sodne odločbe je odločilen materialnopravni temelj izpodbijane sodbe. Nestrinjanje z njim ne more utemeljevati procesne kršitve. Ker se je pritožbeno sodišče strinjalo tako z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča kot z ugotovljenim dejanskim stanjem, je sprejemljivo, da se je izrecno in obrazloženo opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki jih je kot relevantne izluščilo iz obsežne pritožbe. Da bi katero od relevantnih navedb izpodbijana sodba povsem spregledala, pa revidentka ne trdi.

8. Neutemeljene so tudi trditve, da bi moralo sodišče v razmerju do prvotoženca izdati sodbo na podlagi pripoznave. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tretjetoženec v postopku na prvi stopnji pripoznal zahtevek (izjava o pripoznavi, dana po pravnomočnosti sodbe, ne more vplivati na izid postopka), ampak le, da ni odgovoril na tožbo. V zvezi s tem je sodba sodišča prve stopnje zavzela stališče, da ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Ker tožnica tega v pritožbi ni izpodbijala, šlo pa bi lahko kvečjemu za bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, morebitne kršitve niti s tega vidika ni mogoče presojati (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je pri presoji o utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe izhajalo iz analogne uporabe določb, ki urejajo upravičenja strank pogodbe o dosmrtnem preživljanju v primeru neizpolnjevanja obveznosti (tretji odstavek 120. člena ZD), v primeru neznosnosti skupnega življenja (drugi odstavek 120. člena ZD) in v primeru spremenjenih okoliščin (121. člen ZD). Izpodbijana sodba pravilno upošteva tudi uveljavljeno stališče sodne prakse, da je neutemeljena zahteva za razvezo tovrstne pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, in da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah.(2)

10. Izpodbijani sodbi temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah: tožnica (rojena 1924) in njen mož (rojen 1919, umrl 1982) sta s sinom in snaho – prvotoženko 4. 9. 1981 sklenila izročilno pogodbo, na podlagi katere sta prevzemnika pridobila vsak ½ solastninski delež na nepremičninah parc. št. 1080 in 1081, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem in dvorišče s sadovnjakom, izročevalca pa sta si izgovorila služnostno pravico dosmrtnega stanovanja in uživanja vseh prostorov v pritličju stanovanjske hiše(3) ter gospodarskega poslopja in "v primeru bolezni in onemoglosti popolno dosmrtno preskrbo, to je bolniku primerno hrano, … nuditi nego, pomoč in postrežbo, poskrbeti za zdravnika, zdravila, ev. prevoz v bolnico ter plačati stroške zdravljenja, …, ju spoštovati in z njima lepo ravnati. .. Nadalje sta dolžna prevzemnika od časa do časa izročiteljema pomagati osebno ali po kaki tretji osebi pri obdelovanju kmetijskih zemljišč, katera so še ostala v lasti obeh izročevalcev."; po smrti tožničinega sina v letu 1991 so njegov delež dedovali toženci (žena in otroka) v enakih deležih; odnosi med prevzemnikoma in preužitkarjema so bili do leta 1991 dobri, po sinovi smrti pa je tožnica odklanjala prvotoženkino pomoč (hrano, denar, pomoč pri opravilih); prvotoženka je prosila tožničine sosede M. in B. D. ter A. D., da ji pomagajo; prvotoženka je potrebno pomoč še vedno pripravljena nuditi; tožnica ni izkazala bolezni in onemoglosti; v letu 1999 je bila operirana, tožnica prvotoženke o tem ni obvestila, ampak je ta za to izvedela od sosedov; vzela je dopust, da bi ji po vrnitvi iz bolnice pomagala, a je tožnica to odklonila; tožnica bi že zaradi svoje starosti potrebovala pomoč, vendar prvotoženkino pomoč odklanja; tožnica ni izkazala slabega premoženjskega stanja (niti sama niti njeni hčeri niso znale določno povedati, kolikšna je pokojnina in koliko prispevata za tožničine potrebe).

