Jedro

Tožnik brez svoje krivde ni mogel vedeti, da se bo v postopku kot odločilno izkazalo dejstvo, ali je bilo vozilo v času nesreče obremenjeno. Sodišče ga v okviru materialnega procesnega vodstva, ki je v sporih majhne vrednosti sicer omejeno, ne pa izključeno, ni pozvalo, naj se opredeli do tega, ali je bilo vozilo tedaj obremenjeno (150 kg pujs v prtljažniku). S tem, ko je navajanje tovrstnih dejstev šele ob ogledu kraja nesreče štelo kot prepozno, je kršilo tožnikovo pravico do izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v višini 1.295,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 383,56 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni dokazal vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, ker ni ponudil ustreznega trditvenega gradiva za zatrjevan način nastanka prometne nezgode. Nastanek prometne nezgode je dokazan z izpovedbo tožnika in priče R. G., kljub temu pa je tožnik predlagal še dodaten dokaz, izvedenca avtomobilske in cestnoprometne stroke. V skladu s procesnimi pravili je navedel vsa dejstva, ki so bila potrebna za presojo njegovega zahtevka. Dejansko je tudi postavljeni izvedenec potrdil, da je v prometni nezgodi prišlo do poškodb na tožnikovem avtu, ko se je vanj od zadaj zaletel traktor, ki ga je vozil R. G. Tako je tožnik izkazal vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Nikakor pa ni moč od tožnika pričakovati, da bi razpolagal s tako specifičnim znanjem, da bi lahko ocenil, da je bistven podatek za odločitev sodišča o tem, ali je nastala škoda na zatrjevan način to, da je imel v avtu meso, ki je tehtalo 150 kg. Za sodišče tekom postopka ni bila bistvena nobena druga okoliščina, saj bi po v sodbi zavzetem stališču in v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva potem moralo sodišče samo ob zaslišanju stranke preverjati dodatne okoliščine. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo že na podlagi obeh izpovedi. Če bi se dobesedno sledilo stališču prve stopnje, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek tudi zato, ker tožnik ni zatrjeval, da je toženec zapeljal na 10 cm visok naplužen sneg. Četudi bi vzdržalo pravno mnenje sodišča prve stopnje, da je navedba o tem, da je imel tožnik v prtljažniku 150 kg mesa, bistvena za odločitev sodišča o zahtevku tožnika in bi tožnik to moral navesti kot del trditvene podlage, pa bi sodišče po mnenju tožnika v sklopu načela materialnega procesnega vodstva še vedno moralo s strankama razčistiti, ali povzemata določena dejstva, ki so se odkrila v dokaznem postopku, ki pa jih sami še nista navajali kot svoje navedbe. Sodišče strank namreč ne bi smelo pustiti v zmotnem prepričanju, da namreč že samo po sebi zadošča, da se neko dejstvo odkrije v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje se mora v okviru materialnega procesnega vodstva angažirati, da se dejansko navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Temu v prid govori tudi sodna praksa v sodbi I Cpg 284/2003 z dne 14. 6. 2005. Tožniku se to, da je imel v avtu določene stvari, ni zdelo pravno pomembno dejstvo. Sodišče bi ga moralo, če je to dejstvo štelo za pravno pomembno, tožniku omogočiti, da se glede tega izjavi. Sodišče bi v skladu z 8. členom ZPP moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 285. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila tožniku v postopku odvzeta pravica do izjave. Pa tudi tožena stranka ni dokazala, da se nesreča ni zgodila na način, kot ga zatrjuje tožnik.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke V. K. izhaja, da je do nesreče prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, če je traktor v trenutku trka s prednjimi kolesi zapeljal na prečno naplužen sneg v višini 10 cm, vozilo tožeče stranke pa je bilo obremenjeno s 150 kg, kar je znižalo višino njegovega zadnjega dela. Sodišče prve stopnje je štelo, da okoliščina, da je imel tožnik v avtu (prtljažniku) 150 kg pujsa, predstavlja pomembno pravno dejstvo za odločitev v zadevi, ki pa ga tožnik ni zatrjeval pravočasno (to dejstvo se je ugotovilo šele na ogledu kraja dejanja, ki ga je opravil izvedenec). Tako je zaključilo, da tožnik ni ponudil ustreznega trditvenega gradiva, da je do nezgode prišlo na način, kot ga zatrjuje. Zaradi neizkazane vzročne zveze je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Drži, kot navaja sodišče prve stopnje, v sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Vsaka stranka pa lahko vloži še eno pripravljalno vlogo,v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Vendar pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik okoliščine, da je imel ob nezgodi v avtu 150 kg pujsa, ni navajal pravočasno. Kot utemeljeno navaja pritožba, tožnik namreč brez svoje krivde ni mogel vedeti, da se bo ta okoliščina v postopku izkazala za tako pomembno pravno dejstvo, da bo od njega odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tako v okviru materialnoprocesnega vodstva, ki je v postopku v sporih majhne vrednosti omejeno, ni pa izključeno, tožeče stranke ni pozvalo, da se opredeli do tega pravno odločilnega dejstva, ali je bilo tožnikovo vozilo v času prometne nesreče obremenjeno. S tem pa je kršilo tožnikovo pravico do izjave, saj tožnik v času vložitve tožbe ni mogel vedeti, da se bo ravno ta okoliščina izkazala za pravno odločilno dejstvo. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo sicer relativno bistveno kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče, ker absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka ne more odpraviti samo, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo pozvati tožnika, da se o izjavi o obremenjenosti vozila v času prometne nezgode in šele nato odločiti o zadevi.

8. V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.