Jedro

Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis dejanja pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni I. V. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni I. V. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo denarno kazen 4.000 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve pravice do obrambe, „kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe“, ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. in 4. točke 372. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, „da sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi na kratko ponovil navedbe, podane v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter še dodal, da je sklicevanje sodišča na 24. člen Zakona o gospodarskih družbah nepravilno, ker ta člen ureja prenos firme, ne pa vodenja poslovnih listin, da je v sodbi neobrazloženo sklicevanje na Slovenske računovodske standarde, ob tem zagovornik še dodaja analizo izpovedb prič G. in K. Obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavil. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Zato vložnik ne more uspeti z navedbami, da obsojencu ni dokazan subjektivni element kaznivega dejanja, saj naj obsojenec ne bi vedel, da sporni računi niso originalni, in da ni ravnal naklepno. Sodišče prve stopnje je utemeljilo obsojenčevo vedenje, da sporni računi niso originalni, pri čemer je navedlo, da so bili sporni računi izdani za raznovrstno blago na ime drugih fizičnih ali pravnih oseb, da se računi niso glasili na obsojenca kot zavezanca za plačilo davka na dodano vrednost, ter zaključilo, da je ravnal z direktnim naklepom. V nasprotju z izpovedbo priče H. L. in zaključki sodišča, da gorivo po spornih računih sploh ni bilo iztočeno ter da so se zaloge goriva družbe P. d. d., ujemale s količino iztočenega goriva, vložnik navaja, da je bilo gorivo, navedeno v spornih računih, točeno in porabljeno. Vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Kot že v pritožbi vložnik tudi v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje opustilo dokazno oceno izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke in soočenje tega mnenja z mnenjem izvedenca ekonomske stroke. Sodišče druge stopnje pa naj bi se zadovoljilo s pripombo, da sodišče tega dokaza ni presojalo, ker je ocenilo, da je za obravnavano zadevo glede obtožbenega očitka pravno nepomembno. Takšnemu stališču sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče pritrjuje in dodaja, da je sodišče prve stopnje izvedencu finančne stroke naložilo, naj ugotovi, koliko kilometrov je bilo opravljenih s strani naročnika prevozov z izdanimi potnimi nalogi in kakšna količina goriva je bila potrebna za opravljene prevoze ter to primerja s količino goriva po izdanih računih. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da izvedenec finančne stroke na postavljena vprašanja ni mogel odgovoriti, ker od obsojenca zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogel pridobiti podatka o številu prevoženih kilometrov ter da iz razpoložljivih podatkov ni mogel izračunati količine goriva, ki bi bila potrebna za opravljene prevoze, zato tega podatka tudi ne more primerjati s količino po izdanih računih. Izvedenec finančne stroke tako izvedenskega dela niti ni mogel opraviti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi sicer res prebralo izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke, vendar sodbe nanj ni oprlo. Zatrjevana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Zakon o kazenskem postopku sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). V razlogih obsodilne sodbe mora sodišče skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, podati mora presojo dokazov in oceniti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in izpovedb ter vse logično in sprejemljivo obrazložiti. Dokazno oceno in ugotavljanje odločilnih dejstev sodišče sprejme na podlagi presoje v postopku izvedenih dokazov. Zmotno je stališče vložnika zahteve, da v sodbi sodišča prve stopnje ni dokazne ocene o izpovedbah prič M. Š. in T. K. v delu, ki naj bi potrjeval obsojenčev zagovor. Sodišče je izpovedbi omenjenih prič ocenilo kot prepričljivi in verodostojni (sodba, stran 6), v katerem delu naj bi ti priči potrjevali obsojenčev zagovor, pa zahteva ne pojasni. Do vložnikove nadaljnje navedbe, da sodišče ni podalo dokazne ocene v zahtevi navedenih dokazov, se Vrhovno sodišče niti ne more opredeliti, ker iz zahteve ni razvidno, glede katerih dokazov poleg izpovedb zgoraj omenjenih prič in mnenja izvedenca finančne stroke, ki s strani sodišča naložene naloge niti ni mogel opraviti, naj sodišče ne bi podalo dokazne ocene. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče o njej ne more izreči. 8. Obsojenčev zagovornik je sodišču predlagal, da pridobi izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, ki naj bi pojasnil, kolikšna je poraba goriva na tono kilometra, da izvedenec upošteva relacije opravljenih prevozov v letu 2000 ter da ugotovi, ali so bile posamezne relacije v teh obdobjih po predloženih potnih nalogih tudi opravljene. Glede na takšna zagovornikova vprašanja, ki so v bistvenem enaka vprašanjem, postavljenim izvedencu finančne stroke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga, saj že prvi izvedenec zaradi pomanjkljive ali neobstoječe dokumentacije izvedenskega dela sploh ni mogel opraviti. Kršitev pravice do obrambe ni podana.