11. Sodišče je skope tožbene navedbe(4) presojalo zelo benevolentno in ugotavljalo, ali je glede na obseg dogovorjenih pogodbenih obveznosti razveza utemeljena zaradi neizpolnjevanja pogodbe bodisi zaradi spremenjenih okoliščin. Presojo je temeljilo na ugotovljenem obsegu pogodbenih obveznosti. Pri tem je pravilno upoštevalo tako vsebino dogovora in stanje ob sklenitvi pogodbe (da je bil prevzemnik poleg prvotoženke tudi njen mož in hkrati tožničin sin, da je bil preužitkar poleg tožnice tudi njen mož, da sta prevzemnika že ob sklenitvi pogodbe živela v Nemčiji) kot način izvrševanja pogodbe v obdobju, ko se je po tožbenih navedbah pogodba izvrševala v skladu z dogovorom (tožničin sin je nekajkrat letno prihajal v Slovenijo). Upoštevalo je dejstvo, da je tožničin sin kot tisti od prevzemnikov, ki je v skladu s pogodbenim dogovorom dejansko izvrševal obveznosti prevzemnikov, v vmesnem času umrl,(5) in dejstvo, da je bila tožnica ob zaključku sojenja stara 83 let. Na podlagi ugotovitve, da je bil odnos med tožnico in prvotoženko ob sklenitvi pogodbe primerljiv z odnosom, kakršnega sta gojili ob smrti tožničinega sina oziroma prvotoženkinega moža, in da tožnica odklanja izvrševanje obveznosti s strani prvotoženke, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožbene navedbe, kolikor so se izkazale za dokazane, ne utemeljujejo zahtevka za razvezo pogodbe.

12. Ob rob revizijskim navedbam o popolni nesprejemljivosti dejanskih in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče dodaja, da je pogled na razmerje med tožnico in prvotoženko, ki veje iz revizije, življenjsko gledano razumljiv, vendar izpostavlja le en vidik razmerja, tj. njegovo osebno naravo, povsem pa zanemarja dejstvo, da gre za pogodbeno razmerje, ki kljub osebni noti, vključeni v obveznosti strank, obe stranki pogodbe zavezuje in ni enostransko razvezljivo. Kot v vsakem civilnopravnem sporu je bilo zato tudi pri presoji obravnavane zadeve sodišče vezano na navedbe tožnice o pravno upoštevnih razlogih za njegovo razvezo (nenazadnje je smisel kvalificiranega zastopnika prav v tem, da na podlagi življenjske situacije, kot jo vidi tožnik sam, izlušči dejstva, ki morejo utemeljevati želeni cilj), glede teh pa – kot je bilo obrazloženo – tožnica ni izkazala, da jih sodišče ne bi obravnavalo celovito in pravilno.

13. Ker niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revidentka ni uspela, je dolžna prvotoženki in drugotoženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, povečan za davek na dodano vrednost, za materialne stroške in za sodno takso za odgovor na revizijo. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 227). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in tam navedene relevantne odločbe Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Op. št. (2): Tako npr. sodba II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005. Op. št. (3): V pogodbi je navedeno, da sta prevzemnika že na svoje stroške in s svojimi prihranki ter v soglasju z izročiteljema hišo adaptirala in nadzidala tako, da je ob sklepanju pogodbe hiša enonadstropna.

Op. št. (4): V tožbi, vloženi decembra 1998, je zatrjevala, da se je prvotoženka po smrti svojega moža preselila v Nemčijo in da jo redko obišče, da ne izpolnjuje obveznosti po pogodbi, da se s pokojnino, ki jo prejema, komaj preživlja in da mora poleg tega plačevati stroške v zvezi z vzdrževanjem izročenih nepremičnin.

Op. št. (5): Upoštevaje 359. člen ZOR je njegova obveznost prešla na dediče, koliko ni nastala glede na njegove osebne lastnosti oziroma sposobnosti.