Jedro

Pri odtujitvi terjatve med pravdo na strani tožnika v prid relevančne teorije govorijo tudi materialnopravni razlogi v zvezi s cesijo terjatve. 419. člen OZ v 2. odstavku določa, da je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Glede na to, da je tožeča stranka (dvakrat) obvestila toženo stranko o odstopu terjatev A., upoštevajoč 419. člen OZ izpolnitev tožeči stranki za toženo stranko ne bi bila več veljavna in bi obveznost do družbe A. kljub izpolnitvi tožeči stranki zanj ostala v veljavi. Iz navedenega sledi, da je vtoževano terjatev upravičen terjati le še A., ne pa več tudi tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom in popravni sklep potrdita.

Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom in s popravnim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2005/07364 z dne 10. 10. 2005 v celoti razveljavi in da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 610.496,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 05. 2005 dalje do plačila. Obenem je še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.172,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka in intervenient pa sama nosita svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in smiselno predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatev dne 07. 03. 2005 kot odstopnik družbi A., d.o.o., odstopila terjatev, ki jo je imela oziroma ji bo še nastala do tožeče stranke (priloga B 125). O sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve in spremembi upnika je tožeča stranka toženo stranko obvestila 06. 07. 2005 (priloga B 126). Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo dne 11. 05. 2005, v katerem je zahtevala plačilo terjatev, ki jih je pred tem že odstopila novemu upniku A. (terjatve, ki izhajajo iz izvajalske pogodbe št. 4/2004 za opravljena dela na objektu V.). Ker je tožeča stranka svoje terjatve s pogodbo odstopila novemu upniku (417. člen Obligacijskega zakonika, OZ), je s sklenitvijo pogodbe dne 07. 03. 2005 odstopljena terjatev prešla iz premoženja tožeče stranke v premoženje družbe A. S tem je tožeča stranka izgubila status upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo v tem sporu. Zato je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času vložitve predloga za izvršbo dne 11. 05. 2005 zaradi sklenjene pogodbe o odstopu terjatev z dne 07. 03. 2005 (priloga B 125) ni bila več imetnica vtoževanih terjatev, smiselno pa priznava, da je imetništvo te terjatve izgubila s sklenitvijo aneksa št. 1 k pogodbi o odstopu terjatev dne 23. 02. 2006 (pravilno 20. 02. 2006 – priloga B 127). Tudi če pritrdimo pritožnici, da je ob vložitvi predloga tožeča stranka še bila imetnica vtoževane terjatve (pogodba o odstopu terjatev se nanaša na bodoče terjatve tožeče stranke po pogodbi št. 4/2004 na objektu V. B.), je za odločitev pomembno stanje ob zaključku glavne obravnave, ko tožeča stranka nesporno ni bila več imetnica vtoževane terjatve. Aneks št. 1 namreč vključuje odstop vseh terjatev po pogodbi št. 4/2004, obstoječih in bodočih, torej tudi v tem sporu vtoževane terjatve.

Pritožnica navaja, da niti v pogodbi o odstopu terjatev niti v aneksu št. 1 terjatve, ki so predmet spora, niso niti določene niti določljive. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnico. Predmet obveznosti je določljiv v smislu 38. člena OZ, če vsebuje vse podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Iz pogodbe o odstopu terjatev in aneksa št. 1 je razvidno, da gre za vse terjatve iz pogodbe št. 4/2004, aneks št. 1 govori o obstoječih in bodočih terjatvah, iz 8. alineje 1. člena aneksa št. 1 je razvidno celo, da gre za terjatve komercialne pogodbe (pogodbe št. 4/2004), o katerih teče med odstopnikom in naročnikom del (dolžnikom) sodni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, in sicer pod opr. št. Ig 2005/07364 - to pa je predmetni spor. Pritožbena navedba, da gre za nedoločeno oziroma nedoločljivo terjatev, torej ni utemeljena. Predmet odstopa so nedvomno tudi v tem sporu vtoževane terjatve.

Pritožnica je mnenja, da sta pogodbeni stranki pogodbe o odstopu terjatev prosti pri odločitvi o tem, katera bo uveljavljala terjatev v pravdnem postopku, zato bi sodišče moralo upoštevati, da družba A. (prevzemnik terjatev) ni nasprotovala aktivni legitimaciji tožeče stranke. Navedeno ne drži povsem, saj je družba A. hotela vstopiti kot drugotožeča stranka v pravdo, pri čemer je predlagala, da sodišče vtoževano terjatev dosodi v plačilo njej (in ne tožeči stranki). Vendar sodišče prve stopnje vstopa družbe A. ni dopustilo, niti tožeča stranka niti družba A. pa se nista pritožili in je zato sklep že pravnomočen. Tožba družbe A. se vodi pod novo opravilno številko, kot posebna zadeva. V tej luči se pokaže, da ni vseeno, ali se predmetno terjatev naloži v plačilo tožeči stranki ali družbi A., pač pa je potrebno odločiti, katera od njiju je do tega upravičena.

190. člen ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Od vprašanja spremembe strank (torej morebitnega vstopa pridobitelja v pravdo) pa je treba jasno ločiti vprašanje, ali je „prvotni“ tožnik upravičen (ali celo dolžan) zahtevek spremeniti tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (cesionarja). Če do odsvojitve pride na strani tožeče stranke, je tožnik (po prevladujočem stališču) dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (primerjaj Aleš Galič in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS – GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 234). Sodišče je tudi v sodbi VSL I Cp 1261/2001 z dne 29. 08. 2001 odločilo: „tožnik, ki med pravdo odsvoji vtoževano denarno terjatev, obdrži status tožeče stranke, mora pa tožbeni zahtevek prilagoditi tako, da je toženec dolžan vtoževano terjatev plačati pridobitelju denarne terjatve.“ Pri odtujitvi terjatve med pravdo na strani tožnika v prid relevančne teorije govorijo tudi materialnopravni razlogi v zvezi s cesijo terjatve. 419. člen OZ v 2. odstavku določa, da je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Glede na to, da je tožeča stranka že 06. 07. 2005 (prim. prilogo B 126) in nato ponovno še 20. 02. 2006 (prim. prilogo B 127 v zvezi z B 128) obvestila toženo stranko o odstopu terjatev A. upoštevajoč 419. člen OZ izpolnitev tožeči stranki za toženo stranko ne bi bila več veljavna in bi obveznost do družbe A. kljub izpolnitvi tožeči stranki zanj ostala v veljavi. Iz navedenega sledi, da je vtoževano terjatev upravičen terjati le še A., ne pa več tudi tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče je prisodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.