9. Nadalje vložnik navaja, da sodišče v nasprotju z izpovedbami prič ni ugotovilo odločilnih dejstev o obstoju obsojenčeve kazenske odgovornosti, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšen vložnikov očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obsojenec vedel, da so davčnemu organu predloženi računi družbe P. d. d. lažni in da je vedel, da je takšno ravnanje prepovedano, zaradi česar je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom (sodba, stran 11). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Do vložnikovega očitka, češ da je hkrati z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopa podana tudi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, ker vložnik ne navaja in ne obrazloži okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP vložnik navaja, da v izreku prvostopenjske sodbe navedeni 33. člen Zakona o davku na dodano vrednost davčnim zavezancem nalaga dolžnost izdajanja računov, česar pa obsojenec ni kršil, ter da kršitev te določbe sploh ni predmet te kazenske zadeve. Sodišče naj ne bi obrazložilo, v čem je sklicevanje na omenjeno določbo relevantno za obravnavano zadevo, zaradi česar naj izrek ne bi bil jasen in v tem delu obrazložen. Nadalje vložnik navaja, da omenjena določba ne predpisuje izdaje in vsebine listin, ki so podlaga za uveljavljanje vračila vstopnega davka, kar se očita obsojencu. Vložnik meni, da je podana zgoraj navedena kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo pravilne določbe materialnega prava.

11. Sodišče stori kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, če glede dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabi napačen kazenski zakon. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ stori, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično. Omenjena določba kazenskega zakona je tako imenovana blanketna norma, saj sama v celoti ne določa zakonska stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Podrobnejša opredelitev zakonskih znakov se torej ugotavlja po že sprejetih predpisih. Blanketnost je v določbi 240. člena KZ izražena s tem, da sama ne našteva podrobneje raznih poslovnih knjig, listin in spisov ter drugih poslovnih listin, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, temveč se glede tega sklicuje na druge predpise. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994 obrazložilo, da blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v obtožbi, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, navedeni v obeh omenjenih normah. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi še obrazložilo, da sodišče glede uporabe prava ni vezano na obtožbo, da lahko sodišče druge stopnje ob istem opisu dejanja pravno oceno iz sodbe sodišča prve stopnje tudi spremeni, zato ni nujno, da bi se pravne norme morale pripisovati v izrek pravnomočne sodbe. Slednje velja tako za blanketno kazenskopravno normo kot tudi za dopolnilno normo. Zato trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, ne drži. Vendar pa v primerih, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, pa mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Končno pa je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že obrazložilo (na primer I Ips 311/2009 z dne 1. 4. 2010), da opis iz zakonskega besedila določenega kaznivega dejanja ni obvezna sestavina opisa dejanja, da pa mora vsak obtožni akt in izrek sodbe vsebovati dejanski opis, s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v Kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP).

12. V obravnavanem primeru je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec kot samostojni podjetnik posameznik v obračunih davka na dodano vrednost, ki jih je predložil davčnemu organu zaradi uveljavljanja vrnitve vstopnega davka na dodano vrednost, uporabil račune, za katere je vedel, da mu jih družba P. d. d. ni izdala za nabavljeno gorivo. Obsojenec je torej storil očitano kaznivo dejanje s predložitvijo poslovnih knjig (obračuni davka na dodano vrednost), v katerih so bili vpisani računi, za katere je vedel, da so ponarejeni, davčnemu organu zaradi uveljavljanja vrnitve vstopnega davka. Opis dogodka, naveden v izreku sobe, ki je bil predmet presoje, je torej razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 240. člena KZ. Pri tem je sodišče v abstraktnem opisu kaznivega dejanja kot dopolnilno normo uporabilo določbo 33. člena ZDDV (pravilna bi sicer bila uporaba določbe četrtega odstavka 56. člena ZDDV, po kateri je davčni zavezanec za zagotovitev podatkov o izdanih in prejetih računih dolžan voditi knjigo izdanih in prejetih računov) in na njeni podlagi zaključilo, da so sporni računi poslovne listine, ki so takšen status pridobili z vpisom v obsojenčeve poslovne knjige. Sodišče je kot izhodišče za statusa poslovne listine sicer res uporabilo nepravilno določbo dopolnilne norme, vendar bi ob uporabi pravilne dopolnilne norme prišlo do enakega zaključka. Zato s tega vidika ni mogoče trditi, da je bil kazenski zakon kakorkoli kršen v škodo obsojenca. Zahteva tega, da ne gre za poslovne listine, ne izpodbija, zmotno pa tudi navaja, da se obsojencu očita izdaja in vsebina listin zaradi uveljavljanja vračila vstopnega davka. Očitek obsojencu namreč je, da je lažne poslovne listine uporabil kot prave.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen, za svoje delo prejema plačilo, je lastnik avtoprevozniškega podjetja ter solastnik avtoprevozniške družbe, lastnik hiše in parcele, dolžan pa je preživljati enega nepreskrbljenega otroka. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.