Jedro

Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku je dovolj že eden od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v zvezi s 33. členom in 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 19.2.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s 1. točko izreka v upravnem sporu izpodbijane odločbe zavrnila vlogo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, pri svoji odločitvi pa se je oprla na 2., 3., 4. in 6. alineo 55. člena ZMZ. Hkrati je v skladu z 2. odstavkom 52. členom ZMZ odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev na 2., 3., 4. in 6. alineo 55. člena ZMZ. Za dejanja, ki jih tožnika opisujeta (časovno dve leti odmaknjena tatvine krave, otroški spori, šolski pretepi ter metanje petard) je tožena stranka pravilno navedla, da jih ni šteti za dejanja, ki bi v smislu 1.a člena Ženevske konvencije lahko ustrezala vsebini v sodni praksi izoblikovanega pravnega standarda preganjanja, ki je primeroma opredeljeno z določbami 26. in 28. člena ZMZ; zatrjevani subjektivni strah tožnikov ni utemeljen z objektivnimi okoliščinami, ki bi kazale na preganjanje tožnikov; podlaga za zaključek tožene stranke, da so tožniki namenoma zavajali postopek za priznanje mednarodne zaščite je v lažni predstavitvi razlogov, na katere so se sklicevali (zlasti glede navedb, zakaj za azil niso zaprosili nemudoma po vstopu v RS, temveč šele po tem, ko jih je prijela policija); navedbe tožnikov je tožena stranka pravilno presodila kot nekonsistentne, protislovne in malo verjetne in tudi v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ, ki jih je pribavila iz več verodostojnih virov (npr. www.alemnet.info ter www.umnikoline.org), ki jim niti tožniki v tožbi ne odrekajo verodostojnosti. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbene očitke glede kršitev določb 7., 22., 23., 24., 26., 27., 28., 52. in 55. člena ZMZ. Sodišče je odločilo na seji senata kljub temu, da sta prvo tožnik in drugo tožnica v tožbi predlagala, da se opravi glavna obravnava in da se ju zasliši. Po oceni sodišča svojega predloga nista obrazložila. Nista navedla, v čem bi se njuno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njune izjave v prošnji za azil, saj nista navedla nobenih okoliščin in dejstev, prav tako pa nista predlagala izvedbe nobenih drugih dokazov, da bi sodišče iz navedb lahko sklepalo, da bi bilo njuno zaslišanje potrebno, ker bi pomembno vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na stališča Ustavnega sodišča RS glede razpisovanja glavnih obravnav v upravnih sporih.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da so pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navajali le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ. Jasno je, da gre za kršenje osnovnih človekovih pravic (pravice do človeškega dostojanstva, pravice do življenja brez strahu, pravice do zdravega življenjskega okolja, pravice do življenja in prepovedi mučenja). Kršitve osnovnih človekovih pravic so bile dovolj ponavljajoče se, dovolj resne in dovolj hude, da jih je mogoče šteti za preganjanje. Zato je sodišče pavšalno zaključilo, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma da jim ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Obrazložitev sodišča, da so lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo, predvsem, ker naj bi bile njihove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi, je neutemeljena. Neutemeljen je tudi zaključek, da naj bi tožniki namensko zavajali postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj so konsistentno in jasno obrazložili, zakaj niso zaprosili za mednarodno zaščito že v Bosni oziroma na Hrvaški. Zato ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jo določata 26. in 28. člen ZMZ. Če pa je sodišče tako kot tožena stranka v izjavah tožnikov videlo neskladja, bi moralo razpisati zahtevano glavno obravnavo. Sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, da osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člena ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (21. člen ZMZ). Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ) posebej opozorjen (9. člen ZMZ), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugačne neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ). V pospešenem postopku odloča organ, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V tem primeru pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ne ugotavlja, ali bi bili sicer izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito po 2. členu ZMZ.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi določb 2., 3., 4. in 6. alinee 55. člena ZMZ.

V 55. členu je (med drugim) določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alinee); je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. alinea); prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alinee 23. člena tega zakona (4. alinea); je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alinea).

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da dejanj, s katerimi tožniki utemeljujejo svoj strah pred preganjanjem, ni šteti za kršitve človekovih temeljnih pravic, ker ne bo dovolj ponavljajoča se oziroma dovolj resne narave, da bi ustrezala vsebini pravnega standarda preganjanja, kot se je že izoblikoval v upravno sodni praksi in so primeroma podrobneje opredeljena z določili 26. in 28. člena ZMZ. Zato je bilo v obravnavani zadevi pravilno presojeno, da prosilci za mednarodno zaščito ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata omenjeni zakonski določbi; to pa pomeni, da je podan razlog za zavrnitev njihove prošnje v pospešenem postopku po določbi 3. alinee 55. člena ZMZ.

Tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite tudi z razlogi določenimi v 2., 4. in 6. alinei 55. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje o obstoju razloga za zavrnitev prošnje določenega v 3. alinei omenjenega člena. Zato drugih razlogov, na katerih temelji odločitev tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku (razlogi iz 2., 4. in 6. alinee), kot nepotrebnih niti ni presojalo. Že obstoj enega izmed razlogov za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, določenega v 55. členu ZMZ, je zadostna podlaga za izdajo odločbe, s katero se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne.

Tožniki v pritožbi po vsebini ponavljajo tožbene navedbe, do katerih se je pravilno in argumentirano opredelilo že sodišče prve stopnje; zato se Vrhovno sodišče RS glede teh pritožbenih navedb tožnikov sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.